Jedro

Če prepoznava ni bila opravljena v skladu z določbo 242. člena ZKP, izpovedba priče o prepoznavi osebe še ni nedovoljen dokaz, ki bi se moral izločiti iz spisov, mora pa biti pri presoji verodostojnosti takšne prepoznave sodišče še posebej pazljivo.

Izrek

Zahteva obsojenega B.Ž. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 1.000 EUR kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 1.2.2006 obsojenega B.Ž. in obdolženega G.K. spoznalo za kriva kaznivega dejanja nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena v zvezi s 25. členom KZ. Po drugem odstavku 299. člena KZ je obsojenemu B.Ž. izreklo kazen deset mesecev zapora, obdolženemu G.K. pa eno leto zapora. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da sta B.Ž. in G.K. dolžna plačati oškodovancu B.H. premoženjskopravni zahtevek v znesku 800.000 SIT, po prvem odstavku 95. člena ZKP pa jima je naložilo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. in 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo kazenski postopek zoper obdolženega G.K. po 139. členu ZKP ustavilo, o stroških tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebnih izdatkih obdolženca in potrebnih izdatkih in nagrado njegovega zagovornika odločilo, da bremenijo proračun. Spremenilo je tudi odločbo o premoženjskopravnem zahtevku, tako da je oškodovanca B.H. s premoženjskopravnim zahtevkom, ki zadeva obdolženega G.K., po tretjem odstavku 105. člena ZKP napotilo na pravdo. Pritožbo zagovornikov obsojenega B.Ž. pa je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenemu B.Ž. pa naložilo v plačilo tudi stroške pritožbenega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojeni B.Ž. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Navaja, da je sodišče v rednem postopku storilo kršitev kazenskega zakona iz 2. točke 372. člena ZKP in bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Izpostavlja, da je sodišče "vsaj" nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj je v svojem zagovoru vseskozi zatrjeval, da je bil v času dogodka na morju in s prijateljem v Bosni ter da so v "spornem" obdobju redarsko službo v lokalu F. ... opravljali drugi redarji. Sodna prepoznava je bila opravljena nezakonito, saj bi moralo sodišče pred izvedbo tega procesnega dejanja najprej pozvati priče, da opišejo osumljeno osebo in šele nato opraviti postopek sodne prepoznave. Tega pa ni storilo in je zato treba izpodbijano sodbo razveljaviti. Napadena odločba se tudi ne bi smela opirati na zapisnik o sodni prepoznavi oseb, ki jo je opravljal S.S., sicer policist Policijske postaje R., ki je ob prepoznavi povedal, da je v vrsti oseb, ki so sodelovale pri prepoznavi, opazil dve ali tri, ki so policisti in jih na videz pozna. Vložnik tudi poudarja, da mu je sodišče izreklo prehudo kazensko sankcijo, saj iz dosedanje sodne prakse izhaja, da so sodišča za taka kazniva dejanja s primerljivimi posledicami obsojencem izrekala le pogojne kazni. Navaja tudi, da je sodišče kot obteževalne okoliščine pri izreku kazni upoštevale tudi take, ki to niso. Tako ni obteževalna okoliščina nekritičnost vložnika do svojega ravnanja, saj je potrebno izhajati iz zagovora, ki je povsem drugačen, kot ga je ugotovilo sodišče v izpodbijani sodbi. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka K.U. v odgovoru navaja, da vložnik v zahtevi uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in izpodbija izrečeno kazensko sankcijo. Iz teh razlogov zahteve ni mogoče vložiti, zato Vrhovnemu sodišču predlaga, naj jo zavrne.

Obsojeni B.Ž. se o odgovoru vrhovne državne tožilke ni izjavil. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Navedbe v zahtevi, da je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker da je bil v času dogodka na morju in s prijateljem v Bosni ter da so v času storitve kaznivega dejanja redarsko službo v lokalu F. opravljali drugi redarji, vložnik uveljavlja razlog, iz katerega po drugem odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Po prvem odstavku 242. člena ZKP je treba prepoznavo oseb opraviti tako, da se mora od priče vselej pred začetkom prepoznave zahtevati, naj čim bolj natančno opiše osebo, ki jo bo prepoznavala, hkrati pa mora biti zagotovljeno, da priča te osebe ne more videti pred začetkom prepoznave. Gre za praviloma neponovljivo procesno dejanje, saj bi v primeru morebitne ponovitve priča izpovedovala pod vtisom prve prepoznave. Prepoznava temelji na podobnosti oseb, ki se prepoznavajo, zato je potrebno, da so si čim bolj podobne in da jih je več, najmanj pet podobnih, priči neznanih oseb(1). Če prepoznava ni bila opravljena v skladu z določbo 242. člena ZKP, izpovedba priče o prepoznavi osebe ni nedovoljen dokaz, ki bi se moral izločiti iz spisov, pač pa mora biti sodišče pri presoji verodostojnosti takšne prepoznave, še posebej pazljivo.

Vložnik ima prav, da sodnica, ki je vodila prepoznavo oseb, od prič pred začetkom tega procesnega dejanja ni zahtevala, naj natančno opišejo osebi, ki jih bodo prepoznavale. Samo iz tega razloga izpovedbe teh prič pri tem procesnem dejanju ne pomenijo nedovoljenega dokaza. Drži tudi, kar navaja zahteva, da je S.S. med osebami, ki so sodelovale pri prepoznavi izpovedal, da sta dva ali trije od osmih sodelujočih policisti in da jih pozna na videz, ne pa po imenu, vendar pa je treba ugotoviti, da je sodišče prve stopnje zelo natančno presojalo dokazno vrednost sodnih prepoznav, ki so jih opravile priče in se pri tem oprlo predvsem na izpovedbi R.Š., ki je obsojenca z gotovostjo prepoznal kot storilca kaznivega dejanja in J.B., ki je pojasnil, da misli, da bi lahko bil storilec tudi oseba s številko 5, to je obsojeni B.Ž. Sodišče se je sklicevalo tudi na prepoznavo, ki jo je opravila priča T.Š., ki je povedala, da ji je obsojeni B.Ž. "sumljiv" kot storilec, pri čemer ni bila stoodstotna. Oprlo se je tudi na izpovedbo S.S., da med prepoznavo obsojenega B.Ž. ni pokazal iz razloga, ker je bil o njem kot (drugem) storilcu prepričan z le devetdesetodstotno verjetnostjo. Presoje, da je bil drugi storilec kaznivega dejanja obsojeni B.Ž., ni oprlo izključno ali v pretežni meri na izpovedbo S.S., ampak predvsem na izpovedbi prič R.Š. in J.B. Pri verodostojnosti prepoznave, ki jo je opravil slednji, je sodišče upoštevalo, da je ta priča v postopku prepoznavanja oseb po fotografijah na Policijski postaji L.Š. dne 10.12.2002 prepoznala obsojenega B.Ž. Potem ko so obsojenca predhodno opisali kot visokega približno 180 cm, atletske postave, pobrite glave in oblečenega v svetel pulover in kavbojke, so ga istega dne na policijski postaji v postopku ugotavljanja identitete s prepoznavo oseb po fotografijah (35.a člen Zakona o policiji, ZPol) prepoznali tudi R.Š., S.S. in G.A. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v postopku prepoznave sicer prekršilo določbo 242. člena ZKP, da pa vložnik ni uspel izkazati, da je ta kršitev vplivala na zakonitost sodbe.

Z navedbami v zahtevi, da mu je glede na okoliščine dejanja in nastale posledice sodišče izreklo prestrogo kazensko sankcijo, vložnik izpodbija primernost izrečene kazni. S tem pravnomočno sodbo izpodbija iz razloga, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati. Enako velja tudi za navedbe, da je sodišče pri odmeri kazni kot obteževalne okoliščine upoštevalo tudi tiste, ki to niso, prav tako pa da ni upoštevalo njegovega zagovora, ki da je povsem drugačen, kot ga je sodišče ugotovilo v pravnomočni sodbi.

Vložnik v zahtevi navaja, da je iz dosedanje (očitno mišljeno ustaljene) sodne prakse razvidno, da so sodišča za primerljiva kazniva dejanja obsojencem izrekala samo pogojne kazni. Tak očitek je mogoče razumeti kot kršitev enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki prepoveduje, da sodišče stranko obravnava neenakopravno tako, da v njeni zadevi odloči drugače, kot sicer redno odloča o vsebinsko podobnih (ali enakih) primerih.

Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP). Pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu ni preizkusa po uradni dolžnosti, ampak velja načelo dispozitivnosti. To pa pomeni, da mora vložnik zatrjevane kršitve zakona določno obrazložiti, saj v nasprotnem utemeljenosti njegovih navedb ni mogoče preizkusiti.

Tej zahtevi za vložnik zgolj s postavljeno trditvijo, da ga je sodišče pri izreku kazni neenakopravno obravnavalo, ni zadostil, saj je ni v ničemer konkretiziral. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje obsojeni B.Ž., niso podane, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

Glede na tak izid je obsojenec po 98.a členu v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati povprečnino 1.000 EUR kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom. Pri odmeri pavšalnega zneska je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčeve gmotne razmere in da je šlo z vidika odločanja v tej fazi postopka za razmeroma nezahtevno zadevo. Op.št.(1):Horvat, Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, Ljubljana 2004, str. 559.