Jedro

ZDR v 73. čl. določa, da v primeru prevzema, preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja na novega delodajalca po samem zakonu, zato ne predvideva sklepanja novih pogodb. ZZelP-F pa je v 43. čl. določil, da javni uslužbenci sklenejo pogodbo o zaposlitvi z ministrstvom, zato je tožnik z ministrstvom (...) na podlagi 43. čl. ZZelP-F pogodbo o zaposlitvi tudi sklenil. Tožnik sicer nove pogodbe o zaposlitvi, kljub takšni zakonski določbi, ni bil dolžan skleniti, medtem ko bi mu tožena stranka staro pogodbo o zaposlitvi lahko odpovedala le na enega od zakonsko določenih načinov. ZZelP-F namreč ni določil, da v kolikor delavec nove pogodbe o zaposlitvi ne podpiše, mu pogodba o zaposlitvi avtomatično preneha. Sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi je vedno stvar svobodne odločitve dveh pogodbenih strank. V kolikor torej tožnik nove pogodbe o zaposlitvi ne bi sklenil, bi svoje pravice lahko uveljavljal na podlagi 73. čl. ZDR v povezavi z 153. čl. ZJU. Ker pa je tožnik novo pogodbo sklenil, je tožnik v Direkciji na podlagi nove pogodbe o zaposlitvi sklenil novo delovno razmerje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se sklep drugotožene stranke št. … z dne ... kot nezakonit odpravi, ter da je tožena stranka dolžna tožniku z dnem 1. 8. 2007 do 30. 9. 2007 priznati oz. določiti količnik v višini 7,20, od 1. 10. 2007 pa do 31. 7. 2008 količnik v višini 8,00 ter ga s 1. 8. 2008 prevesti po novem plačnem sistemu s količnika 8,00 ter mu izplačati razliko v plači vse od 1. 8. 2007 dalje tako, da se obračuna v skladu s temi količniki oz. prevedbo v plačni razred določena bruto plača, od nje odšteje dejansko izplačana plača, od razlike obračunajo vse dajatve in prispevki iz delovnega razmerja, razlika pa v 15 dneh v neto znesku izplača na TRR tožnika, od tako obračunane razlike bruto plač pa obračunati in odvesti davke in prispevke ter izplačati neto plače, ter od neto plač zakonske zamudne obresti od vsakega izplačila do plačila. Nadalje je sodišče prve stopnje s sklepom odločilo, da se tožba v delu, ki se nanaša na ugotovitev kršitev tožnikovih pravic (2. točka tožbenega zahtevka) zavrže (I. tč. izreka), ter da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 627,50 EUR, od izteka paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (II. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo in sklep se pritožuje tožnik iz vseh razlogov iz 1. odst. 338. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico. Tožnik izpostavlja, da ne drži materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, po katerem naj bi delavec povsem na novo sklenil delovno razmerje z novim delodajalcem. Republika Slovenija se je v zadnjih letih večkrat premislila, kako naj organizira izvajanje javnih funkcij na področju železniške infrastrukture. Ves ta čas pa javne naloge na tem področju izvajajo isti delavci, ki jih RS s predpisi prenaša iz ene organizacijske oblike v drugo. Tožnik meni, da pri njegovi zaposlitvi v direkciji, ni mogoče govoriti o povsem novi sklenitvi delovnega razmerja. Tožnik ni imel nobenega vpliva na spreminjanje organizacijskih oblik izvajanja funkcij države, ni vplival na spremembo delodajalca in je tudi nikoli ni želel. Tožnik vse čas opravlja ista dela, z enako stopnjo zahtevnosti. Tožniku ni preostalo drugega, kot da novo pogodbo podpiše, sicer bi ostal brez zaposlitve. Tožnik je z listinami in z izpovedbo dokazal, da pri toženi stranki zaseda delovno mesto uradnika in ne strokovno - tehničnega delavca. Tožnik je že pri prejšnjem delodajalcu na podlagi ocenjevalnega lista dosegel in bil upravičen do napredovanja za takrat najmanj dva plačna razreda. Če bi se prejšnji delodajalec (Agencija) držal veljavnega predpisa, potem bi delavec sklep o napredovanju za dva plačna razreda dobil že oktobra 2004, zaradi zamude prejšnjega delodajalca pri realizaciji tožnikovih pravic, pa je tožnika doletela organizacijska sprememba delodajalca. Zato je sklep o napredovanju, ki ga je prejšnji delodajalec izdal šele januarja 2005, novi delodajalec ocenjeval kot kršitev predpisa. Da je bil sklep tožene stranke iz januarja 2005 povsem zakonit, pa izhaja tudi iz pravnega mnenja Ministrstva za javno upravo z dne 12. 7. 2007. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je tudi po uradni dolžnosti pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/2008) v zvezi s 1. odstavkom 366. čl. ZPP. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik od dne 1. 10. 2003 na podlagi pogodbe o zaposlitvi na Javni agenciji za ... (v nadaljevanju Agencija) opravljal delo na delovnem mestu „vodja oddelka za vzdrževanje SV in TK naprav“ v sektorju za vzdrževanje JŽI, VII. tarifni razred. Osnovni količnik za določanje plače na navedenem delovnem mestu je znašal 6,00, tožniku pa je bil skladno z 31. b čl. Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi (Ur. l. RS št. 41/94 in naslednji - Pravilnik o napredovanju) določen plačilni razred s količnikom 6,40. Z aneksom št. 2 k pogodbi o zaposlitvi z dne 14. 1. 2005 je bil razvrščen v plačilni razred 7,20. Po 40. čl. Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o železniškem prometu (Ur. l. RS, št. 15/2007- ZzelP-F) je Ministrstvo za promet (Direkcija RS za vodenje investicij RS v javno železniško infrastrukturo - Direkcija) od Agencije prevzelo naloge, finančna sredstva ter druge pravice in obveznosti s področja investicij v javno železniško infrastrukturo. Tožnik je bil tako s 1. 8. 2007 zaradi prenosa nalog prerazporejen iz Agencije v Direkcijo. Po prerazporeditvi v Direkcijo je tožnik z Direkcijo sklenil pogodbo o zaposlitvi z dne 18. 7. 2007 (A4) za strokovno tehnično delovno mesto v VII. tarifnem razredu in sicer delovno mesto sodelavec za investicije I. Za to delovno mesto je določen količnik za izračun osnovne plače v višini 6,00, tožnik pa je skladno z 31. a čl. Pravilnika o napredovanju obdržal en plačni razred, ki ga je dosegel na prejšnjem delovnem mestu. Z dnem 1. 10. 2007 se je tožniku na podlagi imenovanja in doseženih napredovanj določil količnik za izračun plače v višini 7,20, kar sta stranki določili v aneksu št. 1 k pogodbi o zaposlitvi z dne 28. 9. 2007 (A5). Tožniku je bila ves čas izplačevana plača na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 7. 2007 in aneksa.

Glede delovnih razmerij javnih uslužbencev Agencije, ki v Agenciji izvajajo nadzor nad opravljanjem gospodarskih javnih služb, investicijami in trženjem javne železniške infrastrukture, ZZelP-F v 43. čl. določa, da javni uslužbenci do uveljavitve ZZelP-F sklenejo pogodbo o zaposlitvi z ministrstvom, pristojnim za promet oz. upravljavcem. Na podlagi navedenih določb ter ob smiselni uporabi določbe 73. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in nadaljnji) ter 153. čl. Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS št. 56/2002 in nadaljnji), je bil tožnik dejansko prevzet iz Agencije (pravne osebe javnega prava) na Direkcijo (državni organ), kar tožnik sicer pravilno izpostavlja. Po podobnosti spornemu razmerju, se v bistvenem namreč ujema situacija, ki je urejena v 5. odst. 153. čl. ZJU, ki določa prevzem javnih uslužbencev, če se opravlja prenos nalog v obratni smeri kot v tej zadevi, torej z državnega organa na osebo javnega prava.

ZDR v 73. čl. določa, da v primeru prevzema, preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja na novega delodajalca po samem zakonu, zato ne predvideva sklepanja novih pogodb. ZZelP-F pa je v 43. čl. določil, da javni uslužbenci sklenejo pogodbo o zaposlitvi z ministrstvom, zato je tožnik dne 1. 8. 2007 z Ministrstvom za promet (Direkcijo) na podlagi 43. čl. ZZelP-F pogodbo o zaposlitvi tudi sklenil. Tožnik sicer nove pogodbe o zaposlitvi, kljub takšni zakonski določbi, ni bil dolžan skleniti, medtem ko bi mu tožena stranka staro pogodbo o zaposlitvi lahko odpovedala le na enega od zakonsko določenih načinov. ZZelP-F namreč ni določil, da v kolikor delavec nove pogodbe o zaposlitvi ne podpiše, mu pogodba o zaposlitvi avtomatično preneha. Sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi je vedno stvar svobodne odločitve dveh pogodbenih strank. V kolikor torej tožnik nove pogodbe o zaposlitvi ne bi sklenil, bi svoje pravice lahko uveljavljal na podlagi 73. čl. ZDR v povezavi z 153. čl. ZJU. Ker pa je tožnik novo pogodbo sklenil, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik v Direkciji na podlagi nove pogodbe o zaposlitvi sklenil novo delovno razmerje.

