Jedro

Enotno stališče tako sodne prakse, na katero se je sklicevalo že prvostopenjsko sodišče kot tudi teorije je, da mora stranka izvedbo naroka izrecno zahtevati in da ni mogoče šteti, da določeni dokazni predlogi, kot je npr. zaslišanje prič ali strank pomenijo zahtevo za izvedbo naroka, saj ni nujno, da bo sodišče takšnemu dokaznemu predlogu sploh ugodilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati 369,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 7. 2014 dalje. V presežku, in sicer za zakonske zamudne obresti od zneska 369,15 EUR za čas od 25. 6. 2014 do 9. 7. 2014, je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da je toženec dolžan tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 449,86 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženec je proti takšni odločitvi vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je s tem, ko je predlagal zaslišanje strank, predlagal opravo naroka, saj zaslišanja strank brez naroka ni mogoče izvesti. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 10. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo glede ugovora zastaranja. Navaja, da je negativno stanje na toženčevem računu trajalo od leta 2012 dalje, na dan 31. 12. 2012 je bilo negativno stanje na računu 304,08 EUR. Takšno je bilo vse od odstopa od pogodbe 26. 6. 2014. Zato ne more vzdržati preizkusa zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo negativno stanje šele od 22. 11. 2013 dalje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR – prvi odstavek 443. člena ZPP). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka in ki zaradi bagatelnosti teh sporov racionalizirajo in reducirajo posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve. Tako se lahko sodba, s katero je končan spor v postopku v sporu majhne vrednosti, izpodbija samo zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati dejanskega stanja odločitve oziroma, da je ugotovljeno dejansko stanje neizpodbojna podlaga tudi pritožbene odločitve.

5. Sodišče prve stopnje je presojo toženčevega ugovora zastaranja terjatve oprlo na dejanske ugotovitve, da je banka, ki je tožeči stranki odstopila svojo terjatev do toženca 26. 6. 2014 odstopila od pogodbe s tožencem o ustanovitvi in vodenju transakcijskega računa, potem ko je toženec na svojem računu izkazoval nedovoljeno negativno stanje, ki ga kljub opominu ni odpravil. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil toženec še zadnjič v dovoljenem negativnem stanju (257,49 EUR ob upoštevanju dovoljenega limita v znesku 300,00 EUR) 21. 11. 2013, naslednjega dne (22. 11. 2013) pa je po opravljenem dvigu zneska 70,00 EUR njegov račun znova izkazoval nedovoljeno negativno stanje, ki je trajalo do 24. 6. 2014. V navedenem obdobju do navedenega dne ni imel na bančnem računu nobenih prilivov več, zato je banka odstopila od pogodbe in je bil račun ukinjen. Ker je bila tožba (predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine) vložena 16. 11. 2018, torej znotraj zastaralnega roka petih let (346. člen Obligacijskega zakonika), je ugovor zastaranja neutemeljen.

6. Toženec svoje pritožbeno vztrajanje na zastaranju vtoževane terjatve temelji na dejstvu, da je negativno stanje neprekinjeno trajalo od leta 2012 in da bi tožeča stranka že takrat lahko zahtevala izpolnitev obveznosti. S takšno pritožbeno navedbo toženec uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar je, kot je bilo navedeno, nedovoljen pritožbeni razlog. Iz dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja materialnopravna pravilnost izpodbijane odločitve.

7. Toženec tudi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, ker sodišče ni opravilo naroka, ki ga je predlagal s tem, ko je predlagal zaslišanje strank. Enotno stališče tako sodne prakse, na katero se je sklicevalo že prvostopenjsko sodišče kot tudi teorije1 je, da mora stranka izvedbo naroka izrecno zahtevati in da ni mogoče šteti, da določeni dokazni predlogi, kot je npr. zaslišanje prič ali strank pomenijo zahtevo za izvedbo naroka, saj ni nujno, da bo sodišče takšnemu dokaznemu predlogu sploh ugodilo.

8. Pritožba toženca se tako izkaže za neutemeljeno, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

1 N. Betetto v Pravdni postopek - zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 722.