Jedro

Pritožnika neutemeljeno ponavljata trditve iz predloga, da naj se izvršba vodi na nepremičnine v lasti prvodolžnice in drugodolžnice, torej na nepremičnine, ki niso v njuni lasti. Takšen predlog je v koliziji z njuno solidarno obveznostjo in bi presegel njun položaj zastaviteljev. Ker imata v konkretnem primeru pritožnika položaj zastavnega dolžnika, ki je dolžan le dopustiti izvršbo na obremenjene nepremičnine, je možnost omejena na predlog, da se izvršba opravi le na nekatere od (njunih) nepremičnin, na katerih je vknjižena hipoteka, drugega izvršilnega sredstva ne moreta predlagati že zaradi svojega položaja v tem postopku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani III., IV., V. in VI. točki izreka, kolikor se slednji nanašata na stroške tretjedolžnice ter četrtodolžnika.

II. Vse stranke krijejo svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo ugovor prvodolžnice (I. točka izreka). Zavrnilo je predlog prvodolžnice za omejitev izvršbe na določena sredstva (II. točka izreka). Zavrnilo je predlog tretjedolžnice in četrtodolžnika za omejitev izvršbe na druga sredstva ali drugo nepremičnino (III. točka izreka). Zavrnilo je predlog tretjedolžnice in četrtodolžnika za odlog izvršbe (IV. točka izreka). Prvodolžnici je naložilo, da je dolžna v roku 8 dni povrniti upniku 912,99 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, tretjedolžnici in četrtodolžniku pa je naložilo, da sta dolžna v roku 8 dni povrniti upniku 783,61 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za plačilo dalje do plačila. V presežku je zavrnilo priglašene stroške upnika (V. točka izreka). Sklenilo je še, da dolžniki sami trpijo stroške ugovora, predloga za omejitev izvršbe na druga sredstva ali drugo nepremičnino in predloga za odlog izvršbe (VI. točka izreka). Ugotovilo je, da upnik terja izpolnitev obveznosti nerazdelno od štirih dolžnikov. Bistvo solidarnosti na pasivni strani je, da upnik sam izbere ali bo terjatev uveljavljal zoper vse sodolžnike po razmerju, ki ga sam določi ali samo zoper nekatere. Predlog tretjedolžnice in četrtodolžnika, da sodišče omeji izvršbo zgolj na prodajo nepremičnin v lasti preostalih dveh dolžnikov, bi pomenil, da bi sodišče samo določilo kdo je dolžnik solidarne obveznosti, takšno ravnanje pa predstavlja nedopustno omejevanje upnikove pravice, da zahteva izpolnitev celotne obveznosti od vsakega dolžnika, dokler ni izpolnjena. Dolžnika nista podala primernega predloga za omejitev izvršbe, saj nista predlagala drugega izvršilnega sredstva, ki je vezan nanju, hkrati nista podala trditvene in dokazne podlage, da bi prodaja kateregakoli premoženja teh dolžnikov zadostovala za poplačilo terjatve. Dolžnika sta navajala, da nepremičnina predstavlja njun dom, sodišče je ugotovilo, da temu ni tako. Dolžnika sta že sama navedla, da trenutno v stanovanjski hiši ne moreta prebivati, saj se ureja še elektrika, vodovodni priklop, dovozna pot. Prav tako poteka zaradi napak izvajalca postopek odprave in sanacije napak in škode na objektu. Pred tem vselitev v objekt ni mogoča. Dolžnika nista navedla še manj izkazala konkretnih okoliščin, da bi s takojšnjo izvršbo na nepremičnino pretrpela nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo in da je ta večja od tiste, ki lahko zaradi odloga nastane upniku. Dolžnika tudi nista izkazala posebno upravičenih razlogov za odlog izvršbe, saj imata trenutno urejeno stanovanjsko problematiko in živita z družino na naslovu G. 3. Nepremičnina, ki je predmet izvršbe, na kateri naj bi stala stanovanjska hiša dolžnikov, trenutno ni dom, kjer imata dolžnika prijavljeno stalno prebivališče. 2. Zoper (smiselno) III., IV., V. in VI. točko izreka, kolikor se slednji nanašata nanju, vlagata pritožbo tretjedolžnica in četrtodolžnik (v nadaljevanju: pritožnika) po pooblaščeni odvetniški družbi iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navajata, da sta predlagala, da se izvršba vodi na nepremičninah v lasti prvodolžnice in drugodolžnice. Nepremičnina, ki je v njuni lasti vsakega do polovice, je družinska hiša. Trenutno v njej ravno zaradi ravnanj prvodolžnice ne moreta prebivati, saj se ureja še elektrika, vodovodni priklop, dovozna pot. Prav tako poteka zaradi napak izvajalca postopek odprave in sanacija napak in škode na objektu. Pred tem vselitev v tem kratkoročnem času v objekt ni mogoča. Bo pa kmalu, saj se urejajo vsi možni priklopi. Hiša je opremljena z vsem pohištvom in aparaturami, stvari dolžnikov in njunih mladoletnih otrok se nahajajo v hiši. Prebivališča nista mogla prijaviti, ker v posledicah ravnanja prvodolžnice ne moreta pridobiti uporabnega dovoljenja. Dolžnika sta prodala svojo prejšnjo družinsko hišo in sedaj nimata druge hiše. Nimata druge možnosti, zato začasno prebivata na naslovu G. 3, v hiši staršev tretjedolžnice in živita v eni sobi. Pritožnika imata v lasti samo to nepremičnino in na njej je objekt, ki bo v kratkem, ko bo po naravi stvari mogoče, postal njun dvom. Samo formalnost, da na objektu še nimata prijavljenega stalnega bivališča, ne pomeni, da nepremičnina ni njihov dom.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo po pooblaščeni odvetniški pisarni navaja, da je pri položaju zastavnega dolžnika, ki je dolžan le dopustiti izvršbo na obremenjene premičnine, možnost omejitve izvršbe omejena na predlog, da se izvršba opravi le na nekatere od njegovih nepremičnin, na katerih je vknjižena hipoteka, drugega izvršilnega sredstva pa zaradi svojega položaja ne more predlagati (sklep VSL I Ip 769/2020). Predlog za omejitev izvršbe na nepremičnine v lasti drugih dolžnikov ne predstavlja predloga za omejitev izvršbe niti kateregakoli drugega zakonsko dopustnega predloga. V konkretnem primeru ni zgolj dejstvo, da na objektu dolžnika še nimata prijavljenega stalnega prebivališča, tisto, ki daje jasno vedeti, da nepremičnina ni dom, kot skušata prikazati, temveč je sodišče ugotovilo, da tam dejansko ne prebivata, živita pri dolžničinih starših, prav tako priznavata, da nepremičnina še ni primerna oziroma sposobna za bivanje, izvajajo se določena obrtniška dela, ni še pridobljeno uporabno dovoljenje. Ne le da nepremičnina ni dom pritožnikov, tudi ne gre za izterjavo terjatve, ki je očitno nesorazmerna glede na domnevno vrednost nepremičnine. Dolžnika pritrjujeta navedbam upnika, da njegova terjatev na 19. 10. 2022 znaša skupaj še z drugim izvršilnim postopkom I 151/2022 približno 120.000,00 EUR, pri čemer v tem znesku niso upoštevane od tedaj natekle zakonske zamudne obresti in izvršilni stroški, kot tudi ne zamudne obresti, ki še bodo natekle do prodaje nepremičnine oziroma poplačila dolga. Tudi ob upoštevanju vrednosti nepremičnine iz kupoprodajne pogodbe 350.000,00 EUR očitna nesorazmernost med terjatvijo upnika in vrednostjo nepremičnine ne bi bila podana. Med upnikom in dolžnikoma nesporni znesek izterjave več kot 120.000,00 EUR ni bagatelen. Dolžnika sta kupila že obremenjeno nepremičnino in bi se morala zavedati posledic vknjižene hipoteke.

