Jedro

Iz odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-279/08 z dne 9. 7. 2009 izhaja, da je namen vročanja omogočiti in zagotoviti, da bo udeleženec postopka seznanjen s procesnimi dejanji nasprotne stranke in sodišča in da bo temu primerno lahko pripravil svojo obrambo. Ta namen lahko vročitev doseže le, če je dejansko zagotovljeno, da bo sodno pisanje prispelo do naslovnika. Za vse izjeme od zahteve po vročitvi pisanj neposredno naslovniku mora obstajati legitimen razlog. Razlogi varstva pravice (nasprotne stranke) do sodnega varstva in pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja lahko upravičijo razne oblike nadomestne vročitve in fikcije vročitve, vendar pa mora biti ob tem upoštevana tudi pravica do učinkovitega sodnega varstva in pravica do izjave stranke, ki se ji sodno pisanje vroča. Izjemna dopustitev fikcije vročitve temelji na izhodišču, da naslovnik pisanja ni dvignil po svoji krivdi, ko mu torej lahko očitamo nedobroverno in nevestno ravnanje. V predmetni zadevi pritožba pravilno (smiselno) uveljavlja, da tožencu v zvezi s poskusom vročitve zamudne sodbe česa takega ni mogoče očitati.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se glasi: "I. Razveljavi se klavzula o pravnomočnosti in izvršljivosti zamudne sodbe opr. št. I Pd 50/2015 z dne 22. 5. 2015. II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo."

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo zahtevo tožene stranke za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti zamudne sodbe opr. št. I Pd 50/2015 z dne 22. 5. 2015 (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da sama nosi svoje stroške postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške postopka v znesku 296,75 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sklep vlaga pritožbo toženec zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga njegovo spremembo oziroma razveljavitev ter vrnitev v nov postopek pred sodiščem prve stopnje. Navaja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku sicer ugotavljalo, ali je bilo obvestilo o sodnem pisanju, ki je vsebovalo zamudno sodbo, vloženo v hišni predalčnik toženca tako, da je obstajala realna možnost, da bi se z njim seznanil, vendar pa je sprejelo odločitev, da toženec ni dokazal neverodostojnosti vročilnice oziroma ni ovrgel resničnosti njene vsebine (da je bilo obvestilo o prispeli pošiljki z dne 27. 5. 2015 položeno v njegov hišni predalčnik), zato naj bi imel realno možnost seznaniti se s spornim obvestilom o prispeli sodni pošiljki. Nasprotuje dokazni oceni sodišča, iz katere izhaja, da so izpovedi poštarjev bolj prepričljive od izpovedi toženca in njegove sestre A.A., saj ni ustrezno pojasnilo, zakaj naj bi tovrstni dokazi prevladali nad izpovedjo toženca in priče. Obrazložitev izpodbijanega sklepa v 12. točki graja kot protislovno, saj sodišče prve stopnje ugotavlja, da nima razloga, da ne bi verjelo poštarjema kot uradnima osebama, čeprav ugotovi tudi, da se poštar B.B. vročanja z dne 27. 