Jedro

Ugovorne navedbe, ki se nanašajo na pravdni postopek, iz katerega izvira izvršilni naslov, ne predstavljajo razlogov, ki preprečujejo izvršbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo ugovor dolžnice.

2. Dolžnica pravočasno pritožbeno izpodbija ta sklep sodišča prve stopnje brez navedbe pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ).

Uvodoma navaja, da je izpodbijani sklep nedovoljen, neobrazložen, in ji kot tak, preprečuje dostop do sodišča, kar je v nasprotju s 23. in 25 členom Ustave RS. Niti Okrajno sodišče v Celju niti Višje sodišče v Celju nista zahtevala dokaza o upnikovem statusu upravnika, za katerega se izdaja, enako tudi ne za dokaze o sprejemanju pogodb. Po določbah 105. in 108. člena ZPP je sodišče dolžno od stranke zahtevati dokaze, ki bodo dokazovali njene navedbe. Nobeno sodišče tega ni storilo, zato je opustilo dolžno ravnanje, kar je kaznivo dejanje. S tem sta pripomogla k protipravni pridobitvi premoženjske koristi. Tožnik (upnik) pa je odgovoren, ker je z lažnivim prikazovanjem in prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto spravil sodišče, da je odločalo v škodo dolžnice. Tožnik je tudi odgovoren, ker je lažno pričal oziroma krivo izpovedal. Sodišče je zapisalo, da ni preverjalo resničnosti navedb upnika, kar pomeni, da ni ugotavljalo dejanskega stanja na podlagi dokazov, torej zapisnikov zbora lastnikov. Lastniki imenujemo upravnika in mu določano naloge po pogodbi. Dokaza, da smo lastniki imenovali upnika za upravnika, nobeno sodišče ni videlo in ga ne bo. Upnik je vse, kar je počel, delal brez potrditve zbora lastnikov, saj v tožbi ni dostavil dokaza, ki bi dokazoval, da je za izvajanje dobil nalogo lastnikov. Zahteva, da se uvede temeljita preiskava na podlagi določil Stanovanjskega zakona, verodostojnih dokumentov in dokazov, ne pa, da se tožniku verjame, kar zapiše, ne pa dokaže. Zahteva, da se dolžnico in njenega moža vabi na razpravo o pritožbi, da neposredno sodelujeta, ne pa, da se njunih dokazov sploh ne omenja v sodbi. Kot dokaz predlaga vpogled v celoten spis P 271/2019 in vlogo z dne 23. 11. 2020, ki je sestavi del te pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Predmet pritožbenega preizkusa je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora dolžnice zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova, t. j. izvršljive sodbe Okrajnega sodišča v Celju P 271/2019 z dne 22. 10. 2019 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 9/2020 z dne 22. 10. 2020 za izterjavo 516,23 EUR s pripadki na osebni dohodek dolžnice.

5. Uvodoma je pojasniti, da ima pritožbeno izpodbijani sklep sodišča prve stopnje vse razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in si med seboj ne nasprotujejo, zato je izpodbijani sklep mogoče preizkusiti. Ob obrazloženem ni podana smiselno pritožbeno očitana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 338. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Prav tako nista podani pritožbeno očitani kršitvi pravice do sodnega varstva po 23. členu Ustave RS in pravice do pravnega sredstva po 25. členu Ustave RS.

6. Pojasniti je tudi, da je pritožba redno pravno sredstvo zoper konkretno odločitev sodišča prve stopnje, ki ima glede na ostale vloge v postopku samostojno naravo. Zato sklicevanje dolžnice v pritožbi na predhodno vlogo v postopku (vloga z dne 23. 11. 2020) kot sestavnega dela predmetne pritožbe, za obrazložitev pritožbenih razlogov ne zadošča, razen v kolikor so ti v pritožbi (ponovno) izrecno navedeni.

