Jedro

Navaja, da je v predmetni zadevi obravnavano kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti, zaradi storitve takšnega kaznivega dejanja pa storilcu ni mogoče izreči varnostnega ukrepa psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu po prvem odstavku 64. člena KZ, saj ne gre za hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje. Pritožba, ko navaja, da storilcu kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti (oziroma glede na neprištevnost storilca dejanja, ki ima znake tega kaznivega dejanja, kot v obravnavanem primeru), tega ukrepa ni mogoče izreči, nima prav.

Izrek

Pritožba zagovornika LH se zavrne kot neutemeljena in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

LH se oprosti plačila sodne takse, potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika pa se izplačajo iz proračuna.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje pod točko I izreka na podlagi določil prvega odstavka 64. člena Kazenskega zakonika (KZ) v zvezi s 376. členom Kazenskega zakonika (KZ-1) LH zaradi storitve kaznivega dejanja (pravilno bi bilo: zaradi dejanja, ki ima znake kaznivega dejanja) povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 325. člena KZ izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu (pravilno bi bilo, da bi po tretjem odstavku 64. člena KZ še navedlo: ki lahko traja največ deset let), po določilu četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pa je LH oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, glede potrebnih izdatkov ter nagrade njegovega zagovornika pa je (pravilno bi bilo: po prvem odstavku 97. člena ZKP) odločilo, da se izplačajo iz proračuna. Pod točko II izreka je na podlagi določila četrtega odstavka 492. člena ZKP zoper LH postopek za izrek tega varnostnega ukrepa zaradi kaznivega dejanja zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči po prvem odstavku 329. člena KZ ustavilo, glede tega dela kazenskega postopka pa odločilo, da po določilu prvega odstavka 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki LH ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, bremenijo proračun.

2. Zoper sklep pod točko I izreka se je zagovornik LH pritožil zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, „zmotne uporabe določil kazenskega zakona“ ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da „pritožbi obd. ugodi, podrejeno pa napadeni sklep razveljavi in zadevo pošlje v ponovno postopanje in odločanje prvostopnemu sodišču“.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornik v pritožbi uvodoma navaja, da uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, a tovrstnih kršitev ne obrazloži, zaradi česar pritožbe v tej smeri ni bilo mogoče preizkusiti. Pritožba iz tega pritožbenega razloga je zato neutemeljena.

5. Pritožba nadalje uveljavlja pritožbeni razlog „zmotne uporabe določil Kazenskega zakonika“, ker ocenjuje, da LH ni mogoče izreči varnostnega ukrepa psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu glede na naravo očitanega kaznivega dejanja. Pritožba torej uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, ker naj bi sodišče neupravičeno uporabilo odločbo o izreku varnostnega ukrepa in s tem prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu. Navaja, da je v predmetni zadevi obravnavano kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti, zaradi storitve takšnega kaznivega dejanja pa storilcu ni mogoče izreči varnostnega ukrepa psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu po prvem odstavku 64. člena KZ, saj ne gre za hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje.

6. Pritožbi ni mogoče pritrditi. KZ v prvem odstavku 64. člena določa, da storilcu, ki je storil kaznivo dejanje v stanju neprištevnosti ali bistveno zmanjšane prištevnosti, sodišče izreče obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu, če na podlagi teže storjenega kaznivega dejanja in stopnje storilčeve duševne motenosti ugotovi, da bi na prostosti lahko storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje in da je takšno nevarnost mogoče odpraviti le z zdravljenjem in varstvom v zdravstvenem zavodu. Pritožba, ko navaja, da storilcu kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti (oziroma glede na neprištevnost storilca dejanja, ki ima znake tega kaznivega dejanja, kot v obravnavanem primeru), tega ukrepa ni mogoče izreči, nima prav. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je LH, ko ni mogel razumeti pomena svojega dejanja in imeti v oblasti svoje ravnanje, povzročil prometno nesrečo, v kateri je oškodovanec umrl, torej je kot neprištevni storilec storil dejanje, ki ima vse znake kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 325. člena KZ, zanj pa je tudi nedvomno ugotovilo, da bi prometno nesrečo s hudimi posledicami lahko ponovno povzročil. Torej bi lahko, glede na namen določila prvega odstavka 64. člena KZ, ponovno storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje in telo, kar je tudi prometna nesreča glede na posledico, kadar je povzročena huda telesna poškodba ali celo smrt udeleženca v prometu. Da je takšno nevarnost LH mogoče odpraviti le z zdravljenjem in varstvom v zdravstvenem zavodu, pa je sodišče pravilno ugotovilo na podlagi izvida in mnenja izvedenke nevropsihiatrinje MS, dr. med., ki je ocenila, da obstaja realna nevarnost, da bi LH zaradi svojega duševnega stanja in osebnostnih značilnosti ponavljal kazniva dejanja, da je doslej imel že veliko število prometnih prekrškov in da mu je zato potrebno izreči varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu zato, da se zaščiti obdolženca, pa tudi okolje pred njegovimi nadaljnjimi kaznivimi dejanji, ki se bodo sicer zelo verjetno ponavljala in ogrožajo njega in okolje (izvedensko mnenje – listina štev. 159). Potrebo po izreku tega varnostnega ukrepa pa je sodišče ugotovilo tudi na podlagi izvida in mnenja izvedenca psihiatra prof. dr. SZ (izvedensko mnenje – listina štev. 181). Pri LH je tako bila sočasno ugotovljena negativna prognoza in indiciranost zdravljenja ter varstva v zavodu, pri čemer je bila nevarnost za storitev oziroma ponovitev hudih kaznivih dejanj zoper življenje in telo nedvomno ugotovljena, tovrstno nevarnost pa je mogoče preprečiti edino z njegovo nastanitvijo v zdravstvenem zavodu. Le tam bo tudi mogoče, kot ocenjujeta oba izvedenca medicinske stroke, za LH strokovno, zdravstveno in socialno poskrbeti. Sodišče prve stopnje je zato, ker so bili za to izpolnjeni vsi pogoji, pravilno izreklo varnostni ukrep po 64. členu KZ, zaradi česar pritožbi, ko uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona, ni mogoče pritrditi.

