Jedro

Sodišče prve stopnje se je opredelilo, da upnik ni imel lastnosti pravdne stranke ter da ni izpolnjena materialna predpostavka glede stvarne legitimacije, saj ni mogel postati nosilec pravic in obveznosti iz sodne poravnave, ker v pravdi ni mogel nastopati kot stranka. Z navedenim stališčem je kršilo načelo stroge formalne legalitete. Kršitev pravil o procesni sposobnosti stranke je razlog za izpodbojnost sodne poravnave, ki ga lahko stranke uveljavljajo s tožbo za razveljavitev sodne poravnave, ne pa razlog za ugotovitev njene ničnosti, na kar pazi sodišče po uradni dolžnosti.

V sodni poravnavi sicer res ni določen rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti dolžnika, vendar to ne pomeni, da terjatev iz poravnave še ne bi zapadla in zato sodna poravnava ne bi bila izvršljiva. V konkretnem primeru se zapadlost terjatve dokazuje z zapisnikom o poravnavi. Če rok izpolnitve v sodni poravnavi ni določen, je možno uporabiti pravilo iz 289. člena OZ.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep razveljavi v delu 1. točke izreka, ki se nanaša na predlagano izvršbo za odstranitev dolžnikovih stvari in izterjavo izvršilnih stroškov, ter v 2. točki izreka in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

V preostalem delu pa se pritožba zavrne in se sklep v nerazveljavljenem delu 1. točke izreka (razveljavitev sklepa o izvršbi in zavrnitev predloga za izvršbo v delu, ki se nanaša na postavitev ograje) potrdi.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

V 1. točki izreka izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje odločilo, da se sklep o izvršbi opr. št. In 84/2007 z dne 11. 6. 2007 razveljavi in se predlog za izvršbo zavrne, v 2. točki pa, da mora upnik dolžniku povrniti 133,94 EUR stroškov postopka, v roku osem dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti sklepu se je pravočasno pritožil upnik in predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi in sklep o izvršbi vzdrži v veljavi, podrejeno pa vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Uveljavlja vse pritožbene razloge, naštete v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da ne more biti stranka v tem postopku in da nima stvarne legitimacije, saj je v pravdnem postopku pod opr. št. P 140/98 sklenil sodno poravnavo in se vprašanje pravdne sposobnosti in stvarne legitimacije upnika ni pojavilo. Sodna poravnava v sklenjeni vsebini velja in tudi zavezuje stranke. Graja tudi stališče sodišča glede izvršljivosti sodne poravnave in se sklicuje na osnovno civilistično pravilo, da v primeru, ko rok ni določen, kot rok velja takojšnja izpolnitev. V zvezi s postavitvijo ograje rok sploh ni potreben, saj je toženec s poravnavo podal soglasje, da ograjo postavi tožeča stranka. Sodišče mora po uradni dolžnosti paziti, da je poravnava, ki ima enako težo kot sodba, izvršljiva, upnik pa se je z vso pravico zanesel na sodišče in ni imel v zvezi z vsebino sklenjene poravnave nobenih pomislekov. Očitno je, da dolžnik nove tožbe na ugotovitev ničnosti sodne poravnave ni vložil in je zato sklepati, da nima interesa še naprej upirati se izpolnitvi obveznosti. Sodišče veljavnosti poravnave ni presojalo, ampak je odločilo le na podlagi svojih napačnih zaključkov, da upnik ne more biti stranka in da nima stvarne legitimacije. Pripominja še, da je že v postopku do izdaje izpodbijanega sklepa večkrat navedel, da so člani upnika tudi vsi ostali tožniki v zadevi Okrajnega sodišča v Radovljici P 140/98, razen tistih, ki so pokojni, pa po njih dedovanje še ni bilo izvedeno. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

V skladu z 80. členom ZPP, ki se v izvršilnem postopku uporablja na podlagi 15. člena ZIZ, mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti med drugim, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko pravdna stranka. V skladu z drugim odstavkom 2. člena Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (Ur. l. RS, št. 5/1994 s spremembami in dopolnitvami) agrarna skupnost ni pravna oseba in torej glede na določbo prvega in drugega odstavka 76. člena ZPP (v zvezi s 15. členom ZIZ) ne more biti pravdna stranka (oziroma stranka v izvršilnem postopku), razen če ji sodišče s pravnim učinkom v določeni pravdi (oziroma izvršbi) to lastnost prizna v skladu s tretjim odstavkom 76. člena ZPP (v zvezi s 15. členom ZIZ). V obravnavani zadevi se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je lahko Agrarna skupnost solastnikov K. stranka tega izvršilnega postopka, temveč se je ukvarjalo z vprašanjem, ali je bila lahko stranka pravdnega postopka. Opredelilo se je, da upnik ni imel lastnosti pravdne stranke, ter tudi, da ni izpolnjena materialna predpostavka glede stvarne legitimacije, saj ni mogel postati nosilec pravic in obveznosti iz sodne poravnave, ker v pravdi ni mogel nastopati kot stranka. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je navedeno stališče temeljni razlog za odločitev v 1. točki izreka sklepa.

Sodišče prve stopnje je z navedenim stališčem kršilo načelo stroge formalne legalitete, po katerem je izvršilno sodišče vezano na izvršilni naslov, ki je v skladu s 1. točko drugega odstavka 17. člena tudi sodna poravnava. V pravdni zadevi, ki se je vodila pred Okrajnim sodiščem v Radovljici opr. št. P 140/98, je sodišče prve stopnje dejansko dovolilo nastopanje Agrarni skupnosti solastnikov K. v svojstvu stranke pravdnega postopka in je ta skupnost tudi stranka sklenjene sodne poravnave. Dejstvo, da sodišče o priznanju lastnosti stranke v pravdni zadevi ni izdalo posebnega sklepa, pa ne povzroči ničnosti sodne poravnave. V konkretni zadevi je neutemeljeno sklicevanje na sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 51/2009, v katerem se je izreklo, da se vprašanje obstoja kot ničnosti pogodbe lahko rešuje kot predhodno vprašanje tudi v izvršilnem postopku, saj je podlaga te izvršbe sodna poravnava, ki nima zgolj pogodbene narave, temveč je po procesnem učinku izenačena s pravnomočno sodbo. Poleg tega višje sodišče le še pojasnjuje, da je kršitev pravil o procesni sposobnosti stranke razlog za izpodbojnost sodne poravnave, ki ga lahko stranke uveljavljajo s tožbo za razveljavitev sodne poravnave (392. člen ZPP), ne pa razlog za ugotovitev njene ničnosti, na kar pazi sodišče po uradni dolžnosti (92. člen Obligacijskega zakonika – OZ).

Sodišče prve stopnje je po uradni dolžnosti opravilo tudi preizkus zapadlosti terjatve iz sodne poravnave in ugotovilo, da v njej ni določen rok za prostovoljno izpolnitev, sodišče pa samo tega roka ne more določiti. V sodni poravnavi sicer res ni določen rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti dolžnika, vendar to ne pomeni, da terjatev iz poravnave še ne bi zapadla in zato sodna poravnava ne bi bila izvršljiva. V skladu z drugim odstavkom 20. člena ZIZ se zapadlost terjatve dokazuje z zapisnikom o poravnavi, javno listino ali po zakonu overjeno listino. V konkretnem primeru se zapadlost terjatve dokazuje z zapisnikom o poravnavi. Višje sodišče se s tem v zvezi ne ukvarja z vprašanjem zapadlosti terjatve iz 1. točke poravnave, saj v njej ni določena obveznost dolžnika, temveč le z zapadlostjo terjatve iz 3. točke poravnave, ki je v predlogu za izvršbo tudi predmet te izvršbe. Po teoriji je sodna poravnava mešana (procesna in materialno pravna) pogodba, pri čemer vidi teorija v njej predvsem procesni učinek – izenačenost s pravnomočno sodbo, materialnopravni učinki pa so razvidni tudi iz uporabe pravil o razlagi pogodb materialnega prava (glej komentar k 306. členu ZPP, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba 2009, stran 30). Ob takšnem izhodišču pa je možno uporabiti tudi pravilo iz 289. člena OZ o času izpolnitve, če rok ni določen, na kar utemeljeno opozarja pritožnik. V navedeni določbi je predpisano, da v primeru, ko rok za izpolnitev ni določen, in tudi namen posla, narava obveznosti in druge okoliščine ne zahtevajo za izpolnitev nekega roka, lahko upnik zahteva takojšnjo izpolnitev obveznosti, dolžnik pa po svoji strani od upnika, da izpolnitev takoj sprejme. Ob takšni razlagi sodne poravnave se torej izkaže kot utemeljeno pritožbeno uveljavljanje, v katerem pritožnik graja stališče sodišča glede vprašljive izvršljivosti sodne poravnave.

Višje sodišče je iz prej navedenih razlogov, in ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do drugih navedb iz ugovora in odgovora na ugovor, kar je napisalo tudi v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, izpodbijani sklep razveljavilo v odločitvi o razveljavitvi sklepa o izvršbi in zavrnitvi predloga za izvršbo v delu, ki se nanaša na predlagano izvršbo za odstranitev dolžnikovih stvari in na izvršilne stroške (1. točka izreka izpodbijanega sklepa), ter posledično glede odločitve o dolžnikovih stroških tega postopka (2. točka izreka izpodbijanega sklepa) ter v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ni pa višje sodišče razveljavilo izpodbijanega sklepa tudi glede odločitve o sklepu o izvršbi in predlogu glede predlagane izvršbe v zvezi s postavitvijo ograje, saj je že v sodni poravnavi sklenjeno, da postavi ograjo tožeča stranka, torej upnik, in ni naložena dolžniku ta obveznost. V zvezi s postavitvijo ograje iz 1. točke sodne poravnave torej ne obstoji terjatev upnika do dolžnika in je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu iz tega razloga pravilna. Zato je višje sodišče v tem obsegu pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Predmet novega postopka je torej le še odločanje o ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi v delu, ki se nanaša na odstranitev dolžnikovih stvari, in naj sodišče prve stopnje v tem obsegu o ugovoru ponovno odloči, upoštevaje tudi obveznost preizkusa po uradni dolžnosti.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je, glede na delno razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v nov postopek, pridržana za nov sklep o ugovoru (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).