Jedro

Revizijsko sodišče sicer ne more in ne sme poseči v dokazno oceno oziroma presojati o zmotni ali nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), vendar mora biti dejanska ocena sodišča obrazložena, upoštevajoč vsaj minimalne standarde obrazložitve dokazne presoje oziroma razlogov za takšno presojo, posebej, če je za oblikovanje te ocene potrebno upoštevati več dejstev in če pri tem iz posameznih izvedenih dokazov izhaja, da med njimi obstajajo nasprotja.

Opredelitev sodišča, da se je tožena stranka seznanila z razlogom za odpoved pogodbe o zaposlitvi v januarju 2005, sama po sebi ne zadošča za presojo, da je bila odpoved res podana v 30-dnevnem roku, saj je do odpovedi prišlo dne 16.2.2005. Glede na to za odločitev ni bistveno le, da je tožena stranka odločitev o prenehanju potreb tožnikovega dela sprejela (enkrat) v januarju 2005, temveč kdaj točno tega meseca je bila takšna odločitev sprejeta oziroma glede na opredelitev petega odstavka 88. člena ZDR, kdaj se je seznanila z datumom za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma kdaj je ta razlog dejansko nastal.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizije in odgovora na revizijo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevke tožnika za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 16.2.2005, za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, poziv na delo ter izplačilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter stroški postopka.

Tožnik je po izteku pogodbe za delovno mesto direktorja področja financ in računovodstva sklenil s toženo stranko pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto organizatorja poslovanja v sektorju organizacije in računalništva, in sicer dne 24.6.2004. Sodišče je ocenilo, da je imela tožena stranka namen tožniku omogočiti delo na tem delovnem mestu, čeprav mu kasneje ni zagotavljala dela in je s tem kršila določbo 41. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list Republike Slovenije, št. 42/2002). Tožena stranka je bila namreč predvsem okupirana s projektom uvajanja sistema Navision z zunanjim izvajalcem. Šele po koncu uvajanja tega sistema, v januarju 2005, se je odločila oziroma ji je postalo znano, da ni več potrebe po tožnikovem delu. Odločilni razlog za to je bil, ker je novi sistem že vseboval navodila in organizacijske predpise, ki bi jih sicer pripravil tožnik. Od dveh zaposlenih na delovnem mestu organizatorja poslovanja je ostal zaposlen I. D., ki je bil starejši delavec in s tem varovan pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Nadalje je sodišče ugotovilo, da je tožnik kot član bivše vodilne ekipe zapustil toženo stranko v izgubah in slabem finančnem in ekonomskem stanju, zaradi česar je bila potrebna sanacija, tudi z zmanjšanjem števila zaposlenih. Obstajali so organizacijski in ekonomski razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, ki mu tožena stranka ni mogla zagotoviti drugega ustreznega dela.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, da v postopku ni zagrešilo uveljavljenih bistvenih kršitev določb postopka in da je pravilno uporabilo materialno pravo. Pritrdilo je dokazni oceni sodišča prve stopnje, da se je po uvedbi računalniškega sistema Navision obseg dela za tožnika bistveno zmanjšal in ne povečal. Sprejelo je tudi stališče sodišča prve stopnje, da "le stalnost prenehanja potreb po delu delavca lahko predstavlja resen in utemeljen razlog za odpoved." Zato tožena stranka tožniku ni bilo dolžna odpovedati pogodbe o zaposlitvi že takrat, ko mu je prenehal mandat finančnega direktorja, ki je bil vezan na mandat glavnega direktorja. Tudi ni mogoče šteti, da je poslovni razlog nastal s podpisom pogodbe za sistem Navision z zunanjim izvajalcem A., saj je tožena stranka utemeljeno sklepala, da bo ravno tožnik izdelal organizacijske akte za implementacijo računalniškega programa. Šele, ko je tožena stranka ugotovila, da je ob programu sprejela tudi potrebne akte za implementacijo računalniškega sistema, je postalo tožnikovo delo nepotrebno. Takrat je pričel teči 30-dnevni subjektivni in 6-mesečni objektivni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi po petem odstavku 88. člena ZDR.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo. V njej uveljavlja vse revizijske razloge iz prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list Republike Slovenije, št. 26/99 in nadalj.). Navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodbe ni vsebinsko obrazložilo. Obrazložitev sicer povzema navedbe strank in izpovedi prič, vendar vsebinske obrazložitve o vseh odločilnih dejstvih ni. Sodišče je povzelo izpoved priče S. K. o povečanem delu ob uvajanju programa Navision, vendar tega podatka ni upoštevalo oziroma se ni vsebinsko opredelilo do tega, zakaj je sledilo izpovedi priče G. H., ki je tudi v nasprotju z izpovedjo ostalih prič in tožnika. Sodišče druge stopnje se ni opredelilo do bistvenih kršitev določb postopka v pritožbi. Zlasti bi se glede na okoliščino, da mu tožena stranka od sredine maja 2004 ni zagotovila nobenega dela, moralo jasno opredeliti, zakaj šteje, da je potreba po njegovem delu obstajala do dneva odpovedi oziroma vsaj 30 dni pred odpovedjo. Sodišče druge stopnje je zagrešilo tudi kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP. Svojo odločitev je oprlo na trditve tožene stranke iz pripravljalne vloge z dne 23.1.2006, kar je v nasprotju z določbo 286. člena ZPP. Izvajanje dokazov ne more nadomestiti trditvenega bremena tožene stranke, ki ni zatrjevala datuma ugotovitve prenehanja potreb po delu tožnika niti konkretnih okoliščin, zakaj je do te ugotovitve prišlo. V zvezi z rokom za odpoved revizija očita sodišču tudi zmotno uporabo materialnega prava, predvsem glede na dejstvo, da mu tožena stranka od maja 2004 ni zagotavljala dela po pogodbi o zaposlitvi ali kakršnega koli drugega dela. Ne more vzdržati ugotovitev sodišča prve stopnje, da se tožena stranka zaradi preokupacije z novim projektom ni mogla odločiti, ali delo tožnika potrebuje ali ne. Potreba po njegovem delu je prenehala v juliju 2004, ko je lastnik zahteval od vodstva vzpostavitev enotnega informacijskega sistema. Takrat bi mu tožena stranka morala odrediti potrebna dela, oziroma morebitno usposabljanje. Odpoved je bila podana po poteku zakonskega roka in je nezakonita.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP poslana toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Med drugim navaja, da so razlogi za prenehanje potreb po delu tožnika na delovnem mestu, na katerega je bil razporejen, dejansko odpadli po tej razporeditvi (?), vendar je tožena stranka pričakovala potrebo po pripravi organizacijskih predpisov ob uvajanju novega poslovanja Navision. Pričakovala je, da bo tožnika vključila v izdelavo teh predpisov, to pa se je po začetku uvajanja posameznih delov sistema izkazalo za nepotrebno. Odzvala se je praktično takoj po prejemu prvih delov programa - ko je ugotovila, da ta vsebuje natančna organizacijska navodila, in kar je bila vsebina dela, ki naj bi ga opravil tožnik.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revizijsko sodišče ne ugotavlja bistvene kršitve določb postopka pred sodiščem druge stopnje v zvezi s trditvijo tožnika, da je svojo odločitev oprlo na trditve tožene stranke iz pripravljalne vloge z dne 23.1.2006, saj to iz sodbe sodišča druge stopnje ne izhaja. Sodišče druge stopnje namreč nikjer ne navaja in se ne sklicuje na navedeno pripravljalno vlogo tožene stranke, te vloge pa tudi vsebinsko ne povzema.

