Jedro

V primeru, da je izrek sodbe sam v seboj v nasprotju, o delu izreka pa prvostopna sodba tudi nima razlogov, pa je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odst. 354. čl. ZPP. To pa pomeni, da je potrebno prvostopno sodbo že iz tega razloga razveljaviti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba in sklep prvostopnega sodišča se v celoti razveljavita in se zadeva vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

Obrazložitev

S prvostopno odločbo je sodišče v 1. točki izreka ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 61.258,35 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in v višini 860.103,09 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi; v 2. točki izreka ugotovilo, da ne obstojijo v pobot ugovarjane terjatve tožene stranke v višini 3,546.110,40 SIT in pogojna mesečna terjatev v tolarski protivrednosti 600 DEM od 30.11.1993 dalje; v 3. točki izreka je vzdržalo sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Novem mestu, enote v Novem mestu, opr. št. ... z dne ... v veljavi glede zneska 61.258,35 SIT in glede zakonitih zamudnih obresti od posamezno specificiranih zneskov od dneva zapadlosti do plačila ter glede izvršilnih stroškov v 3. točki v višini 110.707,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.10.1994 do plačila, v ostalem delu pa je sklep razveljavilo, deloma zaradi umika deloma zaradi pa zavrnitve višjega tožbenega zahtevka; v 4. točki je naložilo toženi stranki, da plača tožeči stranki po razširjenem tožbenem zahtevku 686.369,09 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo in v 5. točki izreka naložilo toženi stranki, da plača tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v višini 47.920,00 SIT.

Zoper obsodilni del, zoper odločitev pobotnega ugovora in zoper stroške se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. čl. ZPP. Predvsem opozarja na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odst. 354. čl. ZPP, saj ima odločba takšne pomanjkljivosti, da se je ne more preizkusiti.

Nerazumljiv je tako izrek odločbe v posameznih točkah in v celoti, prav tako pa je nerazumljiva tudi obrazložitev. Deloma sodba (glede 4. točke izreka) ni obrazložena. Višine se ne da preizkusiti, posebej ne izračunane 50 % najemnine, ki jo je izdelalo prvostopno sodišče samo. Vsebine najemne pogodbe prvostopno sodišče ni upoštevalo.

Odločitev v zvezi s pobotnim ugovorom temelji na nepopolni in nepravilni ugotovitvi dejanskega stanja. V pravočasni dopolnitvi pritožbe pa še opozarja, da sta bila predmet najemne pogodbe dva prostora, zaradi česar je tožena stranka od leta 1994 dalje namesto pogodbene najemnine plačevala znižano najemnino. Tako je možno, da je prvostopno sodišče kljub temu, da je najemnino znižalo za 50 % prekoračilo tožbeni zahtevek.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Glede na 1. odst. 498. čl. ZPP/99 je pritožbeno sodišče nadaljevalo postopek po določbah ZPP/77. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo, da ima izpodbijana sodna odločba takšne pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti, saj je njen izrek nerazumljiv, deloma pa med seboj tudi v nasprotju (1. in 4. točka izreka). Poleg tega prvostopna odločba dejansko o odločilnih dejstvih nima razlogov, odločitev, ki je zajeta v 4. točki izreka ni obrazložena, ne da pa se preizkusiti obračuna prisojene najemnine, ki ga je sodišče opravilo samo. Iz izreka, deloma pa tudi iz obrazložitve ni razvidno, v kolikšnem delu je prvostopno sodišče štelo, da je tožeča stranka svoj zahtevek umaknila in v kakšni višini je sodišče v 3. in 4. točki izreka tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Zaradi navedenih napak, na katere pazi pritožbeno sodišče tudi samo, v okviru pritožbe po uradni dolžnosti v skladu z 2. odst. 365. čl. ZPP, je bilo potrebno po 1. odst. 369. čl. ZPP razveljaviti celotno sodbo in jo vrniti prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

V nadaljevanju obrazložitve se bo pritožbeno sodišče omejilo predvsem na bistvene napake, ki jih vsebuje izpodbijana prvostopna odločba.

V uvodu prvostopne odločbe ni pravilno navedena vrednost spornega predmeta, saj je zapisan le prvotni zahtevek tožeče stranke v višini 721.522,20 SIT, ne pa tudi razširjen tožbeni zahtevek v višini 3,241.537,30 SIT.

Pritrditi je pritožbi tožene stranke, da je izrek prvostopne odločbe povsem nepregleden, ker je prvostopno sodišče neustrezno delilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na znesek po prvotno vloženem izvršilnem predlogu in na znesek iz razširitve tožbe, namesto, da bi pravilno celotni tožbeni zahtevek tožeče stranke s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi obravnavalo skupaj. V posledici tega bi seveda moralo izdan sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Novem mestu, enota v Novem mestu, opr. št..... z dne ... razveljaviti v 1. in 3. točki izreka.

Višina prisojenega zneska po razširjeni tožbi se v 1. in 4. točki izreka ne ujema, saj je v 1. točki izreka navedena v znesku 860.103,09 SIT, v 4. točki pa v znesku 686.369,09 SIT. V tem delu, torej glede prisojenega razširjenega tožbenega zahtevka izpodbijana sodba tudi nima nobene obrazložitve. Zato zaenkrat ni jasno, zakaj se prisojena višina v 1. in 4. točki izreka med seboj razlikuje.

Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da prvostopno sodišče ni upoštevalo višino najemnine kot je bila sporazumno določena z najemno pogodbo, ampak jo je obračunalo kar samo (ni tudi pojasnjeno na podlagi katere materialnopravne določbe). Tako obračunane višine najemnine s strani prvostopnega sodišča pa se ne da preizkusiti, ker je obrazložena zgolj opisno. Svojega obračuna najemnine namreč prvostopno sodišče k prvostopni odločbi ni predložilo. Zato ima pritožba prav, da prisojene višine najemnine ni mogoče preizkusiti. V zvezi s tem, bi moralo prvostopno pri ponovnem odločanju tudi upoštevati, da se lahko spreminja višina najemnine le na način, kot je bila dogovorjena, torej z aneksom v pismeni obliki, v skladu z dogovorom obeh strank (glej 583. čl. ZOR in 19. čl. Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih - Ur.l. SRS št. 18/74).

Nejasna in nepregledna je tudi sama obrazložitev izpodbijane sodbe, saj ni napisana tako kot je predvideno v 4. odst. 383. čl. ZPP. Iz zakona izhaja, da obsega obrazložitev dva dela: opis dejanske podlage sodbe in obrazložitev v ožjem smislu. Prvostopno sodišče bi moralo najprej v skladu z navedenim utemeljiti celotni tožbeni zahtevek tožeče stranke (prvotni in razširjeni), šele nato pa odločati tudi o obstoju ali neobstoju terjatve tožene stranke, ki je bila uveljavljana zaradi pobota. Tako tožbeni zahtevek kot odločitev o pobotu pa bi bilo potrebno obrazložiti tako v dejanskem kot v pravnem oziru. Navedeno bo potrebno upoštevati pri ponovnem odločanju prvostopnega sodišča. Tožena stranka je tekom prvostopnega postopka izrecno vložila pobotni ugovor, ki ga je posebej specificirala po posameznih postavkah v skupni višini 3,546.110,40 SIT. Uveljavljala je torej procesno pobotanje oz. svoj nasprotni zahtevek napram tožeči stranki. Zato bi moralo prvostopno sodišče o njem odločati po posameznih postavkah tako kot je bil postavljen. V zvezi z zahtevkom pobotnega ugovora, ki se nanaša na vlaganja, pa bi moralo prvostopno sodišče upoštevati tudi 4. čl. najemne pogodbe strank in še oceniti, ali so bila posamezna popravila res tako nujna, da sporočilo tožeči stranki o njih ni bilo potrebno (glej 17. čl. Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih).

Zaradi razveljavitve je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka, ki jih je uveljavljala pritožnica pridržalo za končno odločbo v skladu s 3. odst. 166. čl. ZPP.