Jedro

Če tožbeni zahtevek nima opore v materialnem pravu, je ugotavljanje resničnosti zatrjevanih dejstev odveč in dokazovanje nepotrebno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, naj se ugotovi, da stanovanje št. 1 v I. nadstropju zgradbe X predstavlja skupno premoženje pravdnih strank, pri čemer znašata njuna deleža na tem stanovanju za vsakega do ½. Zavrnilo je tudi tožnikov zahtevek, da mu mora toženka izstaviti takšno zemljiškoknjižno listino, da bo lahko pri spornem stanovanju v zemljiški knjigi predlagal vpis lastninske pravice do ½ na svoje ime. Tožniku pa je naložilo, da mora toženki povrniti 2.109,25 EUR njenih pravdnih stroškov z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Tožnik se v pritožbi sklicuje na zmotno ugotovitev dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe. Navaja, da sta pravdni stranki živeli v izvenzakonski skupnosti že leta 1991 in tudi v času nakupa spornega stanovanja. Toženka takrat ni bila zaposlena, zato je kupnino za stanovanje v celoti odplačal tožnik. Za plačilo je namenil svoje prihranke, odškodnino, ki jo je dobil od zavarovalnice, in bratovo posojilo. Toženki je kljub temu priznal polovični delež na stanovanju. Sodišču je predlagal zaslišanje številnih prič, vendar predlaganih dokazov ni izvedlo. Dejstvo, da toženka ni vpisana kot lastnica spornega stanovanja v zemljiški knjigi, ne more biti razlog za zavrnitev zahtevka. Ker ima toženka za vknjižbo sposobno listino, lahko kadarkoli predlaga vpis svoje lastnine v zemljiško knjigo.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Čeprav sodišče prve stopnje ni izvedlo nobenega od ponujenih dokazov, s tem ni kršilo določb pravdnega postopka. Strankina pravica do izvedbe dokaza ni absolutna, sodišče pa je v izpodbijani sodbi zavrnitev dokaznih predlogov tudi ustrezno obrazložilo. Poleg tega bi moral tožnik po prvem odstavku 286. b člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) domnevno kršitev uveljavljati že na glavni obravnavi, pa tega ni storil. Še več, zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niti v pritožbi ni konkretiziral. 6. Dokazovanje v pravdnem postopku je po 213. členu ZPP namenjeno ugotavljanju dejstev, ki so pomembna za odločbo. Kadar iz dejstev, ki jih zatrjuje tožnik, ne izhaja pravna posledica, ki jo uveljavlja s tožbenim predlogom, tožba ni sklepčna. Če torej tožbeni zahtevek nima opore v materialnem pravu, je ugotavljanje resničnosti zatrjevanih dejstev odveč in dokazovanje nepotrebno.

7. Tožnik je tudi po presoji pritožbenega sodišča zgrešil pasivno legitimacijo. S tožbo bi moral zajeti (poleg toženke) tistega, ki velja za lastnika spornega stanovanja, na katerem tožnik uveljavlja skupno lastnino. Po 11. členu Stvarnopravnega zakonika je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiški knjigi. Tožnik priznava, da toženka v zemljiški knjigi ni vpisana kot lastnica spornega stanovanja, zato tožnikovemu zahtevku ne bi bilo mogoče ugoditi, tudi če bi se vse tožnikove trditve o obstoju izvenzakonske skupnosti pravdnih strank in nakupu spornega stanovanja izkazale za resnične.

8. Brez pomena je tudi pritožbena trditev, da se toženka lahko kadarkoli vpiše v zemljiško knjigo. Za sodbo je lahko relevantno samo stanje ob zaključku glavne obravnave, upoštevaje časovne meje pravnomočnosti.

9. Pritožbeni razlogi po navedenem niso podani, ne tisti, ki jih je uveljavljal tožnik, in ne tisti, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti. Pritožbo je zato kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo prvo sodbo.

10. Tožnik je s pritožbo propadel, zato ni upravičen do povračila svojih stroškov zanjo. Odločitev o teh je zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe (prvi odstavek 165. člena ZPP).