Pač pa revizijsko sodišče ugotavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z v nekaterih delih pomanjkljivima sodbama sodišč druge in prve stopnje. Ta bistvena kršitev je podana, če sodba nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. To kršitev je na drugi stopnji potrebno presojati tudi z upoštevanjem določbe prvega odstavka 360. člena ZPP, po kateri mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

Odločilna razloga za presojo v tem sporu sta predvsem ugotovitev obstoja poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 88. člena ZDR in rok za odpoved po petem odstavku iste zakonske določbe.

V zvezi s prvim odločilnim razlogom je sodišče prve stopnje povzelo izpovedi zaslišanih prič in strank, nato pa se je oprlo le na ugotovitev, da je novi informacijski sistem Navision že vseboval navodila in organizacijske predpise, s tem pa je prenehala potreba po tem delu, ki naj bi ga opravil tožnik. Tudi sodišče druge stopnje se je kljub izrecni pritožbi v to smer zadovoljilo le z ugotovitvijo, da se je obseg tožnikovega dela bistveno zmanjšal prav zaradi uvedbe novega informacijskega sistema. Ničesar pa sodbi sodišč druge in prve stopnje v zvezi s tem ne vsebujeta o nasprotnih trditvah, da uvedba novega sistema ni prinesla zmanjšanja, temveč povečanje del in nalog na delovnem mestu organizatorja poslovanja, kar izhaja tudi iz izpovedi tožnika ter priče M. V. in S. K. (v nasprotju z izpovedjo direktorja tožene stranke B. D. in priče G. H.). Revizijsko sodišče sicer ne more in ne sme poseči v dokazno oceno oziroma presojati o zmotni ali nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), vendar mora biti dejanska ocena sodišča obrazložena, upoštevajoč vsaj minimalne standarde obrazložitve dokazne presoje oziroma razlogov za takšno presojo, posebej, če je za oblikovanje te ocene potrebno upoštevati več dejstev in če pri tem iz posameznih izvedenih dokazov izhaja, da med njimi obstajajo nasprotja. Tega v sodbah obeh sodišč nižje stopnje ni.

