Jedro

Šele po opravljenem zagovoru tožnika se je tožena stranka seznanila z utemeljenimi razlogi za odpoved. Ker je odpoved podala v nadaljnjih 30 dneh, je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je sklep št.: ... z dne 7. 1. 2010, ki ga je sprejela tožena stranka v zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku, nezakonit; da se odpravi sklep št.: ... z dne 10. 2. 2010, ki ga je sprejela Vlada Republike Slovenije, Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja; da se ugotovi, da tožniku dne 3. 3. 2010 delovno razmerja pri toženi stranki ni prenehalo in da še traja; da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu vzpostaviti delovno razmerje od 3. 3. 3010 dalje, v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe; da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati in izplačati vse zapadle plače in druge prejemke iz delovnega razmerja od dne prenehanja pa do ponovne vzpostavitve delovnega razmerja skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega izplačila do plačila v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe; da je tožena stranka dolžna tožniku izposlovati vpis delovne dobe oz. pokojninske dobe v evidenco ZPIZ- a za čas od prenehanja do ponovne vzpostavitve delovnega razmerja v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe ter da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku paricijskega roka do plačila.

Zoper sodbo se pravočasno iz vseh treh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožeča stranka. Navaja, da sodišče prve stopnje tožnikovo ravnanje ocenjuje kot kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja po 1. in 3. alieni 257. člena KZ-1. Tožnik kršitelja ZVCP ni poznal in ni imel od tega nobene koristi. Tako ni bilo motiva in če ni motiva, tožniku ni mogoče očitati, da je ob kršitvi ravnal naklepno. Očitati mu je moč le malomarno ravnanje in mu verjeti, da je bil v zmoti. Okrožno tožilstvo ... je odstopilo od kazenskega pregona zoper tožnika, ki naj bi storil s to kršitvijo kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja. Nadalje navaja, da je bila tožnikova kršitev, če je to sploh bila, znana toženi stranki že 24. 4. 2009, ko je tožnik seznanil s plačilnim nalogom in poročilom komandirja PP ... M.K.. Zagotovo pa je bila toženi stranki tožnikova kršitev znana že tekom nadzora od 9. 11. 2009 do 19. 11. 2009, ki ga je izvajal specializiran organ tožene stranke in so ob zaključku nadzora za tožnikovo kršitev morali vedeti tudi pristojni pri toženi stranki, čeprav je bilo poročilo o nadzoru oddano šele 9. 12. 2009. Sodišče je verjelo samo pričam, ki jih je predlagala tožena stranka in so vse zaposlene pri njej, vendar bi moralo ravno iz tega razloga z večjo mero kritičnosti oceniti njihovo razhajanje o bistveni okoliščini, ki je – kdaj je tožena stranka zvedela za tožnikovo kršitev. Če bi tožnik dejansko hotel kršitelju omogočiti protipravno premoženjsko korist, ga kot kršitelja ne bi obravnaval. Ker je v kritičnem času sam opravljal nadzor nad prometom, bi enostavno zbrisal iz laserskega merilnika kršiteljevo prekoračitev hitrosti, ali pa bi podatke v plačilnem nalogu prilagodil kršitvi, ki bi bila za kršitelja ugodnejša. Sodišče prve stopnje ni ravnalo po splošno uveljavljenem načelu, da je v dvomu potrebno ravnati v korist delavca. Kljub temu, da je tožnik s tožbenimi navedbami in svojo izpovedjo omajal trditve tožene stranke, je sodišče poklonilo vero trem pričam iz vrst tožniku nadrejenih policistov. Če je obstajal kakšen dvom, bi lahko sodišče glede na 34. člen ZDSS-1 samo odredilo ogled kraja zaradi ugotovitve dejstva, ali je bilo merjeno v naselju ... ali izven njega in tudi opravilo poizvedbe pri Okrožnem državnem tožilstvu, če gre za kazenski pregon in v kakšni fazi je. Pritožba tudi ugotavlja, da je ukrep, ki je bil izrečen tožniku t.j. izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, nesorazmeren glede na samo kršitev. Tožnik z njo ni ničesar pridobil, bil pa je več kot 20 let uspešen policist in mnogokrat odlično ocenjen. Sodišče prve stopnje pa je s tem, ker v obrazložitvi sodbe ni navedlo, zakaj ni izvedlo dokaza z zaslišanjem C.D. in tudi ni obrazložilo vseh odločilnih dejstev, storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Glede na navedeno pritožba predlaga, da ji pritožbeno sodišče ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zavedo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, prav tako pa tudi ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, zato predlaga, da pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe) in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je kot neutemeljen zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika po razveljavitvi sklepov tožene stranke, s katerima je bila tožniku pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana ter tožnikov zahtevek po reintegraciji in reparaciji. Ugotovilo je, da je bila tožniku izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana ob upoštevanju tako subjektivnega kot tudi objektivnega roka iz Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Šele po opravljenem zagovoru tožnika dne 28. 12. 2009 se je po stališču sodišča tožena stranka seznanila z utemeljenimi razlogi za izredno odpoved in ker je bila odpoved izdana s sklepom dne 7. 1. 2010, je bila podana znotraj subjektivnega 30-dnevnega roka po 2. odstavku 110. člena ZDR. Ker je tožnik kršitev storil 23. 2. 2009, je bila kršitev podana tudi v okviru objektivnega roka, ki je v primeru kršitve po 1. alinei 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) vezan na čas, ko je možen kazenski pregon, za kršitve po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR pa je mogoče odpoved podati najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga (2. odstavek 110. člena ZDR). Glede utemeljenosti odpovednega razloga pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka že v sklepu z dne 7. 1. 2010 in nato dodatno še v sklepu Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja dejansko stanje in okoliščine tožniku očitane kršitve z dne 23. 2. 2009 ugotovila v zadostni meri in tako popolno, da je utemeljeno zaključila, da je tožnik odgovoren za očitano kršitev. Predložene listine s strani tožene stranke, ob hkratnem zagovoru tožnika ter ob upoštevanju izpovedb zaslišanih prič S.Š., B.K. in M.K., v katere sodišče prve stopnje ne dvomi in jih torej sprejema kot verodostojne, po kritični presoji sodišča prve stopnje v celoti in z gotovostjo potrjujejo, da je tožnik odgovoren za očitano dejanje dne 23. 2. 2009. Tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ima to tožniku dokazano ravnanje vse elemente zakonsko predvidene kršitve iz 1. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, saj so izpolnjeni zakonski zanki kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja po 1. in 3. alinei 257. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008), kar hkrati predstavlja naklepno hujšo kršitev delovne obveznosti. Ob tem ugotavlja še, da tožnik tudi pred sodiščem ni uspel z ničemer dokazati, da očitano dejanje ni bilo naklepno. Zato je izpolnjen pogoj za izredno odpoved v skladu s 1. alineo 1. odstavka 111. člena ZDR, izpolnjen pa je tudi pogoj po 1. odstavku 110. člena ZDR, saj ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, kar je bilo že utemeljeno v izredni odpovedi s strani tožene stranke.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodba ima namreč takšne pomanjkljivosti, da se ne da preizkusiti, saj v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, na katerih temelji odločitev. Sodišče prve stopnje je sicer obrazložilo, zakaj šteje, da je bila odpoved tožniku podana pravočasno, vendar pa ni obrazložilo razlogov za utemeljenost odpovednega razloga. Sklicevalo se je zgolj na pravilnost odločitve tožene stranke, pri čemer ni pojasnilo, na podlagi česa je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Prav tako ni pojasnilo, kateri dokazi, ki jih je izvedlo, so bili odločilni za odločitev, ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo. Iz sodbe tudi ni razvidno, katere elemente kaznivega dejanja vsebuje tožnikova kršitev delovnih obveznosti z dne 23. 2. 2009 in na podlagi česa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik kršitev storil z naklepom.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožeče stranke in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje skladno s 1. odstavkom 354. člena ZPP, saj samo ugotovljene kršitve ne more odpraviti. V novem sojenju naj sodišče prve stopnje navede razloge, ki so odločilni za odločitev, opredeli naj se do elementov kaznivega dejanja zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic po 1. in 3. alinei 257. člena KZ-1, ki naj bi jih vsebovala tožniku očitana kršitev z dne 23. 2. 2009. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da to kaznivo dejanje lahko storilec stori le z direktnim naklepom. V kolikor sodišče prve stopnje v tožnikovi kršitvi ne bo ugotovilo vseh elementov navedenega kaznivega dejanja, ne gre za odpovedni razlog po 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, ampak za odpovedni razlog po 2. alinei. V tem primeru pa je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku zaradi poteka objektivnega šestmesečnega roka iz 2. odstavka 110. člena prepozna.