7. Iz ostalih pritožbenih navedb je razvidno, da se zagovornik ne strinja z dejanskim stanjem, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ker ocenjuje, da ni dokazov, da je LH povzročil obravnavano prometno nesrečo, prav tako pa ni dokazano, da bi kazniva dejanja zoper življenje in telo, spolno nedotakljivost ali premoženje ponavljal, če ne bi bil v zdravstvenem zavodu. Na slednje je pritožbeno sodišče že odgovorilo. Kazenskemu spisu priloženi spisi zaradi številnih storjenih prekrškov v cestnem prometu, vključno z obravnavano prometno nesrečo s smrtnim izidom, nedvomno kažejo na to, da obstaja velika verjetnost, da namerava LH z vožnjo v prometu nadaljevati, zanjo pa, glede na svojo duševno manjrazvitost, ni sposoben, in obstaja konkretna nevarnost, da bi ponovno povzročil prometno nesrečo, ki bi lahko imela hude posledice za življenje oziroma zdravje ostalih udeležencev. Da duševne značilnosti LH in njegova nagnjenost k prekomernemu uživanju alkohola ter dejstvo, da kljub temu pogosto vozi avtomobil, lahko ponovno privedejo do hude prometne nesreče, ugotavlja tudi izvedenka nevropsihiatrinja MS, dr. med.. Pritožbi zagovornika, ki navaja, da je izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu LH nepotreben in neupravičen, zato ni mogoče pritrditi. Tudi v ostalem sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotovilo zmotno in nepopolno. Vsa odločilna dejstva je pravilno in popolno ugotovilo, zbrano dokazno gradivo je pravilno ocenilo ter v izpodbijanem sklepu prepričljivo obrazložilo, zakaj zaključuje, da je obravnavano prometno nesrečo povzročil LH. Pritožbeno sodišče se zato z dejanskimi in pravnimi zaključki prvostopenjskega sklepa v celoti strinja, glede pritožbene navedbe zagovornika, da ni dokazov, da je povzročitelj prometne nesreče prav LH, pa še dodaja:

8. Res je, kot trdi zagovornik, da priče niso videle prometne nesreče, vendar tudi po oceni pritožbenega sodišča njihove izpovedbe potrjujejo, da je v oškodovanca LŽ trčil prav LH, ki je vozil avtomobil, s katerim je bila prometna nesreča povzročena, in ki so ga priče v času neposredno pred prometno nesrečo videle. Da je LH obravnavanega dne tudi okoli 20.00 ure, tik preden je prišlo do prometne nesreče, vozil osebni avtomobil, za katerega je bilo ugotovljeno, da je trčil v oškodovančevo kolo in oškodovanca, so potrdile priče EK, EK, EL in ZK, ki je navedeni avtomobil zaznala neposredno pred trčenjem v oškodovanca. Sodišče prve stopnje ni imelo razloga, da bi dvomilo v to, da je bil voznik tega avtomobila v času trčenja LH, saj so priče, razen ZK, ki voznika ni videla, skladno povedale, da je sicer tega dne vozil ta avtomobil prav on, enako pa je povedal njegov polbrat DP. Priča DP je še povedal, da je LH prišel k njemu obravnavanega večera zato, ker mu je le nekaj metrov pred njegovo hišo odpovedal avtomobil, zaradi česar sta šla skupaj ponj. Glede na okoliščino, da je priča EK povedala, da se je LH le nekaj minut pred nesrečo, okoli 20.00 ure, ustavil pri njej doma, kjer mu je postregla z vinom, nato pa se je odpeljal v smeri proti GP, da je pokojnega oškodovanca našla priča EL le nekaj minut po tem, ko sta se z oškodovancem okoli 20.00 ure razšla, obravnavanega dne pa je v A z navedenim avtomobilom videl LH, nadalje, da je priča EK prav tako povedal, da je LH videl, ko se je tega dne popoldne večkrat peljal mimo njih z navedenim avtomobilom brez registrskih tablic in da je priča ZK povedala, da je neposredno pred trčenjem najprej srečala pokojnega oškodovanca, ki je šel peš in ob sebi potiskal kolo, takoj nato pa srečala še osebni avtomobil znamke in barve ter brez registrskih tablic, s kakršnim se je vozil LH, ter je torej očitno zapeljal v smeri za oškodovancem, ni dvoma, da je povzročitelj prometne nesreče, v kateri je oškodovanec umrl, prav LH.

9. Po obrazloženem se pokaže, da pritožbena navajanja zagovornika ne morejo omajati pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, zato je njegova pritožba zoper sklep, s katerim je bil LH izrečen varnostni ukrep psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, neutemeljena.

10. Iz navedenih razlogov, in ker pri uradnem preizkusu napadene odločbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornika odločilo tako, kot je razvidno iz izreka tega sklepa.

11. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 98. člena, četrtega odstavka 95. člena in prvega odstavka 97. člena ZKP.