Jedro

Zgolj avtorstvo obtožnega akta ni izključni kriterij za določitev stvarne pristojnosti sodišča.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom na podlagi prvega odstavka 436. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odločilo, da je za sojenje v kazenski zadevi IV K 506/2020 stvarno pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani.

2. Zoper sklep se je pritožil zagovornik obdolženega A. A. iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 38. členom ZKP, predlagal je, naj višje sodišče spis z obtožnim predlogom vrne Okrajnemu sodišču v Ljubljani z napotkom, da naj ga zavrže na podlagi 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker ni vložen s strani pristojnega tožilca.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb se sodišče druge stopnje strinja z izpodbijano odločitvijo in razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje svojo odločitev izčrpno, pravilno in opirajoč se na vse relevantne zakonske določbe tudi utemeljilo.

5. Zagovornik v pritožbi trdi, da je nenavadno, kako prizanesljivo do Specializiranega državnega tožilstva razmišlja senat Okrožnega sodišča v Ljubljani ob odločanju o stvarni pristojnosti v tej kazenski zadevi, vidi problem v stranki postopka, v dejstvu, da ni predpisa, ki bi dovoljeval, da Specializirano državno tožilstvo vloži obtožni predlog pred Okrajnim sodiščem v Republiki Sloveniji, in če ga ne more vložiti, ga ne more niti zastopati, zato bi bilo potrebno obtožni predlog zavreči, ker ga ni vložilo pristojno tožilstvo.

6. S stališčem zagovornika se pritožbeno sodišče ne strinja. Glede na sodno prakso Višjega sodišča v Ljubljani (sklep VII Kp 8649/2018 z dne 8. 5. 2019) zgolj avtorstvo obtožnega akta ni izključni kriterij za določitev stvarne pristojnosti sodišča. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je Specializirano državno tožilstvo odstopilo predmetno zadevo Okrožnemu državnemu tožilstvu v Ljubljani na podlagi prvega odstavka 198. člena Zakona o državnem tožilstvu (ZDT-1) in 146. člena Državnotožilskega reda. To pomeni, da je čeprav je obtožni predlog vložilo Specializirano državno tožilstvo RS, za zastopanje tega obtožnega predloga pred kazenskim oddelkom Okrajnega sodišča v Ljubljani pristojno Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani oziroma državni tožilci navedenega tožilstva, vključno z okrajnimi državnimi tožilci (prvi odstavek 21. člena ZDT-1). Že zato je neutemeljena pritožbena trditev, ki poudarja zavezanost vseh državnih organov v Republiki Sloveniji k spoštovanju zakona, in da je to razlog za zavrženje predmetnega obtožnega predloga. Po presoji pritožbenega sodišča je Specializirano državno tožilstvo ravnalo pravilno in zakonito upoštevajoč relevantne določbe Zakona o državnem tožilstvu in Državnotožilskega reda, zato mu ni mogoče očitati nespoštovanja zakona. Senat sodišča prve stopnje z izpodbijano odločitvijo ni izkazal nobene prizanesljivosti do Specializiranega državnega tožilstva, ampak je odločil na podlagi določb Zakona o sodiščih in Zakona o državnem tožilstvu. Ker se torej pritožbeno sodišče z razlogi izpodbijanega sklepa strinja in ker zagovornik zgolj z nestrinjanjem z izpodbijano odločitvijo v pritožbi ne more uspeti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

7. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče odločilo, da je obdolženec dolžan plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka (prvi odstavek 98. člena ZKP v zvezi s taksno tarifo 74013 Zakona o sodnih taksah, ZST-1).