Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Seznam izvršilnih naslovov nima narave odločbe oziroma upravnega akta v konkretnem primeru, kot povsem jasno izhaja iz spisov zadeve. Zadevni seznam izvršilnih naslovov je bil tožnici sporočen zgolj v funkciji obvestila o podatkih, za katere je zaprosila tožeča stranka, in ne kot kot izvršilni naslov v postopku davčne izvršbe.
I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.
1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju: davčni organ) je z izpodbijanim sklepom zavrgla pritožbo tožnice zoper seznam izvršilnih naslovov št. DT 4931-486/2019-1 z dne 24. 9. 2019 (1. točka izreka). Stroške postopka nosi tožnica, davčnemu organu posebni stroški niso nastali (2. in 3. točka izreka).
2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je pojasnjeno, da je tožnica zoper seznam izvršilnih naslovov dne 9. 10. 2019 vložila pritožbo (tožnica navaja ugovor). Davčni organ navaja in povzema vsebino prvega odstavka 240. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in prvi odstavek 13. člena ZUP. Izpostavlja, da seznam izvršilnih naslovov, ki ga tožnica izpodbija, ni odločba skladno z ZUP in zato zoper le-tega pritožba ni dovoljena, saj se z njim ni odločalo o pravicah, obveznostih in pravnih koristih tožnice. Povzema tudi drugi odstavek 240. člena ZUP, ki določa, kdaj pritožba ni dovoljena, kot v tem primeru, saj je davčni organ tožnico na podlagi njene vloge z dne 13. 9. 2019 zgolj obvestil o višini neporavnanih davčnih obveznosti.
3. Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ je zavrnil pritožbo tožnice kot neutemeljeno. Pojasni, da je tožnica na davčni organ posredovala vlogo „Specifikacija odprtih terjatev“, s katero je prosila, da se ji posreduje evidenco odprtih terjatev in sicer za posamezno leto, mesec in vrsto, kar potrebuje zaradi upokojitve. Davčni organ je sestavil seznam izvršilnih naslovov, v katerem je navedeno, da je sestavljen v postopku davčne izvršbe za tožnico. Na dan sestave seznama znaša dolg neporavnanih obveznosti skupaj 189.362,86 EUR, pri čemer so posamezne neporavnane obveznosti razvidne iz tabele na straneh od 1/82 do 81/82. Tožnica je zoper ta seznam izvršilnih naslovov vložila ugovor, ki ga je davčni organ štel za pritožbo in ga kot nedovoljenega zavrgel. Pritožbeni organ ugotavlja, da ima tožnica prav, ko navaja, da je v seznamu izvršilnih naslovov navedeno, da je sestavljen v postopku davčne izvršbe, vendar iz sedaj veljavnega programa davčne evidence (SAP) drugačnega seznama, iz katerega bi bili razvidni podatki, ki jih je tožnica želela, ni mogoče izdelati in posredovati tožnici. Vsi seznami izvršilnih naslovov iz programa davčne evidence se izpisujejo kot priloga k sklepu o davčni izvršbi, poleg tega pa so iz tovrstnega seznama razvidni podatki o posamezni neporavnani obveznosti. Po podatkih davčnega organa zadevni seznam izvršilnih naslovov ni bil podlaga za noben postopek davčne izvršbe, zato ne drži trditev tožnice, da se zoper njo vodi postopek davčne izvršbe. Toženka pojasni, da lahko davčni zavezanec na podlagi ZUP pridobi le potrdilo o poravnanih obveznostih iz knjigovodske evidence na pristojnem finančnem uradu. Če pa želi davčni zavezanec poravnati neporavnane obveznosti, izda pristojni urad obvestilo o stanju dolga v knjigovodski evidenci, ki vsebuje vse potrebne informacije za plačilo (znesek, račun, referenca za plačilo, zamudne obresti za odprte obveznosti). V primeru, da zavezanec ne poravna svojih obveznosti, pristojni davčni organ namesto potrdila izda odločbo na podlagi 180. a člena ZUP, v kateri navede, da na podlagi vloge ne more izdati potrdila na zahtevo, zoper katero je možna pritožba. Toženka ugotavlja, da glede na prošnjo za specifikacijo odprtih terjatev, davčni organ ni mogel ravnati drugače, kajti zaradi neporavnanih obveznosti tožnici potrdila o poravnanih obveznostih iz knjigovodske evidence ne bi mogel izdati, iz samega obvestila o neporavnanih obveznostih pa želeni podatki o neporavnanih terjatvah ne bi bili razvidni. Posledično je bila odločitev davčnega organa, da zavrže pritožbo povsem pravilna in zakonita, saj izpodbijani seznam izvršilnih naslovov ni odločba, zato pritožba zoper njega ni dovoljena in ne more uživati posebnega pravnega varstva. Pravno varstvo bi bilo tožnici zagotovljeno v postopku davčne izvršbe, če bi bil ta začet. Neupravičen je tudi očitek, da davčni organ ni upošteval predloženih dokazov, saj je prišlo do zavrženja, zato zadeve ni meritorno reševal. 