7. V primeru izvršbe na podlagi izvršilnega naslova je ugovor zoper sklep o izvršbi mogoče vložiti iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo, zlasti tistih, ki so primeroma našteti v prvem odstavku 55. člena ZIZ. Pri odločanju o ugovoru sodišče pazi po uradni dolžnosti na razloge iz 1. do 4. točke, pri razlogu iz 7. točke pa, če je izvršba dovoljena na predmetih, ki niso v prometu (drugi odstavek 55. člena ZIZ). Ugovor mora biti obrazložen. V ugovoru mora dolžnik navesti dejstva, s katerim ga utemeljuje in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen (drugi odstavek 53. člena ZIZ).

8. Dolžnica je v ugovoru navedla, da je sklep o izvršbi izdan na podlagi sodb, ki sta nični in nezakoniti, zato ju ne priznava, da sta sodbi nezakoniti, ker upnik ni dokazal, da je zakonito imenovan za upravnika, ki lahko vlaga tožbe zoper etažne lastnike, da je sodišče v postopku izdaje izvršilnega naslova kršilo procesna pravila pravdnega postopka, saj sta obe sodišču opustili dolžno ravnanje po 105. in 108. členu ZPP, to pa predstavlja kaznivo dejanje opustitve dolžnega ravnanja, zato dolžnica zahteva uvedbo uradne preiskave zoper obe sodišči in upnika.

9. Sodišče druge stopnje pritrjuje sodišču prve stopnje, da se navedene ugovorne navedbe dožnice v celoti nanašajo na predhodni pravdni postopek, v katerem sta bili izdani sodbi, ki v predmetni izvršilni zadevi predstavljata izvršilni naslov. Sodišče po določbi prvega odstavka 17. člena ZIZ dovoli izvršbo na podlagi izvršilnega naslova. Za razliko od pravdnega postopka, v katerem sodišče s sodno odločbo odloči o spornih pravicah in razmerjih strank ter o materialnopravnih upravičenjih oziroma dajatvenih zahtevkih strank, se v izvršilnem postopku terjatve iz že obstoječe sodne odločbe, izdane v pravdnem postopku, ki po 1. točki drugega odstavka 17. člena ZIZ predstavlja izvršilni naslov, le prisilno izvršijo. Izvršilno sodišče tako ni (več) upravičeno presojati zakonitosti in materialno pravne pravilnosti izvršilnega naslova, na temelju katerega je predlagana in dovoljena izvršba, temveč je vezano na rezultat predhodno kvalificiranega postopka, iz katerega izvira izvršilni naslov (načelo stroge formalne legalitete). Ob obrazloženem je pritrditi sodišču prve stopnje, da ugovorne navedbe, ki se nanašajo na pravdni postopek, iz katerega izvira izvršilni naslov, in jih dolžnica ponovno navaja v pritožbi, ne predstavljajo razlogov, ki preprečujejo izvršbo. Dolžnica pa v ugovoru tudi ni niti zatrjevala niti dokazovala, da bi bil izvršilni naslov razveljavljen, odpravljen ali spremenjen.

10. Ob obrazloženem je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je ugovor dolžnice skladno s prvim odstavkom 55. člena ZIZ v zvezi z drugim odstavkom 53. člena ZIZ neobrazložen in ga je utemeljeno na podlagi četrtega odstavka 58. člena ZIZ zavrnilo.

11. Pojasniti pa je tudi, da narok v izvršilnem postopku ni obvezen, ampak ga sodišče opravi samo v primeru, kadar zakon tako določa ali kadar je po njegovem mnenju to smotrno (prvi odstavek 29.a člena ZIZ). ZIZ ne opredeljuje obvezne oprave pritožbene obravnave, ta pa po oceni pritožbenega sodišča tudi ne bi bila smotrna, saj je bila dolžnici že pred sodiščem prve stopnje zagotovljena pravica do sodelovanja v postopku s tem, ko je imela možnost v ugovoru zoper sklep o izvršbi navajati odločilna dejstva in predlagati dokaze.

12. Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbo dolžnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani pritožbeno uveljavljeni razlogi, niti ni zasledilo tistih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ.