Jedro

Iz izpodbijane odločbe in upravnih spisov nesporno izhaja, da so bile v postopku odločanja o usmeritvi otroka v prilagojen izobraževalni program upoštevane določbe 23. člena ZUOPP. Tako je imela tožeča stranka možnost podati odgovor na mnenje Komisije za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami, ki je na pripombe tudi odgovorila, na katere pa tožeča stranka ni podala odgovora oziroma pripomb. Komisija je prejela tudi mnenje osnovne šole, kamor je bil deček z izpodbijano odločbo vključen, iz katerega izhaja, da šola izpolnjuje pogoje za vzgojo in izobraževanje otroka z ugotovljenimi posebnimi potrebami. Pridobljeno je bilo tudi poročilo osnovne šole, v katero je bil deček v času odločanja vključen, iz katerega izhaja, da so strokovni delavci šole opazili, da se pri dečku, ki tretje leto zapored obiskuje tretji razred, zaradi neuspeha ponavljajo emocionalne stiske in nerealna samopodoba. Ob upoštevanju vsega navedenega je odločitev upravnega organa pravilna in zakonita.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Zavod Republike Slovenije za šolstvo-OE Koper, A.A. usmeril v prilagojen izobraževalni program z nižjim izobrazbenim standardom s prehajanjem v izobraževalni program na Osnovni šoli Miroslava Vilharja v Postojni.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bil A.A. z odločbo št. 969-361-87/2005-37 z dne 8. 4. 2008 usmerjen v izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo na Osnovni šoli Miroslava Vilharja v Postojni. V skladu z zakonom je bilo treba po uradni dolžnosti preveriti ustreznost usmeritve, ki je določena v navedeni odločbi. Zavod Republike Slovenije za šolstvo, OE Koper je v skladu s 23. členom Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (v nadaljevanju ZUOPP) zaprosil za strokovno mnenje Komisijo za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami, ki je izdelala strokovno mnenje, v katerem predlaga usmeritev učenca v prilagojen program z nižjim izobraževalnim standardom v Osnovno šolo Miroslava Vilharja Postojna. Navedeno strokovno mnenje je bilo posredovano zakoniti zastopnici A.A., ki v odgovoru na mnenje ugovarja izbiri ustanove, v kateri naj bi bil izvajan prilagojen izobraževalni program. Zaradi navedenega ugovora je Komisija za usmerjanje otrok ponovno pretehtala svojo odločitev in presodila, da je prvotno strokovno mnenje ustrezno. Ob tem je še predlagala, da naj učenec pri vzgojnih predmetih občasno prehaja iz prilagojenega programa z nižjim izobrazbenim standardom v osnovnošolski izobraževalni program. Iz dosedanjih pregledov učenca in dokumentacije je namreč ugotovila, da dosedanja usmeritev učenca ni ustrezna. Ugotovljeno je namreč bilo, da se učne težave kljub ponavljanju tretjega razreda poglabljajo in še vedno ne dosega minimalnih standardov znanja. Psiho diagnostične preizkušnje so pokazale funkcioniranje na nivoju lažje motnje v duševnem razvoju, zato je za učenca primernejši manj zahteven program, v katerem bo lahko uspešnejši, zato bi bili tudi njegovi čustveno vedenjski odkloni manj pogosti in manj izraziti. Da se učenčeve učne, vedenjske in čustvene težave nadaljujejo, izhaja tudi iz poročila Osnovne šole B., v katero je bil konec septembra 2009 prešolan. Zaradi tega Komisija ponovno ugotavlja, da učenec potrebuje, za doseganje boljših učnih rezultatov, individualiziran pristop in delo v manjši skupini, predvsem pa nižje standarde znanja, česar pa izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo ne omogoča. Dopolnjeno mnenje Komisije je bilo posredovano zakoniti zastopnici otroka A.A., ki pa pripomb nanj ni podala. Glede na navedeno mnenje Komisije za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami je bilo odločeno kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

Ministrstvo za šolstvo in šport je z odločbo št. 60340-14/2010/14 (02408) z dne 5. 5. 2011 pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnilo kot neutemeljeno, hkrati pa dopolnilo izrek v točki 1. izpodbijane odločbe tako, da je besedilo „s prehajanjem v izobraževalni program“ nadomestilo z besedilom „z občasnim prehajanjem med izobraževalnimi programi pri vzgojnih predmetih“.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da izpodbijana odločba ni v korist njenemu otroku, ki obiskuje četrti razred osnovne šole v B., v kateri ima prijazno individualno učno pomoč tri ure na teden. Poleg tega bi ga ponovno prešolanje in menjava kraja pahnila v stisko, saj bi se moral ponovno prilagajati novemu okolju, učiteljem, sošolcem in kraju samemu. Temeljni razlog za nasprotovanje izpodbijani odločbi pa je dolga vožnja od doma do šole, ki je A.A. ne bi zmogel. Dolge vožnje ga namreč utrujajo, zato bi vožnja bistveno vplivala na njegovo zdravstveno stanje in počutje. Navaja še, da je v dveh letih, kar obiskuje Osnovno šolo B. bistveno napredoval. Zaradi vsega povedanega se ne strinja, da se A.A. usmeri v prilagojeni izobraževalni program z nižjim izobrazbenim standardom z občasnim prehajanjem med izobraževalnimi programi pri vzgojnih predmetih.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bil A.A. jeseni leta 2005, v starosti 7 let prvič usmerjen, ustreznost usmeritve pa se je v času do danes večkrat preverjala. V postopku usmerjanja je bil večkrat predstavljen komisijam za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami, ki so v senatu različnih zdravstvenih strokovnjakov ugotavljale otrokove sposobnosti in potrebe. S prvo odločbo o usmeritvi je bil usmerjen v Osnovno šolo v C., kjer je v tistem času živel z družino. Z novo odločbo je bil deček na željo tožeče stranke vpisan v Osnovno šolo Miroslava Vilharja v Postojni, kjer pa tožeča stranka s strokovnim delom pedagoških delavcev, tako kot prej v Osnovni šoli C., ni bila zadovoljna. Kljub argumentom strokovnjakov je dečka prešolala v Osnovno šolo v B., kamor se je preselila tudi družina. Tako je deček tretji razred rednega izobraževalnega osnovnošolskega programa kar trikrat ponavljal. Posledice prezahtevnega programa in otrokovega neuspeha so po mnenju strokovnjakov pripeljale do ponavljajočih emocionalnih stisk in nerealne samopodobe dečka. Navedbe v tožbi, da bi šolanje izven kraja bivanja dečka pahnilo v stisko, so neutemeljene, saj je deček samo v nekaj letih zamenjal tri šole, vse v različnih krajih in vse zaradi osebnih razlogov zakonite zastopnice. Dodaja še, da je primarno načelo pri zagotavljanju usmerjanja otrok s posebnimi potrebami zasledovanje koristi otroka, kar pomeni, da je treba pri usmerjanju, glede na otrokove posebne potrebe, določiti zanj najustreznejši program vzgoje in izobraževanja in pri tem upoštevati pravico otroka, da se izobražuje v šoli, čim bližje svojemu domačemu kraju da z njim ostane povezan. To je bilo upoštevano tudi pri A.A., saj je bil usmerjen v najbližji kraj, ki ima šolo z ustreznim prilagojenim programom, ki jo je prejšnja leta že obiskoval. Zato dečku posebna prilagoditev pri vključitvi v šolo ne bo potrebna. Za boljšo vključenost otroka pa je poskrbljeno tudi z občasnim prehajanjem med izobraževalnimi programi pri vzgojnih predmetih. V nadaljevanju odgovora povzema navedbe iz obrazložitve tako izpodbijane odločbe kot odločbe druge stopnje in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. V obrazložitvi izpodbijane odločbe so podani pravilni razlogi za odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu-ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja: Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami v 23. členu določa, da Zavod Republike Slovenije za šolstvo izda odločbo o usmeritvi v program vzgoje in izobraževanja na podlagi strokovnega mnenja, ki ga pripravi komisija za usmerjanje prve stopnje. Komisija za usmerjanje prve stopnje mora pred izdelavo strokovnega mnenja pridobiti tudi mnenje vrtca, šole oziroma zavoda, v katerega naj bi bil otrok s posebnimi potrebami vključen, o izpolnjevanju kadrovskih, prostorskih, materialnih in drugih pogojev, po potrebi pa tudi mnenje drugih ustreznih institucij. Komisija za usmerjanje prve stopnje v strokovnem mnenju lahko predlaga usmeritev v ustrezni program vzgoje in izobraževanja ali pa ugotovi, da usmeritev ni potrebna. Strokovno mnenje Zavod Republike Slovenije za šolstvo pošlje vlagatelju v odgovor. Na podlagi odgovora pa Zavod Republike Slovenije za šolstvo, lahko od komisije zahteva dopolnitev strokovnega mnenja, dodatno obrazložitev ali pa ponovno obravnavo in na podlagi le tega izda odločbo o usmeritvi. Če Zavod Republike Slovenije za šolstvo odgovora ne prejme ali oceni, da mnenje komisije ni potrebno dopolniti, dodatno obrazložiti ali opraviti ponovne obravnave, izda odločbo o usmeritvi.

S Pravilnikom o organizaciji in načinu dela komisij za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami ter o kriterijih za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oziroma motenj otrok s posebnimi potrebami (v nadaljevanju Pravilnik), se določa organizacija in način dela navedenih komisij ter kriteriji za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oziroma motenj otrok s posebnimi potrebami. Pravilnik v 5. členu določa, da komisije usmerjajo otroke s posebnimi potrebami v programe vzgoje in izobraževanja upoštevaje otrokovo doseženo raven razvoja, zmožnost za učenje in doseganje standardov znanja, etiologijo in prognozo glede na otrokove primanjkljaje, ovire oziroma motnje ter pri tem upoštevajo kriterije za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oziroma motenj otrok s posebnimi potrebami.

Iz izpodbijane odločbe in upravnih spisov nesporno izhaja, da so bile v postopku odločanja o usmeritvi A.A. v prilagojen izobraževalni program z nižjim izobraževalnim standardom z občasnim prehajanjem med izobraževalnimi programi pri vzgojnih predmetih, upoštevane vse zgoraj navedene določbe 23. člena ZUOPP. Tako je imela tožeča stranka možnost podati odgovor na mnenje Komisije za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami, ki je na pripombe tudi odgovorila, na katere pa tožeča stranka ni podala odgovora oziroma pripomb. Komisija je prejela tudi mnenje Osnovne šole Miroslava Vilharja v Postojni, kamor je bil deček z izpodbijano odločbo vključen, iz katerega izhaja, da šola izpolnjuje pogoje za vzgojo in izobraževanje otroka z ugotovljenimi posebnimi potrebami. Pridobljeno je bilo tudi poročilo Osnovne šole B., v katero je bil deček v času odločanja vključen, iz katerega izhaja, da so strokovni delavci šole opazili, da se pri dečku, ki tretje leto zapored obiskuje tretji razred, zaradi neuspeha ponavljajo emocionalne stiske in nerealna samopodoba. Ob upoštevanju vsega navedenega, je tudi po oceni sodišča, odločitev Zavoda za šolstvo RS, OE Koper, da se A.A. usmeri v prilagojen izobraževalni program z občasnim prehajanjem med izobraževalnimi programi pri vzgojnih predmetnih, pravilna in zakonita.

Glede na vse navedeno je sodišče skladno s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo, saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.