Tudi v zvezi z rokom za odpoved pogodbe o zaposlitvi (delodajalec mora podati odpoved najkasneje v 30-ih dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v 6-ih mesecih od nastanka razloga - peti odstavek 88. člena ZDR) se sodišči druge in prve in stopnje nista jasno opredelili do posameznih izvedenih dokazov, pri tem pa je nejasen tudi zaključek o začetku teka roka za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Iz sodbe sodišča prve stopnje namreč izhaja, da je tožena stranka odločitev o tem, da ne potrebuje tožnikovega dela "dejansko lahko sprejela šele po koncu uvajanja sistema Navision, to je v januarju 2005, ko je postalo znano, da ni več potrebe po tožnikovem delu, kot sta to obrazložila B. D. in G. H.". Tožnik je v pritožbi (med ostalim) izrecno opozoril na to, da je G. H. izpovedal, da je bila odločitev o odpovedi tožniku sprejeta med 13. in 15. januarjem 2005, sodišče druge stopnje pa je v zvezi s tem navedlo le to, da je tožnikovo delo postalo nepotrebno šele po tem, ko je tožena stranka ugotovila, da je ob računalniškem programu prejela tudi potrebne akte za implementacijo računalniškega sistema in je šele takrat pričel teči 30-dnevni subjektivni rok oziroma 6-mesečni objektivni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Iz navedenega ne izhaja jasno, kdaj sta sodišči prve in druge stopnje sploh šteli, da je začel teči odpovedni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Opredelitev sodišča prve stopnje, da je bilo to v januarju 2005 (s sklicevanjem na izpoved B. D. in G. H.), sama po sebi ne zadošča za presojo, da je bila odpoved res podana v 30-dnevnem roku, saj je do odpovedi prišlo dne 16.2.2005. Glede na to za odločitev ni bistveno le, da je tožena stranka odločitev o prenehanju potreb tožnikovega dela sprejela (enkrat) v januarju 2005, temveč kdaj točno tega meseca je bila takšna odločitev sprejeta oziroma glede na opredelitev petega odstavka 88. člena ZDR, kdaj se je seznanila z datumom za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma kdaj je ta razlog dejansko nastal. Zaradi navedenih pomanjkljivosti, ki onemogočajo ustrezen preizkus sodb sodišč druge in prve stopnje (kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), je revizijsko sodišče v skladu s prvim odstavkom 379. člena ZPP reviziji ugodilo, razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovnem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje pri ugotoviti obstoja poslovnega razloga za prenehanje pogodbe o zaposlitvi tožniku jasno opredeliti do posameznih dokazov v zvezi s tem, ali so res prenehale potrebe po delu tožnika na delovnem mestu organizatorja poslovanja, ali pa so se potrebe celo povečale. Moralo bo ugotoviti tudi, zakaj je tožena stranka s tožnikom podpisala pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto organizatorja poslovanja dne 24.6.2004, vendar mu v nadaljevanju ni omogočala dela na tem delovnem mestu niti pred začetkom uvajanja novega računalniškega sistema. Ugotoviti bo potrebno, kakšen bi bil sicer sploh predviden obseg tožnikovega dela v zvezi z navodili in organizacijskimi predpisi, ki naj bi jih izdelal, saj bi tudi na podlagi tega lahko sklepali o siceršnjih (predvidenih) potrebah po njegovem delu in s tem obstoju poslovnega razloga. Sodišče bo moralo zavzeti jasno stališče o tem, kdaj v mesecu januarju 2005 (če ne morda že prej) se je tožena stranka seznanila z razlogom za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Revizijsko sodišče opozarja tudi na to, da odpoved pogodbe o zaposlitvi temelji na glavnem razlogu (znižanju števila zaposlenih zaradi uvedbe novega računalniškega sistema) in dodatnem razlogu (izjemno težkem ekonomskem položaju tožene stranke).

Glede na razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje je odločitev o stroških revizijskega postopka pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).