Iz dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje nadalje izhaja, da tožena stranka tožniku ni priznala vseh količnikov, ki jih je na podlagi napredovanj pridobil pri Agenciji. Tožena stranka (Direkcija) je tožniku priznala le napredovanje za en plačni razred in to napredovanje tudi upoštevala pri določitvi plače v pogodbi o zaposlitvi s tožnikom, ni pa mu upoštevala višjega količnika, ki je bil tožniku določen dne 14. 1. 2005. ZZelP-F je kot lex specialis v 43. čl. med pravdnima strankama predvideval sklenitev pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je novo pogodbo o zaposlitvi podpisal. To pa pomeni tudi določitev vseh bistvenih sestavin pogodbe o zaposlitvi po 29. čl. ZDR, med katerimi je tudi naziv delovnega mesta in določilo o znesku osnovne plače. Stranki sta v pogodbi o zaposlitvi z veljavnostjo od dne 1. 8. 2007 (priloga A5) določili nižji količnik, plača pa se je tožniku izplačevala v skladu s pogodbo o zaposlitvi (in aneksom z dne 29. 9. 2007), ki je dvostranski akt (z obveznimi sestavinami po 29. čl. ZDR), za katerega se enakopravno odločita obe stranki, in ki ju tudi enako zavezuje.

Pogodba o zaposlitvi ima podlago v delovnopravnih predpisih, vendar se glede vprašanj, ki jih takšni predpisi ne urejajo, smiselno uporabljajo obligacijski predpisi. Tako je potrebno glede sklepanja pogodbe o zaposlitvi izhajati iz Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami). To pomeni, da je potrebno glede vprašanja ponudbe in sprejema predloga pogodbe, sposobnosti strank, razlage pogodbenega zapisa, izpodbojnosti, ničnosti ter ostalih pogodbenih vprašanj upoštevati konkretne določbe OZ. Po oceni pritožbenega sodišča sta bili pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 8. 2007 (upoštevajoč 43. čl. ZzelP-F) spoštovani določbi 22. in 28. člena OZ, to je pri obeh strankah ponudba in sprejem pogodbe. V kolikor je prišlo na strani tožnika pri podpisu pogodbe do vprašanja glede napake volje, zmote o predmetu ali do kakršnegakoli dvoma o nepravilnosti pogodbe, je to lahko samo razlog na strani tožnika in stvar presoje v drugem sodnem postopku zaradi izpodbijanja veljavnosti pogodbe, za kar so predpisani ustrezni roki (99. člen OZ, 14. čl. ZDR). Nikakor pa ne za presojo v tem delovnem sporu, saj pogodbe o zaposlitvi, kot je bila dogovorjena in podpisana, nobena od strank ne izpodbija zaradi razloga napake volje. Poleg tega se glede nje ne more trditi, da bi bila nična (še posebej ker je 43. čl. ZZelP-F kot lex specialis predvidel sklenitev pogodbe o zaposlitvi, vsebina pogodbe pa je stvar dogovora pogodbenih strank), zato pritožbeno sodišče glede pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 8. 2007, ki je podpisana s strani obeh strank, ne najde razlogov, da ne bi bila sprejemljiva. Nenazadnje jo je tožena stranka v celoti izvrševala, tožnik pa v ustreznih prekluzivnih rokih ni sprožil sodnega varstva glede veljavnosti posameznih pogodbenih določil zaradi napak volje. Tožnik je sicer skladno z 24. čl. ZJU na toženo stranko dne 24. 9. 2008 naslovil zahtevo za odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja (A6), s katero pa ni uveljavljal razveljavitve pogodbe o zaposlitvi (in aneksa).

Glede na navedeno je zaključiti, da tožena stranka ni ravnala nezakonito, ko je tožniku obračunavala in izplačevala plačo na podlagi količnika delovnega mesta, za katero je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi, in kot je bil dogovorjen s strani obeh pogodbenih strank v pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 8. 2007 in aneksu z dne 28. 9. 2007. Iz istega razloga je tudi njen sklep z dne 3. 12. 2008 (A8), ki ga tožnik izpodbija v tem sporu zakonit. Ker je tožnikov tožbeni zahtevek že iz tega razloga neutemeljen (kolikor ni dovoljen in kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, zato se glede navedenega pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na obrazložitev sodišča prve stopnje in je ne ponavlja, saj tudi tožnik odločitve sodišče v tem delu substancirano ne izpodbija), se je sodišče prve stopnje po nepotrebnem ukvarjalo z vprašanjem upravičenosti tožnikovega napredovanja pri prejšnjem delodajalcu, kot tudi z vprašanjem tožnikove razporeditve na strokovno - tehnično delovno mesto.

Glede na vse navedeno se izkaže, da je bila odločitev sodišča prve stopnje pravilna, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (353. čl., 366. čl. ZPP), saj ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (360. čl. ZPP), tožnik ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev in tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v povezavi s 154. in 155. členom ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče odločilo, da sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka pa krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj slednji ni pripomogel k rešitvi zadeve.