4. Tožnica izpodbija navedeno odločitev in v tožbi navaja, da je od davčnega organa zahtevala specifikacijo obveznosti, kot jih vodi davčni organ in ne seznama izvršilnih naslovov. Zahtevala je, da je specifikacija posamezne terjatve opredeljena po vrsti, zapadlosti, po višini, hkrati pa morajo biti iz specifikacije razvidna vsa plačila, ki jih je davčni organ prejel, datumi knjiženja teh plačil ter obveznosti, ki so se s posameznimi plačili zapirale. V prvem odstavku seznama izvršilnega naslova je davčni organ navedel, da je sestavljen v postopku davčne izvršbe za tožnico, na zadnji strani pa je zapisano, da se plačilo obveznosti izvrši na prehodni račun FURS in da se davčna izvršba opravi na podlagi seznama izvršilnih naslovov, pri čemer sta bila navedena tudi finančni izterjevalec in vodja oddelka. Navedeno pomeni, da gre za davčno izvršbo brez ustreznega pravnega pouka, pri čemer se tožnica sprašuje, kje v ZUP in Zakonu o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) je pravna podlaga za sestavo takšnega seznama izvršilnih naslovov, in navaja da gre zaradi teh dejanj za bistveno kršitev ZDavP-2. Tako davčni organ kot tudi toženka se v samo vsebino in utemeljenost ugovora kot pritožbe nista spuščala, saj sta zadevo zaključila na formalen način in pri tem zavzela napačno stališče, da je bil seznam izvršilnih naslovov v postopku davčne izvršbe sestavljen na zahtevo tožnice. Navaja, da je vložila ugovor, sicer bi posamezni izvršilni naslovi postali pravnomočni in v primeru morebitne izvršbe same vsebine seznama izvršilnih naslovov ter nepravilnosti evidenc FURS ne bi mogla več izpodbijati. Izpostavlja, da okoliščina, da ni bil presojan ugovor zoper seznam izvršilnih naslovov, ki je bil sestavljen v postopku davčne izvršbe, pomeni grob poseg v njene, z Ustavo varovane pravice do pravnega sredstva, kot jih opredeljuje 25. člen Ustave, kot tudi v pravico do sodnega varstva, opredeljeno v 23. členu Ustave. ZDavP-2 dopušča možnost pritožbe v postopku davčne izvršbe na podlagi seznama izvršilnih naslovov, ki mora izpolnjevati določbe 145. in 146. člena ZDavP-2. V ugovoru je tožnica izrecno navedla, katere obveznosti in kdaj jih je plačala, katere obveznosti so bile poplačane v postopkih izterjav in razloge, zaradi katerih je evidenca izvršilnih naslovov napačna. Predložila je tudi dokaze, da obveznosti po izvršilnih naslovih ne obstajajo, torej uveljavlja pravico, ki jo dajeta ZDavP-2 in ZUP. Odločitev toženke, da se pritožba tožnice zavrne je nepravilna in nezakonita.
5. V tožbi izrecno ugovarja celotnemu seznamu izvršilnih naslovov, vsem postavkam, ki so v tem seznamu navedeni, njihovi pravilnosti in zakonitosti. Pri tem pa davčni organ poziva, da odprte terjatve uskladi tako, da pri tem upošteva ZDavP-2, plačila tožnice iz naslova vseh davčnih obveznosti, ki jih je realizirala sama in ki so bila realizirana v postopku davčne izvršbe. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in da se odločba spremeni tako, da se ugovoru tožnice proti seznamu izvršilnih naslovov ugodi, seznam razveljavi in zadeva vrne v ponovni postopek, pri čemer stroški postopka bremenijo toženko.
6. V odgovoru na tožbo toženka v celoti prereka tožbene navedbe. V zvezi z navedbami o pravni podlagi za sestavo seznama izvršilnih naslovov, brez pravice do pritožbe, toženka izpostavi, da je bilo to že pojasnjeno v izpodbijanem sklepu in v pritožbeni odločbi, pri čemer ponovno poudari, da seznam izvršilnih naslovov ni bil izdan v postopkih davčne izvršbe in da takšen seznam ni upravni akt, ampak samo zbir izdanih izvršilnih naslovov, zato ne more uživati posebnega varstva. Toženka pojasni okoliščine sodbe Vrhovnega sodišča opr. št. X Ips 135/2016 z dne 12. 7. 2016, pri čemer izpostavlja, da v obravnavanem primeru ne gre za takšno situacijo in se zato omenjeno stališče Vrhovnega sodišča RS ne more upoštevati.
**K točki I izreka:**
7. Tožba ni utemeljena.
8. V obravnavanem primeru sodišče presoja pravilnost in zakonitost sklepa davčnega organa št. DT 4931-486/2019-5 z dne 14. 10. 2019, s katerim je pritožbo zoper seznam izvršilnih naslovov zavrgel kot nedovoljeno.
9. Tožeča stranka temu v tožbi nasprotuje. V tožbi izpostavlja argumente, s katerimi želi prikazati, da je seznam izvršilnih naslovov upravni akt oziroma odločba ter da je zato upravičeno vložila pritožbo, ki je organ ne bi smel zavreči, temveč obravnavati in o njeni vsebinsko odločiti.
10. Prvi in drugi odstavek 240. člena ZUP določata, da organ prve stopnje preizkusi, ali je pritožba dovoljena in pravočasna in ali jo je vložila upravičena oseba. Če pritožba ni dovoljena, če je prepozna ali če jo je vložila neupravičena oseba, jo organ prve stopnje zavrže s sklepom.
11. Sodišče pritrjuje tako odločitvi kot razlogom, ki jih vsebujeta izpodbijani sklep in drugostopenjska odločba toženke, saj tudi po presoji sodišča seznam izvršilnih naslovov v konkretnem primeru ne predstavlja odločbe.
12. Po določbah ZDavP-2 je seznam izvršilnih naslovov izvršilni naslov, nima pa pravne narave odločbe. Kot izhaja tudi iz sodne prakse1 seznam izvršilnih naslovov nima narave niti odmerne odločbe v smislu določb ZDavP-2 niti upravne odločbe v smislu določb ZUP, saj se z njim ne odloča o odmeri ali vračilu davka ali sploh o kakšni (drugi) pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe. Takšen seznam ni upravni akt, ampak je samo zbir že izdanih izvršilnih naslovov, ki še niso bili izvršeni. Še posebej pa seznam izvršilnih naslovov nima narave odločbe oziroma upravnega akta v konkretnem primeru, kot povsem jasno izhaja iz spisov zadeve. Zadevni seznam izvršilnih naslovov je bil tožnici sporočen zgolj v funkciji obvestila o podatkih, za katere je zaprosila tožeča stranka, in ne kot kot izvršilni naslov v postopku davčne izvršbe. Prikaz neporavnanih davčnih obveznosti tožeče stranke, ki ji je bil posredovan, se res imenuje seznam izvršilnih naslovov, to pa zato, ker na drugačen način ni bilo mogoče ugoditi zaprosilu tožeče stranke, kar je bilo v drugostopenjski odločbi tudi natančno pojasnjeno. Sodišče ugotavlja, da se sporni seznam izvršilnih naslovov res sklicuje na davčno izvršbo, a je toženka v drugostopenjski odločbi pojasnila, da iz sedaj veljavnega programa davčne evidence (SAP) drugačnega seznama, iz katerega bi bili razvidni podatki, ki jih je tožeča stranka želela, ni bilo mogoče izdelati. Sodišče sledi tudi navedbam toženke, da sporni seznam izvršilnih naslovov ni podlaga za noben postopek davčne izvršbe in tudi okoliščini, da davčni organ glede na prošnjo tožeče stranke po pridobitvi specifikacije odprtih terjatev, drugače ni mogel ravnati, saj sicer podatki, ki jih je želela tožeča stranka, ne bi bili razvidni.
13. Sodišče se strinja s toženko, ko opozarja, da stališče iz sodbe Vrhovnega sodišča RS X Ips 135/2016 z dne 12. 7. 2016, da seznam izvršilnih naslovov predstavlja upravni akt in upravno odločbo, ni uporabno v tem primeru. V prej navedenem primeru pred Vrhovnim sodiščem RS se je seznam izvršilnih naslovov glasil na drugega dolžnika, kot je bil tisti, na katerega so se glasili posamezni izvršilni naslovi iz seznama, pri čemer pa v tem primeru ne gre za takšno situacijo.
14. Izpodbijani sklep je po navedenem pravilen in zakonit, tožbene navedbe pa so neutemeljene, sodišče tudi ni našlo očitanih kršitev ustavnih pravic niti kršitev, na katere sodišče pazi uradoma, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS‑1 kot neutemeljeno zavrnilo.
15. Sodišče je v zadevi odločilo izven glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je dejansko stanje v tistem, kar je bistveno za odločitev, med strankama nesporno.
16. Sodišče je v zadevi na podlagi 2. alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-12 odločalo po sodnici posameznici.
**K točki II izreka:**
17. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.
1 Prim. sklep Upravnega sodišča RS I U 537/2018-19 z dne 21. 8. 2018, sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 1315/2004 z dne 9. 7. 2009 in sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 1314/2004 z dne 27. 8. 2009. 2 Upravno sodišče odloča po sodniku posamezniku, če se izpodbijajo procesni sklepi v postopku izdaje upravnega akta.