Jedro

Tožeča stranka s svojimi pavšalnimi navedbami, da zarubljene premičnine potrebuje za opravljanje dejavnosti, oz. da potrebuje neblokiran račun za svoje poslovanje, konkretne škode, ki bi ustrezala zakonskim merilom, ni izkazala. Ta pa tudi ne izhaja že iz narave stvari. Rubež premičnin, ki so namenjene opravljanju gospodarske dejavnosti brez dvoma pomeni nastanek materialne škode. Vendar pa materialna škoda, povezana z vzpostavitvijo zakonitega stanja, sama po sebi še ne pomeni težko popravljive škode v smislu 32. člena ZUS-1. Da bi bilo to škodo mogoče šteti za težko popravljivo, se ji morajo pridružiti še druge negativne posledice rubeža premičnin - npr. take, ki izhajajo iz razmer zavezanca. Teh pa tožeča stranka niti s stopnjo verjetnosti ni izkazala, saj za svoje trditve (da je zaradi rubeža premičnin ogrožen njen obstoj oziroma poslovanje) ni predložila dokazov.

Izrek

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je vložila tožbo zoper v uvodu navedeni sklep, s katerim je davčni organ prve stopnje odločil, da se zoper tožečo stranko, na podlagi izvršljive odločbe št. DT-4934-53203/2016-22 z dne 10. 10. 2016, začne davčna izvršba na premičnine.

2. Skupaj s tožbo tožeča stranka zahteva tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče do izdaje pravnomočne odločbe v tej zadevi zadrži izvršitev izpodbijanega akta.

3. Navaja, da tožeča stranka premičnine, ki so bile zarubljene nujno potrebuje, prav tako pa za poslovanje potrebuje tudi račun brez blokade. V nasprotnem primeru bo ogrožen obstoj tožeče stranke ter podjetij oz. društev, ki s tožečo stranko sodelujejo.

4. Tožena stranka v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe navaja, da tožeča stranka ni izkazala za verjetno, da ji bo z izvršitvijo izpodbijane odločbe nastala težko popravljiva škoda. Zato v obravnavanem primeru zakonski pogoji za izdajo začasne odredbe na podlagi 2. odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) niso izpolnjeni. Predlaga, da sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe kot neutemeljeno zavrne.

5. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

6. Ob upoštevanju določb Zakona o davčnem postopku (tretji odstavek 157. člena ZDavP-2) in ZUS-1 (prvi odstavek 32. člena ZUS-1) tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena. Zato so z ZUS-1 določeni pogoji za izdajo začasne odredbe, katere namen je preprečitev škode, ki bi bila ob morebitnem uspehu s tožbo težko popravljiva in s tem zagotovitev učinkovitosti sodnega varstva. Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotne stranke.

7. Glede na opisano zakonsko ureditev se z izdano začasno odredbo torej zagotavlja suspenzivnost sicer nesuspenzivne tožbe in s tem učinkovitosti upravnega spora (tako tudi Ustavno sodišče RS v odločbi št. Up-2501/08 z dne 19. 2. 2009, 14. točka obrazložitve). To pomeni, da pogoj težko popravljive škode iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 stranki postavlja zahtevo, da izkaže, da brez izdane začasne odredbe v konkretni zadevi ne bo dosežen namen sproženega upravnega spora. Tožnik je v zahtevi za izdajo začasne odredbe torej dolžan težko popravljivo škodo navesti konkretno in jo vsaj verjetno izkazati (tako npr. sklepi Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 139/2012, I Up 362/2010, I Up 253/2015, I Up 266/2016 in I Up 209/2016). Restriktiven pristop je utemeljen v naravi postopka in vezanosti sodišča na kratek rok za odločanje, ki je določen v petem odstavku 32. člena ZUS-1. Narava odločanja o zahtevi za izdajo začasne odredbe namreč terja hiter postopek, zato sodišče v zvezi s predlagano začasno odredbo ne izvaja ugotovitvenega postopka, temveč odloča na podlagi dejstev, ki so navedena in verjetno izkazana že v zahtevi za izdajo začasne odredbe. Z izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 se namreč preprečuje le škoda, ki bi nastala tožniku na tej podlagi in ki je, glede na okoliščine konkretnega primera ali po naravi zadeve, po izvršitvi izpodbijane odločbe ne bi bilo mogoče odpraviti, ali pa bi bila vzpostavitev stanja, kakršno je bilo pred izvršitvijo odločbe, otežena.

8. Po presoji sodišča tožeča stranka s svojimi pavšalnimi navedbami, da zarubljene premičnine potrebuje za opravljanje dejavnosti, oz. da potrebuje neblokiran račun za svoje poslovanje, konkretne škode, ki bi ustrezala navedenim merilom, ni izkazala. Ta pa tudi ne izhaja že iz narave stvari. Rubež premičnin, ki so namenjene opravljanju gospodarske dejavnosti brez dvoma pomeni nastanek materialne škode. Vendar pa materialna škoda povezana z vzpostavitvijo zakonitega stanja, sama po sebi še ne pomeni težko popravljive škode v smislu 32. člena ZUS-1 (tako tudi ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča RS npr. v sklepih I Up 348/2011 in I Up 25/2011). Da bi bilo to škodo mogoče šteti za težko popravljivo, se ji morajo pridružiti še druge negativne posledice rubeža premičnin - npr. take, ki izhajajo iz razmer zavezanca. Teh pa tožeča stranka niti s stopnjo verjetnosti ni izkazala, saj za svoje trditve (da je zaradi rubeža premičnin ogrožen njen obstoj oziroma poslovanje) ni predložila dokazov.

9. Glede na navedeno zato sodišče ugotavlja, da prej navedeni temeljni zakonski pogoj za izdajo začasne odredbe iz 32. člena ZUS-1 ni izpolnjen. Zato je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.