5. 2015 ne spomni preveč. Meni, da to dokazuje nezanesljivost izpovedi poštarjev, ki jima je sodišče prve stopnje neutemeljeno naklonjeno, ne da bi navedlo konkretne razloge za to. Ne strinja se z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je dokaze toženca zavrnilo kot neprepričljive, večjo prepričljivost dokazov tožeče stranke pa je obrazložilo s pavšalno navedbo, da ni razlogov, zakaj ne bi sodišče verjelo poštarjema. Pove, da sta poštarja le tolmačila vročilnice, samih dogodkov pa se nista spomnila. Sodišče prve stopnje bi se po mnenju toženca moralo obrazloženo opredeliti do navedb obeh strank ter navesti argumente dokazne vrednosti za vsak posamezen dokaz. Ker se pismonoša ne moreta spomniti trenutka spornega vročanja, je njuno zaslišanje po prepričanju toženca neustrezen dokaz. Meni, da je nelogično in neživljenjsko, da bi se spomnila dogodkov izpred leta in 8 mesecev, kolikor je preteklo med domnevnim vročanjem in zaslišanjem prič. Meni, da časovna komponenta in dejstvo, da je delo pismonoše enolično, vzbuja dvom v pristnost njunih izpovedi. Trdi, da je Pošta Slovenije vztrajno zavračala zaslišanje pismonoš. Sodišču prve stopnje očita tudi kršitev četrtega odstavka 324. člen ZPP, saj se ni izreklo o vseh pravno pomembnih navedbah toženca (o pravilnosti vročitve obvestila o sodnem pisanju, ki je vsebovalo tožbo). Meni, da je s tem sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, saj gre za pravno pomembno dejstvo. Navaja, da se zaradi nepravilnega postopka vročanja tožbe ni seznanil z njo, zaradi česar nanjo tudi ni mogel odgovoriti, zato pa je bila izdana zamudna sodba, s tem pa mu je bila kršena pravica do izjave iz 22. člena Ustave RS. Nasprotuje tudi stroškovni odločitvi, saj je sodišče prve stopnje tožeči stranki napačno prisodilo višino stroškov za kilometrino v znesku 32,56 EUR, saj po njegovem mnenju stroški odsotnosti pooblaščenke tožeče stranke iz pisarne in stroški prihoda na sodišče niso potrebni stroški, ker si tožena stranka ni izbrala pooblaščenca iz kraja, v katerem ima registriran sedež. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo odgovarja in sodišču predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa sodišča ter naložitev plačila stroškov pritožbenega postopka tožencu. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP). Sodišče prve stopnje sicer ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, vendar pa pritožba utemeljeno opozarja, da je zaradi zmotnega materialnopravnega stališča in kršitve 8. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, ki jo smiselno uveljavlja pritožba, sprejelo napačen zaključek, da je imel toženec realno možnost seznaniti se s sodnim pisanjem, ki je vsebovalo zamudno sodbo.

6. O pritožbi zoper odločitev v postopku za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti (42. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju, Ur. l. RS, št. 51/98 in nasl. - ZIZ) pritožbeno sodišče odloča tretjič. S sklepoma opr. št. Pdp 629/2016 z dne 25. 8. 2016 in opr. št. Pdp 347/2017 z dne 11. 5. 2017 je razveljavilo predhodni odločitvi sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti (z dne 21. 4. 2016 in z dne 13. 2. 2017). V razveljavitvenem sklepu z dne 11. 5. 2017 je sodišču prve stopnje naložilo, naj v ponovljenem postopku ugotovi pravno pomembno dejstvo, to je, ali je bilo obvestilo o sodnem pisanju, ki je vsebovalo zamudno sodbo, vloženo v hišni predalčnik toženca, tako da je obstajala realna možnost, da bi se z njim seznanil, in pri tem upošteva metodološko navodilo iz 8. člena ZPP ter nato ponovno odloči o zahtevi toženca. Ob tem je pritožbeno sodišče opozorilo, da mora upoštevati nekatere okoliščine, ki jih je pri dotedanjem odločanju spregledalo.

7. Pritožbeno sodišče ponavlja okoliščine, ki jih je treba upoštevati pri ugotovitvi pravno pomembnega dejstva, ali je bilo obvestilo o sodnem pisanju, ki je vsebovalo zamudno sodbo, vloženo v hišni predalčnik toženca, tako da je obstajala realna možnost, da bi se z njim seznanil. Toženec in priča A.A. (njegova sestra) sta skladno izpovedala, da toženec v svoj poštni nabiralnik ni prejel obvestila o sodni pošiljki, toženčeve trditve o tem pa ni mogoče a priori šteti za povsem neverjetno1. Iz njunih izpovedi izhaja, da nobeden od njiju ni našel spornega obvestila o prispeli pošiljki v hišnem predalčniku. Tudi če priča ni vsakodnevno pregledovala pošte na naslovu, je pravno pomembna njena izpoved, da spornega obvestila v hišnem predalčniku (tedaj, ko je pošto pregledala) ni bilo. Prav tako zgolj to, da je toženec izpovedal, da je bil v spornem obdobju v C. in da je (ostalo) pošto normalno prejemal, ne nasprotuje njegovi izpovedi, da obvestila ni dobil. Tožencu ni mogoče šteti v škodo, da ni predlagal nobenega drugega dokaza za dokazovanje (negativnega dejstva) odsotnosti obvestila o prispeli pošiljki v poštnem nabiralniku. Pri tem je dvomljivo, ali ima naslovnik v takem primeru kakšno stvarno možnost (drugače kot z izpovedjo) dokazati navedeno negativno dejstvo2. Taka težava pri dokazovanju negativnega dejstva je neodvisna od tega, ali je naslovnik v času vročanja doma in redno prazni poštni predalčnik ali pa je dlje časa odsoten in izprazni poštni predalčnik po daljšem obdobju odsotnosti, zato so za predmetno zadevo relevantna tudi stališča Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Aždajić proti Sloveniji, pritožba št. 71872/12 z dne 8. 10. 2015. 8. Pritožba utemeljeno opozarja tudi na časovno oddaljenost vročanja kot historičnega dogodka, o katerem je izpovedoval kot priča zaslišani pismonoša B.B., ki naj bi v toženčevem hišnem predalčniku pustil obvestilo o sodnem pisanju, ki je vsebovalo zamudno sodbo (eno leto in osem mesecev), na naravo dela pismonoše ter na dejstvo, da je ta v vmesnem času opravil ogromno vročitev različnih pošiljk na različnih naslovih in da so si hišni nabiralniki med seboj zelo podobni. Pritožnik pravilno navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da je neposredno zaslišani B.B. po pregledu poštne ovojnice za vročanje zamudne sodbe izpovedal, da je on obveščal toženca o sodnem pisanju, in da je na vprašanje, ali je v konkretnem primeru on dal obvestilo v hišni predalčnik, odgovoril: "Ja, obvestilo sem samo dal. Potem je to čez 15 dni je pa druga, ko moraš vložiti v hp. To sta dve stvari." Na vprašanje, ali je prvič, ko je vročal, 27. 5., obvestilo pustil v hišnem predalčniku, ker naslovnik D.D. pravi, da tega obvestila v hišnem predalčniku ni dobil, pa je odgovoril: "Ne, to pa ne vem. Piše, da je, piše, da je bilo." Tudi na vprašanje, ali se sicer spomni tega dogodka od takrat, je izpovedal, da ne preveč, prav tako je tudi izpovedal, da je veliko pošiljk vsak dan ter navedel, da se je o podrobnostih težko pogovarjati. Ker je za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti bistveno, ali je bilo v toženčev hišni predalčnik vloženo sporno obvestilo o sodni pošiljki, ki je vsebovala zamudno sodbo, pismonoša E.E. o tem ni mogel izpovedovati, saj tako iz njegove izpovedi kot izpovedi B.B. izhaja, da tega dela ni opravljal on. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje moralo dokazno oceniti na eni strani izpoved toženca in priče A.A., na drugi strani pa priče B.B., ki pa ni izpovedoval o poteku spornega vročanja, ker se ga ni spomnil, pač pa je na podlagi podatkov na sporni vročilnici zatrdil, da je storil to, kar je na njej napisano. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje brez osnove upoštevalo kot dokazno močnejšo izpoved pismonoše B.B., ker je zgolj tolmačil vročilnico, samega vročanja pa se ni (preveč) spomnil. Tega dejstvo, da je pismonoša uradna oseba, ne more spremeniti. Toženec je z dovolj visoko stopnjo verjetnosti dokazal, da ni prejel obvestila o sodnem pisanju, to pa glede na pravico do izjave, katere predpogoj je pravica do obveščenosti, pomeni, da je izpodbil fikcijo vročitve zamudne sodbe.

9. Iz odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-279/08 z dne 9. 7. 2009 izhaja, da je namen vročanja omogočiti in zagotoviti, da bo udeleženec postopka seznanjen s procesnimi dejanji nasprotne stranke in sodišča in da bo temu primerno lahko pripravil svojo obrambo. Ta namen lahko vročitev doseže le, če je dejansko zagotovljeno, da bo sodno pisanje prispelo do naslovnika. Za vse izjeme od zahteve po vročitvi pisanj neposredno naslovniku mora obstajati legitimen razlog. Razlogi varstva pravice (nasprotne stranke) do sodnega varstva in pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja lahko upravičijo razne oblike nadomestne vročitve in fikcije vročitve, vendar pa mora biti ob tem upoštevana tudi pravica do učinkovitega sodnega varstva in pravica do izjave stranke, ki se ji sodno pisanje vroča. V zvezi z vročanjem je sprejelo nekaj pomembnih stališč tudi Vrhovno sodišče. V zadevi opr. št. VIII Ips 213/2016 z dne 21. 2. 2017 je sicer odločalo o vprašanju glede vročanja pisanj delodajalca delavcu, vendar se zavzeta pravna stališča nanašajo tudi na vročanje sodnih pisanj. Zapisalo je, da se vprašanje vročanja (lahko) povezuje tudi z vprašanjem, kdaj točno se vročitev šteje za opravljeno, če pošiljka ni prevzeta v roku za sprejem. Pri odgovoru na to vprašanje in pri tem tudi, ali je mogoče upoštevati nekrivdno ravnanje naslovnika (delavca), ki pošiljke ne prevzame, je treba izhajati tudi iz podobnih pravil v zvezi z vročanjem. Vrhovno sodišče v načelnem pravnem mnenju z dne 14. 1. 2015 o poenotenju sodne prakse glede fikcije vročitve (po določbah ZPP, ZUP in drugih postopkih) pojasnjuje, da je namen ureditve instituta fikcije vročitve zagotoviti učinkovito varstvo pravic udeležencev postopkov ter preprečiti, da bi s svojo neaktivnostjo ali celo izigravanjem zakona neupravičeno zavlačevali postopke. Ključno je bilo s fikcijo vročitve določiti trenutek začetka teka roka tudi v primeru, če stranka pisanja ne prevzame. Vrhovno sodišče je v zadevi opr. št. II Ips 95/2016 z dne 28. 7. 2016 še dodatno pojasnilo, da je namen določb o nadomestnem vročanju v tem, da zagotavljajo razumno pričakovanje, da se bo naslovnik lahko pravočasno seznanil z vročenim pisanjem. Izjemna dopustitev fikcije vročitve temelji na izhodišču, da naslovnik pisanja ni dvignil po svoji krivdi, ko mu torej lahko očitamo nedobroverno in nevestno ravnanje. V predmetni zadevi pritožba pravilno (smiselno) uveljavlja, da tožencu v zvezi s poskusom vročitve zamudne sodbe česa takega ni mogoče očitati.

10. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je ob pravilni uporabi materialnopravnih in procesnih pravil potrebno izpodbijani sklep spremeniti ter ugoditi zahtevi tožene stranke za razveljavitev klavzule pravnomočnosti. Ker so podani uveljavljani pritožbeni razlogi, oziroma razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožba utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče ugodilo ter na podlagi 3. točke 365. člena ZPP spremenilo izpodbijani sklep tako kot izhaja iz izreka.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

1 Prim. s sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice Aždajić proti Sloveniji, pritožba št. 71872/12 z dne 8. 10. 2015, točka 59. 2 Prim. s sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice Aždajić proti Sloveniji, pritožba št. 71872/12 z dne 8. 10. 2015, točka 69.