4. Prvodolžnica v odgovoru na pritožbo po pooblaščeni odvetniški pisarni navaja, da ni res, da hiša na parceli nima uporabnega dovoljenja. Upravna enota Šmarje pri Jelšah je izdala uporabno dovoljenje številka ... z dne 9. 5. 2022. Pritožnika sta celo poskušala izpodbijati uporabno dovoljenje na lastni hiši, kar je nerazumljivo. Morala bi podati predlog za drugo njima lastno premoženje v zadostni vrednosti za poplačilo izterjevanega dolga, kar nista storila. Sama sta se spravila v situacijo, ker nista poplačala celotne kupnine, večji del še vedno dolgujeta. Pritožnika nista dokazala, da bi bila nepremičnina njun dom, ker tega ne moreta dokazati, saj v hiši ne živita.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je kot odločilno ugotovilo, da upnik terja izpolnitev obveznosti nerazdelno od štirih dolžnikov (74. točka obrazložitve sklepa). Te ugotovitve tretjedolžnica in četrtodolžnik ne izpodbijata. Nadalje je iz predloga za izvršbo razvidno, da je kreditojemalec – prvodolžnica prodala nepremičnino na podlagi prodajne pogodbe z dne 11. 11. 2021 tretjedolžnici in četrtodolžniku, da je v zemljiški knjigi zaznamovana neposredna izvršljivost notarskega zapisa SV 49/19 z dne 6. 2. 2019, le-ta učinkuje tudi proti vsakokratnemu kasnejšemu pridobitelju lastninske pravice na zastavljeni nepremičnini. Torej sta tretjedolžnica in četrtodolžnik zastavitelja in jamčita za dolg zgolj z zastavljeno nepremičnino, ki leži na eni parcelni številki.

7. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na splošni drugi odstavek 34. člena ZIZ. Ta določa, da sodišče na dolžnikov predlog omeji dovoljeno izvršbo tako, da se ta opravi samo na nekatera sredstva oziroma na nekatere predmete, če zadoščajo za poplačilo terjatve. Če izvršba s posameznim izvršilnim sredstvom ali posameznim predmetom ni uspešna, sodišče omejeno izvršbo nadaljuje z naslednjimi izvršilnimi sredstvi oziroma na naslednje predmete1. 8. Pritožnika neutemeljeno ponavljata trditve iz predloga, da naj se izvršba vodi na nepremičnine v lasti prvodolžnice in drugodolžnice, torej na nepremičnine, ki niso v njuni lasti. Takšen predlog je v koliziji z njuno solidarno obveznostjo in bi presegel njun položaj zastaviteljev. Ker imata v konkretnem primeru pritožnika položaj zastavnega dolžnika, ki je dolžan le dopustiti izvršbo na obremenjene nepremičnine, je možnost omejena na predlog, da se izvršba opravi le na nekatere od (njunih) nepremičnin, na katerih je vknjižena hipoteka, drugega izvršilnega sredstva ne moreta predlagati že zaradi svojega položaja v tem postopku2. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je predlog dolžnikov omejen na sredstva, ki se nanašajo na pritožnika, ne na prodajo nepremičnin v lasti preostalih dolžnikov in da pritožnika nista predlagala sredstva, ki bi bilo vezano nanju (73., 74. in 76. točka obrazložitve sklepa).

9. Pritožbene navedbe, da se je ena od nepremičnin v lasti prvodolžnice razdelila na dve nepremičnini, da na slednjih leži večstanovanjski objekt, v katerem nihče ne stanuje, da ni jasno zakaj ne bi bil bolj primeren za prodajo kot nepremičnina pritožnikov, ki je namenjena za osebno rabo, da sta pisala upniku po svojem pooblaščencu, da sta pripravljena odkupiti terjatev do dolžnikov, vendar nista prejela odgovora, so novote in pritožnika nista pojasnila zakaj jih nista mogla podati pravočasno pred sodiščem prve stopnje. Sodišče druge stopnje jih zato ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi z 286. členom ZPP in 15. členom ZIZ).

10. Glede predloga za odlog izvršbe je sodišče prve stopnje ugotovilo, da pritožnika nista navedla konkretnih okoliščin, ki bi kazale, da bi s takojšnjo izvršbo na nepremičnino pretrpela nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo in da je ta večja od tiste, ki lahko zaradi odloga nastane upniku (79. točka obrazložitve sklepa). Teh ugotovitev v pritožbi ne izpodbijata. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo predlog za odlog izvršbe v skladu s prvim odstavkom 71. člena ZIZ.

11. Prav tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da pritožnika nista izkazala posebno upravičenih razlogov za odlog izvršbe, saj imata trenutno urejeno stanovanjsko problematiko in živita z družino na naslovu G. (79. točka obrazložitve sklepa). Tej ugotovitvi pritrjujeta. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo predlog za odlog izvršbe po 4. točki drugega odstavka 71. člena ZIZ.

12. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da nepremičnina trenutno ni dom pritožnikov, kjer imata prijavljeno stalno prebivališče (79. točka obrazložitve sklepa) in povzelo trditve pritožnikov, da trenutno v stanovanjski hiši ne moreta prebivati, saj se ureja še elektrika, vodovodni priklop, dovozna pot, da poteka zaradi napak izvajalca postopek odprave in sanacije napak in škode na objektu, da pred tem vselitev v objekt ni mogoča (79. točka obrazložitve sklepa). Tem ugotovitvam v pritožbi pritrjujeta.

13. Osnovna predpostavka za odlog izvršbe na podlagi četrtega do šestega odstavka 71. člena ZIZ je okoliščina, da stanovanje ali stanovanjska hiša predstavlja dolžnikov dom, to pa ne more biti stanovanje ali stanovanjska hiša, kjer dolžnik dejansko ne živi. Gola stavba, v kateri sploh ni mogoče prebivati, ne more predstavljati dolžnikovega doma3. V konkretnem primeru ne le, da pritožnika nimata formalno prijavljenega stalnega bivališča in nepremičnina formalno ni njun dom, pač pa tudi dejansko ni njun dom, saj priznavata, da v njej ne moreta prebivati in da imata začasno urejeno prebivališče v hiši staršev tretjedolžnice. Torej je za njuno prebivanje poskrbljeno, zato v tem primeru ni možen odlog po 1. točki drugega odstavka 71. člena ZIZ. Ta določa, da ne glede na prejšnji odstavek sme sodišče na predlog dolžnika ali po uradni dolžnosti odložiti izvršbo, če so za to podani posebno upravičeni razlogi, in sicer: 1. v primeru izvršbe na stanovanje ali stanovanjsko hišo, ki je dolžnikov dom, če gre za izterjavo denarne terjatve, ki je očitno nesorazmerna glede na ugotovljeno vrednost nepremičnine. Ker v zadevi ne gre za izvršbo na dolžnikov dom, ni pravno pomembno (ne)sorazmerje med ugotovljeno vrednostjo nepremičnine in denarno terjatvijo. Zato niso pravno odločilne pritožbene navedbe, da ne drži navedba sodišča, da nista izkazala vrednosti nepremičnine, da sta predložila kupoprodajno pogodbo, iz katere izhaja vrednost v trenutku nakupa, da ne gre za sodno cenitev, ampak verjameta, da je vrednost v danem trenutku še večja, da gre za očitno nesorazmerje glede na vrednost izterjave terjatve. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo predlog pritožnikov za odlog izvršbe.

14. Pritožnika obrazloženo ne izpodbijata stroškovne odločitve sodišča prve stopnje.

15. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

16. Pritožnika sama krijeta svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker v njem nista uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

17. Upnik sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker ti niso bili potrebni za izvršbo po petem odstavku 38. člena ZIZ, saj z odgovorom ni pripomogel k odločitvi sodišča prve stopnje.

18. Tudi prvodolžnica sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker niso bili potrebni za postopek po prvem odstavku 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

1 Ne uporabljata se specialni sedmi odstavek 169. člena ZIZ v zvezi z osmim odstavkom istega člena ZIZ, ki določata, da lahko dolžnik, če so izpolnjeni pogoji iz prejšnjega odstavka, tudi po poteku roka iz prvega odstavka tega člena, vendar najpozneje do izdaje odredbe o prodaji, predlaga, naj sodišče dovoli drugo sredstvo izvršbe ali naj opravi izvršbo na drugi nepremičnini, na kar sodišče opozori dolžnika v sklepu o izvršbi. Sodišče najpozneje do izdaje odredbe o prodaji po uradni dolžnosti dovoli drugo sredstvo izvršbe ali da se izvršba opravi na drugi nepremičnini, če iz evidenc, do katerih ima elektronski dostop, ali listin, ki so mu predložene, ugotovi, da ima dolžnik drugo premoženje, ki zadošča za poplačilo upnikove terjatve, na kar sodišče opozori dolžnika v sklepu o izvršbi. Sedmi odstavek tega člena se ne uporablja […] v primeru poplačila terjatve iz naslova posojila, vzetega za gradnjo oziroma nakup stanovanja ali stanovanjske hiše iz prvega odstavka tega člena, ali zaradi izterjave zemljiškega dolga oziroma terjatve, ki je bila zavarovana s pogodbeno zastavno pravico (hipoteko) na tej hiši oziroma stanovanju [...]. Iz trditev strank izhaja, da gre v zadevi za primer poplačila terjatve iz naslova posojila, vzetega za gradnjo oziroma nakup stanovanja ali stanovanjske hiše in za izterjavo terjatve, ki je bila zavarovana s pogodbeno zastavno pravico (hipoteko) na tej hiši oziroma stanovanju. 2 Arg. sklep VSL I Ip 769/2020. 3 Sklep VSL II Ip 2470/2018.