Jedro

V konkretnem primeru je tožnica zaradi spremembe, ki vpliva na pravico do prejemanja pokojnine, njen obseg oziroma izplačevanje, prejela v relevantnem obdobju višjo pokojnino, kot ji je bila na podlagi odločbe z dne 18. 5. 2016 priznana. Posledično je na podlagi 194. člena ZPIZ-2 v zvezi s 190. členom OZ dolžna preveč izplačano starostno pokojnino tožencu vrniti kot je pravilno odločil v izpodbijanih odločbah.

Tožnica se v obravnavanem primeru neutemeljeno sklicuje na pravilo vračanja, določeno v 191. členu OZ. Pomota pri izplačilu izključuje uporabo 191. člena OZ. Glede na besedno zvezo določeno v 191. členu OZ je potrebna volja izpolnitve, vsako pomotno izplačilo pa izključuje hotenje. Ker za zahtevano vrnitev ni potrebno niti, da bi bila zmota pri izpolnitvenem dejanju nezakrivljena, se pritožbeno sodišče pridružuje stališču, da se pomotna štejejo tudi tista izplačila, do katerih pride zaradi nekoordinacije med posameznimi službami.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba toženca št. ... z dne 18. 11. 2016 v zvezi z odločbo št. ... z dne 15. 6. 2016 in se ji povrnejo stroški postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi bistvene kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava, s predlogom, da se tožbenemu zahtevku ugodi ter tožencu naloži v plačilo stroške postopka, vključno s pritožbenimi stroški. Navaja, da dejanski stan med strankama ni sporen. Bila je imetnica in lastnica toplotne črpalke za proizvodno energijo, ki pa jo uporablja zgolj za lastne potrebe, zaradi česar je ustanovila družbo A. d. o. o. Opravljala ni nobene dejavnosti, tudi z družbo, ki jo je moralo ustanoviti, ni imela nobenih prihodkov iz naslova opravljanja pridobitne dejavnosti. Njen edini vir dohodka je pokojnina. Družbo A. d. o. o. je izbrisala iz registra, kot dokaz temu je predlagala sklep registrstrskega sodišča o izbrisu družbe iz registra. Glede opravljanja dejavnosti in ustvarjanja prihodkov pa je kot dokaz predlagala vpogled v AJPES za družbo A. d. o. o., to je izkaz poslovnega izvida, iz katerega izhaja, da je stanje prihodkov od prodaje nič. Toženec ji je za obdobje ustanovitve družbe A. d. o. o. z izpodbijano odločbo ugotovil in poračunal domnevno nastalo preplačilo starostne pokojnine, čeprav za vrnitev prejete pokojnine ni imel nobene zakonske podlage. V okviru družbe ni bila zavarovana na nobeni podlagi. Ker ne opravlja nobenih storitev, zaradi katerih bi se skladno z veljavno zakonodajo prejemanje pokojnine omejilo, ji je sodišče neupravičeno štelo, da posedovanje toplotne črpalke predstavlja pridobitno dejavnost, zaradi česar ni upravičena do prejemanja celotne pokojnine. Meni tudi, da je omejitev višine pokojnine nezakonita, posledično pa nezakonita tudi odločitev glede vračila pokojnine za nazaj, saj ne opravlja nobene pridobitne dejavnosti, ni več imetnica toplotne črpalke, niti nima več družbe. Vztraja, da je upravičena do celotne višine starostne pokojnine, saj ni zakonite podlage za omejitev izplačila celotne višine pokojnine, še manj poseg za nazaj v že pridobljene pravice in povračilo že izplačane pokojnine. Nadalje navaja, da sodišče napačno pri svoji odločitvi izpostavlja določbo 191. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami, v nadaljevanju OZ). Ker določba 191. člena OZ izrecno govori o vednosti o neobstoju dolga, ima za to po nasprotnem razlogovanju vsakdo, ki je nekaj plačal v zmoti, pravico zahtevati nazaj izplačani znesek. Zmota pri plačilu nedolga je tako eden tipičnih primerov neupravičene obogatitve. V konkretnem primeru pa ni mogoče govoriti o zmoti o plačilu na strani toženca. Vračilo zaradi plačila nedolga je izključeno samo v primeru vedenja o neobstoju dolga, ko nekdo vedoma plača, kar ni dolžan. Če izplačevalec ve, da ni dolžan, pa kljub temu plača, ima pravico zahtevati nazaj samo, če si je pridržal pravico zahtevati nazaj. Citira sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 203/2016. Poudarja, da v konkretnem primeru toženec ni bil v zmoti, saj je ves čas vedel o obstoju družbe, saj ta podatek izhaja iz javno dostopnih uradnih evidenc. Dodatno navaja, da pravice do starostne pokojnine ni mogoče vzeti oziroma biti v zmoti glede njenega neobstoja oziroma obstoja. Po njenem so v konkretnem primeru izpolnjeni vsi pogoji, določeni v 183. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2) za razveljavitev oziroma odpravo dokončne odločbe toženca. Opozarja tudi na določbe Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 111/2013, v nadaljevanju ZMEPIZ-1 A), ki ureja vprašanje uživalcev pokojnin, ki so bili na dan 31. 12. 2012 vpisani v poslovni register Slovenije kot družbeniki osebnih družb in imajo ta status naveden v družbah oziroma zavodih še nadalje, pri tem pa ne gre za tiste uživalce pokojnin, ki so uveljavljali pravico do pokojnine pred 1. 1. 2000 in obdržali lastništvo družb oziroma zavodov, v katerih so hkrati poslovodne osebe. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitane kršitve po prvem odstavku 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

5. V obravnavani zadevi gre za spor zaradi preplačila in načina vračila preveč izplačane starostne pokojnine. Ta se nanaša na s tožbo izpodbijano dokončno odločbo toženca št. ... z dne 18. 11. 2016, s katero je zavrnil tožničino pritožbo, vloženo zoper prvostopno odločbo št. ... z dne 15. 6. 2016. S slednjo je toženec odločil, da je tožnica v obdobju od 16. 3. 2016 do 31. 5. 2016 zaradi izplačila sorazmernega dela starostne pokojnine prejela preveč izplačano starostno pokojnino in da je nastalo preplačilo v znesku 311,20 EUR. Hkrati je odločil, da mu je tožnica dolžna neupravičeno izplačani znesek nakazati obročno v petih mesecih od dneva prejema te odločbe. Opozorjena pa je bila tudi na pravne posledice v primeru poteka roka in sicer, da se bodo od dneva nastanka zamude zaračunavale zakonske zamudne obresti in izvedla prisilna izterjava na stroške tožnice.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnici z odločbo št. ... z dne 4. 10. 2011 priznana pravica do starostne pokojnine od 3. 10. 2011 dalje. Tožnica je dne 16. 3. 2016 pri tožencu vložila prijavo v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi samostojnega opravljanja pridobitne ali druge dovoljene dejavnosti kot družbenica in direktorica zasebne družbe za 10 ur tedensko. Na podlagi javljene spremembe je bila tožnici z odločbo št. ... z dne 18. 5. 2016 priznana pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine od 16. 3. 2016 dalje. Ne glede na takšno odločitev pa je toženec tožnici še nadalje vse do 31. 5. 2016 izplačeval starostno pokojnino v nespremenjeni višini, zaradi česar je prišlo do preplačila v višini 311,20 EUR.

7. V tem postopku izpodbijani odločbi toženca z dne 18. 11. 2016 in z dne 15. 6. 2016 temeljita na odločbi toženca št. ... z dne 18. 5. 2016, s katero je bilo odločeno, da ima tožnica od 16. 3. 2016 pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine. Zoper citirano odločbo tožnica ni uveljavljala varstva pravic, zaradi česar je odločba pravnomočna. Prav to dejstvo, da je odločba z dne 18. 5. 2016 pravnomočna in da je pravnomočno odločeno, da ima tožnica od 16. 3. 2016 pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine in torej ne do starostne pokojnine ob polni oziroma nespremenjeni višini, je ključnega pomena za rešitev sporne zadeve. Pritožba sicer pravilno poudarja, da poseg v pridobljeno pravico iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja za nazaj ni dopusten. Vendar v konkretnem primeru pravnomočna odločba z dnem 16. 3. 2016 izdana po 3. 10. 2011, ko je bila tožnici priznana pravica do starostne pokojnine, to dopušča. Pravnomočnost odločbe veže tako toženca kot sodišče. 8. Tožnica se sicer sklicuje na določbo 183. člena ZPIZ-2 in razloge za razveljavitev ali spremembo dokončne odločbe v tako imenovani nepravi obnovi kot izrednim pravnim sredstvom. Z izrednim pravnim sredstvom, če so za to izpolnjeni pogoji določeni v zakonu, je mogoče izjemoma odpraviti, razveljaviti ali spremeniti pravnomočno oziroma dokončno odločbo. V sodnem postopku je takšno izredno pravno sredstvo mogoče uveljavljati šele, če je bil že izveden predsodni postopek in izdana dokončna odločba ter s tem izpolnjena procesna predpostavka, določena v 63. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1). Ker ta procesna predpostavka velja za začetek sodnega postopka pred sodiščem prve stopnje in ker se sedaj obravnavani sodni postopek ne nanaša na odločbe toženca, s katerima bi bilo odločeno o izrednem pravnem sredstvu na podlagi 183. člena ZPIZ-2, takšnega ugovora in pritožbenih navedb v zvezi s 183. členom ZPIZ-2, pred pritožbenim sodiščem ni mogoče upoštevati.

9. Pravna podlaga za razrešitev sporne zadeve je podana v 194. členu ZPIZ-2 v zvezi s 190. členom OZ. V 194. členu ZPIZ-2 je izrecno določeno, da je oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, dolžna vrniti prejeti znesek v skladu z določbami zakona, ki ureja obligacijska razmerja. Hkrati je toženec s to določbo pooblaščen za izdajo odločbe o ugotovitvi preplačila, v kateri je določen znesek preplačila in način, po katerem mu bo preplačilo povrnjeno, z upoštevanjem 3-letnega zastaralnega roka in način vračila z možnostjo obročnega vračila.

10. V tretjem odstavku 190. člena OZ obveznost vrnitve neupravičene pridobitve obstaja vselej, če kdo nekaj prejme, glede na podlago, ki se ni uresničila, ali je pozneje odpadla. Gre za verzijsko terjatev, za katero je bistven le premik premoženja brez pravnega temelja oziroma na pravnem temelju, ki je kasneje odpadel. 11. V konkretnem primeru je tožnica zaradi spremembe, ki vpliva na pravico do prejemanja pokojnine, njen obseg oziroma izplačevanje, prejela v relevantnem obdobju višjo pokojnino, kot ji je bila na podlagi odločbe z dne 18. 5. 2016 priznana. Posledično je na podlagi 194. člena ZPIZ-2 v zvezi s 190. členom OZ dolžna preveč izplačano starostno pokojnino tožencu vrniti kot je pravilno odločil v izpodbijanih odločbah.

12. Tožnica se v obravnavanem primeru neutemeljeno sklicuje na pravilo vračanja, določeno v 191. členu OZ. Kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, pomota pri izplačilu izključuje uporabo 191. člena OZ in da je glede na besedno zvezo določeno v 191. členu OZ potrebna volja izpolnitve, vsako pomotno izplačilo pa izključuje hotenje. Ker za zahtevano vrnitev ni potrebno niti, da bi bila zmota pri izpolnitvenem dejanju nezakrivljena, se pritožbeno sodišče pridružuje stališču, da se pomotna štejejo tudi tista izplačila, do katerih pride zaradi nekoordinacije med posameznimi službami.

13. Pritožbene navedbe, da je tožnica družbo A. d. o. o. izbrisala iz registra, da ni opravljala nobene dejavnosti in da z družbo, ki jo je morala ustanoviti, ni imela nobenih prihodkov, so za pritožbeno rešitev zadeve irelevantne. Enako so irelevantne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na status zavarovanca in možnost ureditve statusa obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, kakor tudi to, da toženec njenega statusa ni uredil tako, da bi ji izplačeval starostno pokojnino. Nadalje je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče in toženec v enakih primerih nista odločala enako oziroma da sta ravnala v nasprotju z zakonom in s pojmovanjem temeljnih pravic.

14. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obenem je na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspela.