Jedro

Iz določbe 1. odstavka 150. člena ZKP sledi, da izvajanje posebnih ukrepov vključuje položaj, v katerem so s kriminalno dejavnostjo osebe, zoper katero so ukrepi odrejeni, povezane tudi druge osebe. V primerih odkritja teh drugih oseb in kaznivih dejanj, ki so jih storile, se na navedeni način zbrani podatki in dokazi lahko uporabijo v kazenskem postopku, ki teče zoper njih.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. M.S. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati 70.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 11.02.2000 sta bila obs. F.B.S. in obs. M.S. spoznana za kriva kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ, obs. M.S. pa tudi pomoči h kaznivemu dejanju neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena v zvezi s 1. odstavkom 27. člena KZ. Izrečene so jima bile posamezne zaporne kazni, prvemu štiri leta in štiri mesece zapora ter dve leti in tri mesece zapora, drugemu pa devet mesecev zapora ter eno leto in deset mesecev zapora, nato pa po določbi 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ izrečeni enotni kazni, obs. B.F.S. šest let in tri mesece zapora in obs. M.S. dve leti in šest mesecev zapora. Obs. F.B.S. je bil v enotno kazen vštet čas, ki ga je od 04.03.1999 od 22.45 ure dalje prebil v priporu. Po 4. odstavku 196. člena KZ je bilo odločeno, da se posameznim osebam zasežena mamila odvzamejo. Oba obsojenca sta bila oproščena povrnitve stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 08.06.2000 sodbo sodišča prve stopnje v krivdnem izreku spremenilo tako, da je dejanji obsojencev pravno opredelilo kot nadaljevani kaznivi dejanji po 1. odstavku 196. člena KZ, v odločbi o kazni pa tako, da je obs. F.B.S. izreklo kazen pet let zapora, obs. M.S. pa kazen dve leti zapora. Pritožbe obs. F.B.S., njegovega zagovornika in zagovornika obs. M.S. pa je zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Oba obsojenca je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Zagovornik obs. M.S., odvetnik B.M. iz M., je dne 21.07.2000 priporočeno po pošti vložil zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in razveljavi odločbo sodišča prve stopnje in višjega sodišča v delu, ki se nanaša na obs. M.S. in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje ter odredi, da se izvršitev pravnomočne sodne odločbe zoper obs. M.S. odloži. Vrhovni državni tožilec A.R. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil obsojenec po svojem zagovorniku, odvetniku B.M. iz M., neutemeljena. Zagovornik je vložil zahtevo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Dokazi, ki so bili zakonito pridobljeni na podlagi uporabe posebnih ukrepov iz 150. člena ZKP, se lahko uporabijo tudi zoper osebo, glede katere se ti ukrepi niso izvajali, če je ta oseba sodelovala pri izvršitvi kaznivega dejanja z osebo, zoper katero je bil ta ukrep odrejen. Glede na navedeno meni, da ni podana kršitev, kot jo v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja zagovornik.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Navaja, da ne soglaša s stališčem, ki ga zavzema pravnomočna sodba, da se lahko dokazi, ki so pridobljeni z uporabo posebnih ukrepov po 150. in 155. členu ZKP, uporabijo tudi zoper osebe, zoper katere niso bili odrejeni, če so sodelovale pri izvršitvi kaznivih dejanj z osebo, zoper katero so bili ti ukrepi odrejeni. Po naziranju vložnika zahteve tako razširjajoče gledanje, kot ga ima v zvezi s prikritimi ukrepi sodišče, ni skladno z intencijo zakonodajalca, ker je ta postavil celo vrsto omejitev za odobritev posebnih ukrepov zoper določeno osebo. Zato meni, da se pravnomočna sodba ne more opreti na dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi odredb, ki so se nanašale na obsojenčevega brata F.B.S. Pravnomočna sodba se glede kaznivih dejanj, očitanih obsojencu, med drugim opira na zapisnike o tajnem sledenju, poročila tajnega opazovanja in sledenja, zapisnike o prisluhih in poročila tajnega policijskega delavca, torej na podatke in dokaze, pridobljene z izvajanjem posebnih ukrepov zoper obs. F.B.S. Po odredbah preiskovalnega sodnika so bili posamezni ukrepi izvajani od 01.10.1998 do 26.03.1999. Izvajanje ukrepov je bilo v skladu z zahtevami določb 152. člena ZKP časovno omejeno na en mesec, nato pa iz tehtnih razlogov podaljšano vsakokrat za en mesec. Podaljšanja ukrepov niso presegla skrajnega roka šestih mesecev. Ukrepi so bili odrejeni in njihovo izvajanje podaljšano zaradi kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 196. členu KZ. Iz tega sledi, da je izvedba z odredbami preiskovalnega sodnika odrejenih ukrepov bila v skladu z določbami 150. in 151. člena ZKP.

Preiskovalni sodnik je pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 72-3622/98, z dne 23.10.1998), ki je začel veljati in se uporabljati dne 23.01.1999, izdal odredbe o posebnih ukrepih na podlagi tedaj veljavnih določb ZKP, po 23.01.1999 pa na podlagi določb, ki so bile spremenjene tudi na tem področju. Po 1. odstavku pred spremembami veljavnega 150. člena ZKP je preiskovalni sodnik lahko odredil v točkah od 1 do 6 naštete ukrepe zoper osebo, za katero so obstajali razlogi za sum, da je z eno ali več osebami sodelovala pri izvršitvi kaznivih dejanj, navedenih v 151. členu istega zakona. Spremenjene določbe 1. odstavka 150. člena ZKP postrožujejo temeljne pogoje za odreditev posebnih ukrepov z uvedbo utemeljenih razlogov za sum, da je določena oseba izvršila, izvršuje ali pripravlja oziroma organizira izvršitev katerega izmed kaznivih dejanj, navedenih v 2. odstavku istega člena, in z nadaljnjo zahtevo, da obstaja utemeljen sum, da se za komunikacijo v zvezi s kaznivim dejanjem uporablja določeno komunikacijsko sredstvo oziroma računalniški sistem, ali bo to sredstvo oziroma sistem uporabljeno, pri tem pa je mogoče utemeljeno sklepati, da se z drugimi ukrepi ne bi dalo zbrati dokazov oziroma bi njihovo zbiranje lahko ogrozilo življenje ali zdravje ljudi.

Iz obeh določb sledi, da izvajanje posebnih ukrepov vključuje položaj, v katerem so s kriminalno dejavnostjo osebe, zoper katero so ukrepi odrejeni, povezane tudi druge osebe. V primerih odkritja teh oseb in kaznivih dejanj, ki so jih storile, se na navedeni način zbrani podatki in dokazi lahko uporabijo v kazenskem postopku, ki teče zoper njih. Na slednje je mogoče sklepati tudi iz vsebine določbe 4. odstavka 154. člena ZKP, ki je veljala pred sprejetimi spremembami in je bila zajeta v 1. odstavku 155. člena istega zakona. Po tej določbi sodišče ne sme opreti svoje odločbe na dobljene podatke, sporočila, posnetke ali dokazila, če so bili ukrepi iz 150. in 151. člena ZKP izvršeni brez odredbe preiskovalnega sodnika ali v nasprotju z njo. V obravnavani zadevi so bili ukrepi izvršeni na podlagi odredb pristojnega preiskovalnega sodnika in v skladu z njimi. Ob njihovem zakonitem izvajanju so bila odkrita tudi dejanja obs. M.S., ki po vrsti spadajo med v določbah 2. točke 2. odstavka 150. člena ZKP (oziroma v času storitve kaznivih dejanj veljavnih določbah 2. odstavka 151. člena ZKP) našteta kazniva dejanja. Iz teh razlogov ni mogoče sprejeti stališča zagovornika, da pravnomočne sodbe glede obs. M.S. ni bilo mogoče opreti na podatke in dokaze, ki so bili pridobljeni z odreditvijo posebnih ukrepov zoper drugega obsojenca. Zato bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obs. M.S. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena, 1. odstavka 95. člena in 3. odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer.