Jedro

Postopek z revizijo je začel teči po uveljavitvi ZST-1, zato je glede odmere višine in plačila sodnih taks za revizijo potrebno uporabiti določbe v času vložitve revizije veljavnega ZST-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom izreklo: “I. Ugovoru tožečih strank z dne 8. 3. 2012 se ugodi in se plačilni nalog, opr. št. I Pg 458/2008 z dne 28. 2. 2012, spremeni tako, da so tožeče stranke dolžne plačati sodno takso za postopek o reviziji v višini 8.250,00 EUR. II. Nov plačilni nalog je sestavni del tega sklepa.” V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je med ostalim navedlo: “Sodišče ugotavlja, da so tožeče stranke vložile revizijo zoper sodbo Višjega sodišča v Celju Cpg 81/2011 z dne 14. 12. 2011, v delu, v katerem je bila s točko I. izreka zavrnjena pritožba tožečih strank zoper sodbo sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo tožbenih zahtevek tožečih strank zoper drugo toženo stranko glede plačila donosa od kapitala ter tožbenih zahtevek tožečih strank zoper prvo toženo stranko za plačilo 93.835,85 EUR s pp prvi tožeči stranki, za plačilo 93.835,85 EUR s pp drugi tožeči stranki ter za plačilo 20.852,41 EUR s pp tretje tožeči stranki. Iz revizije je razvidno, da so tožeče stranke določile vrednost izpodbijanega dela v višini 208.524,11 EUR s pp glede prve tožene stranke in 403.074,78 EUR glede druge tožene stranke. Zaradi tega znaša sodna taksa za revizijo zoper sodbo Višjega sodišča v Celju v delu, ki se nanaša na prvo toženo stranko 3.225,00 EUR (količnik 3,0; tar. št. 1132 taksne tarife ZST-1) in v delu, ki se nanaša na drugo toženo stranko 5.025,00 EUR (količnik 3,0, tar. št. 1132 taksne tarife ZST-1). Sodna taksa za revizijo tako znaša skupaj 8.250,00 EUR. Neutemeljene so navedbe tožečih strank, da bi sodišče pri odmeri moralo upoštevati določila prej veljavnega ZST, kajti v skladu z določilom 39. člena ZST-1, bi se določila prej veljavnega ZST uporabila le v primeru, če bi postopek z revizijo začel teči pred uveljavitvijo ZST-1, torej pred 1. 10. 2008. V obravnavanem primeru pa so tožeče stranke revizijo vložile šele 24. 2. 2012.” Tožeča stranka je po pooblaščencu zoper ta sklep sodišča prve stopnje vložila pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter sodno takso odmeri skladno z ZST oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep v napadenem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Tožeča stranka meni, da bi sodišče prve stopnje moralo odmeriti sodno takso po ZST veljavnem pred 1. 10. 2008, pri čemer se sklicuje na stališče sodne prakse in navaja sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2179/2010. Pritožba ni utemeljena.

Od 1. 10. 2008 sodne takse ureja Zakon o sodnih taksah (ZST-1 – Ur. l. RS št. 37/2008 in 97/2010). Ta v prehodnih in končnih določbah v členu 39 vsebuje splošno pravilo o postopkih, ki že potekajo. Člen 39 ZST-1 tako določa: “Takse v postopkih, ki so začeli teči pred uveljavitvijo tega zakona, se do pravnomočnega zaključka postopka plačujejo po dosedanjih predpisih in po dosedanji tarifi. Smiselno enako velja za postopke z izrednimi pravnimi sredstvi, ki so začeli teči pred uveljavitvijo tega zakona”.

Ni sporno, da je tožeča stranka v obravnavani zadevi dne 15. 7. 2008 vložila tožbo zoper toženo stranko zaradi plačila zneska 1,095.521,28 EUR s pp in da je sodišče prve stopnje o zadevi že odločilo. Iz podatkov spisa je razvidno, da je odločbo sodišča prve stopnje o glavni stvari v pritožbenem postopku potrdilo tudi višje sodišče s sodbo Cpg 81/2011 z dne 14. 12. 2011 ter da je tožeča stranka zoper sodbo višjega sodišča dne 24. 2. 2012 vložila revizijo za sporni znesek 208.524,11 EUR zoper prvo toženo stranko in za 403.074,78 EUR zoper drugo toženo stranko. Iz navedenega sledi, da je postopek z revizijo začel teči po uveljavitvi ZST-1. Po določbi 39. člena ZST-1 je zato za revizijski postopek kot postopek z izrednim pravnim sredstvom, glede odmere, višine in plačila sodne takse uporabiti določbe v času vložitve revizije veljavnega zakona o sodnih taksah kot je to pravilno upoštevalo in obrazložilo sodišče prve stopnje.

V zvezi s pritožbenim sklicevanjem na stališče sodne prakse, pritožbeno sodišče odgovarja, da ena odločba drugega sodišča, še ne predstavlja ustaljene sodne prakse in da sodišča odločitve drugih sodišč ne zavezujejo, saj je sodnik pri odločanju vezan na ustavo in zakon. Določba Zakona o sodnih taksah (ZST-1), ki jo je v obravnavanem primeru potrebno uporabiti, pa je po prepričanju pritožbenega sodišča jasna in je ni moč razlagati tako kot meni pritožnik.

Pritožbo je bilo po navedenem kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (člen 365 tč. 2 ZPP v zvezi s členom 1/III ZST-1).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške (člen 154/I v zvezi s členom 165/I ZPP).