6. 12. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil A. A. s Ž., ki ga zastopa B. B. B., odvetnik na Z., na seji senata 30. novembra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 45/2005 z dne 13. 10. 2005 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. Kp 88/2004 z dne 13. 10. 2004 in s sodbo Okrajnega sodišča v Piranu št. K 189/99 z dne 25. 9. 2003 se ne sprejme.

2.Pritožnik sam nosi stroške postopka z ustavno pritožbo.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.S pravnomočno sodbo je bil pritožnik spoznan za krivega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – KZ). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je sodišče v okviru preizkusne dobe treh let določilo kazen štirih mesecev zapora. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti pritožnikovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

2.V ustavni pritožbi pritožnik zatrjuje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter kršitve 22., 23., 25., 28. in 29. člena Ustave. Navaja, da je obtožba nerazumljiva in presplošna, sodba pa nima primernih razlogov in dokazov. Kršitev 23. člena Ustave utemeljuje z navedbo, da mu je sodila "okužena" sodnica ter da prvostopenjska sodba temelji na domnevi iz policijskih listin. Pri tem izpodbija stališče Vrhovnega sodišča, da je bil pri uveljavljanju pravice do nepristranskega sojenja prekludiran. Kršitev 22. člena Ustave naj bi bila podana, ker sodbe niso nedvoumno obrazložene. Zaradi neupoštevanja njegovih navedb v pritožbi in zahtevi za varstvo zakonitosti naj bi obe pravni sredstvi postali neučinkoviti, s čimer naj bi bil kršen 25. člen Ustave. Kršitev 28. člena Ustave naj bi sodišče storilo s tem, da ga je kaznovalo za dejanje, ki ga je storila druga oseba. Pritožnik še zatrjuje, da sodišče ni izvajalo dokazov v njegovo korist in mu s tem, ko ni zavzelo stališča do njegovega zagovora, onemogočilo obrambo, s čimer naj bi bil kršen 29. člen Ustave. Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijane sodbe razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje.

B.

3.V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijanimi sodnimi odločbami kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zato ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti z navedbami, ki po vsebini pomenijo zgolj ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe prava.

4.Pritožnik zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave s tem, da je bil glede na ustaljeno sodno prakso obravnavan drugače. Pravica do enakega varstva pravic zagotavlja, da sodišče v vseh primerih odloči tako, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih zadevah. Vendar pritožnik, ki se zgolj sklicuje na obstoj ustaljene sodne prakse, te kršitve s takó posplošenimi navedbami ne more utemeljiti.

5.Po prvem odstavku 23. člena Ustave je vsakomur zagotovljena pravica, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. S tem Ustava zagotavlja pravico do nepristranskega sodnika. Po ustaljeni ustavnosodni presoji je nepristranskost sodnika zagotovljena s tem, da pri njem niso podane takšne okoliščine, ki bi pri razumnem človeku vzbudile upravičen dvom, da o zahtevi ne bo mogel odločati nepristransko.

6.Stališče Vrhovnega sodišča, da bi moral pritožnik pravočasno, v zakonskih rokih, zahtevati izločitev sodnika v skladu s 6. točko 39. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP), je Ustavno sodišče že presojalo v odločbi št. Up-346/04 z dne 11. 10. 2006 (Uradni list RS, št. 112/06). Ustavno sodišče je ugotovilo, da stališče Vrhovnega sodišča, da bi moral pritožnik uveljavljati kršitev pravice do nepristranskega sojenja po 6. točki 39. člena ZKP do konca glavne obravnave, samo po sebi ni nesprejemljivo. Po oceni Ustavnega sodišča je Vrhovno sodišče zadostilo kriterijem za presojo kršitve pravice do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave s tem, ko je opravilo presojo, ali je pritožnik očitano kršitev sploh zatrjeval oziroma mogel zatrjevati, ne pa tudi, ali je uspel dokazati vpliv te kršitve na zakonitost sojenja.

7.Pritožnik v konkretnem primeru kršitev pravice do nepristranskega sojenja ni uveljavljal do konca glavne obravnave. Vrhovno sodišče je v sodbi ugotovilo, da je pritožnik pri zahtevi za izločitev sodnika prekludiran, zato je opravilo le presojo, ali je pritožnik očitano kršitev sploh zatrjeval oziroma mogel zatrjevati in se ni spuščalo v vsebinsko presojo zatrjevane kršitve. Ob upoštevanju razlogov, navedenih v odločbi Ustavnega sodišča št. Up-346/04, tudi v tem primeru po oceni Ustavnega sodišča ne gre za kršitev pravice do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave.

8.Neutemeljen je tudi pritožnikov očitek kršitve pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave. Navedeni pravici odgovarja obveznost sodišča, ki odloča o pritožbi, da jo, če je dopustna, vsebinsko obravnava ter da se opredeli do tistih pritožbenih navedb, zaradi katerih bi moralo, če bi bile utemeljene, izpodbijano odločbo spremeniti oziroma razveljaviti. Iz obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča mora biti razvidno, da se je do navedenih zahtev opredelilo. Iz sodbe Višjega sodišča je tako razvidno, da je presojalo utemeljenost pritožnikovih navedb v pritožbi in se je do njih opredelilo ter svojo odločitev razumno obrazložilo. Ker pritožnik ni pojasnil do katere izmed njegovih navedb se sodišče ni opredelilo, Ustavno sodišče v tej smeri ustavne pritožbe ni moglo preizkusiti, zato za kršitev 25. člena Ustave očitno ne gre.

9.Pritožnik tudi Vrhovnemu sodišču očita kršitev 25. člena Ustave, vendar iz navedb izhaja, da zatrjuje kršitev 22. člena Ustave. Že iz jamstva enakega varstva pravic izhaja med drugim zahteva, da so odločbe, s katerimi je pristojni organ odločil o posameznikovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, obrazložene. Iz navedene pravice izhaja obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, pretehta njihovo relevantnost in se do tistih navedb, ki so bistvenega pomena za odločitev, opredeli. Navedeno velja tudi v postopku odločanja o izrednih pravnih sredstvih. Pritožnik zgolj pavšalno zatrjuje očitano kršitev in spet ne pojasni, do katere izmed relevantnih navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče ni opredelilo. Po oceni Ustavnega sodišča je sodba Vrhovnega sodišča tudi razumno obrazložena in takšne ocene zgolj s pritožnikovo navedbo, da je Vrhovno sodišče zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti iz "nekorektnih razlogov", ni mogoče ovreči. Zato očitno ne gre za kršitev 22. člena Ustave.

10.Pritožnik zgolj z navedbo, da je bil obsojen za kaznivo dejanje, ki ga ni storil, kršitve prvega odstavka 28. člena Ustave ne izkaže.

11.Po določbi tretje alineje 29. člena Ustave je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist. Očitek pritožnika o zatrjevani kršitvi ni utemeljen. V postopku na prvi stopnji je imel pritožnik možnost podati svoj zagovor in v njem predstaviti svoj pogled na dejanski in pravni vidik zadeve. Kolikor se pritožnik ne strinja z odločitvijo oziroma stališčem v izpodbijanih odločbah, je treba ugotoviti, da je sodišče pretehtalo izvedene dokaze ter dovolj prepričljivo in razumno obrazložilo presojo izvedenih dokazov. Kateri so tisti dokazi, katerih izvedbo je sam predlagal, pa jih sodišče ni hotelo obravnavati, pritožnik ne pojasni ter zatrjevane kršitve v zvezi s tem ne izkaže. Glede na navedeno ni podana kršitev tretje alineje 29. člena Ustave.

12.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

13.V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače (prvi odstavek 34. člena ZUstS, ki se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo). Za drugačno odločitev bi morali obstajati posebni razlogi, ki jih pritožnik ne navaja. Ustavno sodišče je zato odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka.

C.

14.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena in 34. člena v zvezi z 49. členom ZUstS ter prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča, razen sodniku Jožetu Tratniku, ki je bil izločen. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer