Jedro

Zagovornik neutemeljeno zanemari dejstvo, da so pritožbeno intonirane okoliščine v zvezi s podanim priznanjem obdolženega pred prvostopenjskim sodiščem že bile ustrezno upoštevane. Minimaliziranje in poskus zaobida neizpodbitnega dejstva obdolženčeve predkaznovanosti, kot to poskuša prikazati zagovornik v okviru zavzemanja za pravično kazen, ki bi bila nižja od polletne, je neresno in neprepričljivo. Pritožbeno ostane nekritično prezrto, da je bil obdolženi za istovrstno kaznivo dejanje pravnomočno obsojen že kar šestkrat.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi A. A. se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje s sodbo III K 21042/2023 z dne 23. 6. 2023 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s 54. členom KZ-1. Na podlagi prvega odstavka 205. člena KZ-1 mu je izreklo kazen šest mesecev zapora, v katero se po prvem odstavku 56. člena KZ-1 všteje čas pridržanja in pripora od 27. 3. 2023 od 8.30 ure dalje. Po določbi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženega oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, pri tem pa odločilo, da na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP nagrada in potrebni izdatki zagovornikov, po uradni dolžnosti postavljenega odvetnika B. B. in po brezplačni pravni pomoči postavljenega odvetnika C. C., bremenijo proračun. Skladno drugemu odstavku 105. člena ZKP je obdolženega obremenilo za plačilo po oškodovani družbi F. priglašenega premoženjskopravnega zahtevka v znesku 758,62 EUR, medtem ko je oškodovano družbo v presežku do priglašenih 1.103,99 EUR napotilo na pot pravde.

2. Zoper takšno sodbo se je obdolženčev zagovornik pritožil zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo glede odločitve o kazni spremeni tako, da se obdolženemu izreče sicer nepogojna kazen zapora, vendar nižja od s prvostopenjsko sodbo izrečene kazni šestih mesecev zapora.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Jedro pritožbe je izpostavljeno stališče zagovornika, da je bila obdolženemu glede na vse okoliščine obravnavanega primera izrečena kazen zapora previsoka. Tozadevno opozarja, da obravnavano kaznivo dejanje ni bilo izvršeno premišljeno oziroma z vnaprejšnjim načrtovanjem, marveč inpulzivno, v stiski, v kateri se je obdolženi znašel po sporu s partnerko D. D. Poleg tega pripominja, da priznanje krivde v okviru obravnavanega sodnega postopka ni bilo posledica trdnih dokazov o obdolženčevi krivdi, ki bi jih kriminalisti zbrali z zahtevno kriminalistično preiskavo, ampak so ugotovili identiteto storilca na podlagi obdolženčeve samoprijave, s posredovanjem njegove partnerke, ki je policiste najprej obvestila o tem, da ji je obdolženi prinesel oblačila, pridobljena s storitvijo kaznivega dejanja, nakar je tudi obdolženi sam poklical policiste in se nato tudi oglasil na policijski postaji. Posledično zelo olajšani preiskavi obravnavanega kaznivega dejanja je obdolženčev zagovornik mnenja, da je bilo to dejstvo pri odmeri kazni upoštevano v premajhni meri.

5. Stališču obdolženčevega zagovornika in izraženem lastnem vrednotenju olajševalnih in obteževalnih okoliščin, ki se razlikujejo od vrednostne ocene, kot jo je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, pa ne gre slediti. Obdolženemu je bila izrečena po vrsti in višini povsem ustrezna kazenska sankcija. Tudi pritožbeno sodišče je namreč ugotovljene ter pri odmeri kazni upoštevane olajševalne in obteževalne okoliščine ovrednotilo povsem enako kot prvostopenjsko sodišče, ki je v točki 10 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno izpostavilo obdolženčevo večkratno predkaznovanost, obenem pa za izrek po dolžini pritožbeno izpodbijane kazenske sankcije prostostne narave ponudilo povsem sprejemljive, tehtne in prepričljive razloge. Kljub temu zagovornik neutemeljeno zanemari dejstvo, da so pritožbeno intonirane okoliščine v zvezi s podanim priznanjem obdolženega pred prvostopenjskim sodiščem že bile ustrezno upoštevane, saj je v obrazložitvi sprejete odločitve izpostavilo, da je prav podano priznanje krivde vplivalo na nadaljnji postopek brez procesnih zapletov in brez nepotrebnih zavlačevanj, pa tudi, da je dejanje na škodo gospodarske družbe E. ostalo zgolj pri poskusu. Sodišče prve stopnje je pri odmeri višine obdolženemu izrečene kazni zapora primerno obremenilno ovrednotilo tudi okoliščino predkaznovanosti in povsem na mestu izpostavilo dejstvo, da je obdolženi specialni povratnik na področju premoženjskih kaznivih dejanj. Minimaliziranje in poskus zaobida neizpodbitnega dejstva obdolženčeve predkaznovanosti, kot to poskuša prikazati zagovornik v okviru zavzemanja za pravično kazen, ki bi bila nižja od polletne, je neresno in neprepričljivo. Pritožbeno ostane nekritično prezrto, da je bil obdolženi za istovrstno kaznivo dejanje pravnomočno obsojen že kar šestkrat, pa ga poprejšnje obsodbe, v katerih so mu bile prav tako že izrečene zaporne kazni, niso odvrnile od novih kršitev in nadaljnje kriminalne dejavnosti, pri čemer ostane pritožbeno povsem spregledana tudi kriminalna količina obdolženčevega ravnanja.

6. Na pritožbeno prepričevanje, da nagib, s katerim je obdolženi storil inkriminirano dejanje (vnovična pridobitev partnerkine naklonjenosti) sicer ni bil dopusten, vendar pa tudi ne zavržen, je v zadostni meri odgovorilo že sodišče prve stopnje. S pojasnilom, da okoliščine obdolženčevega spora s partnerko, ko si je z odtujenimi predmeti poskušal pridobiti njeno naklonjenost, niso takšne pozitivne okoliščine, ki bi delale izvršeno kaznivo dejanje lažje, saj bi sicer v nasprotnem primeru že vsak, za storilce pozitiven vzgib, bilo razlagati kot olajševalno okoliščino, kar pa je v nasprotju z določbami o odmeri kazni, slednje zlasti upoštevaje posledice storjenih kaznivih dejanj za oškodovane družbe in oškodovance, se pritožbeno sodišče strinja in ga v tendenci izognitve nepotrebnemu podvajanju v celoti dosledno povzema.

7. Zgolj posplošeno pritožbeno sklicevanje na stisko in impulzivno pravno nevzdržno ravnanje obdolženega po sporu s partnerko, pravilnih pravnih in dejanskih zaključkov, kot jih je sprejelo prvostopenjsko sodišče, prav tako ne more omajati, kaj šele ovreči. Obdolženi je vendarle v isti noči vlomil v slaščičarno in prodajalno, poskusil pa je vlomiti še v drogerijo, kar dodatno kaže na osebnost in način življenja, kot to ustrezno pojasnjuje sodišče prve stopnje s tehtnim zaključkom, da je obravnavani procesni udeleženec k izvrševanju kaznivih dejanj očitno nagnjen, pravilno pa ne ostane neobrazložena niti izkazana vztrajnost pri izvrševanju kaznivih dejanj, ko obdolženi ne glede na izbiro načina izvršitve pride do tujega premoženja, ki mu sedaj, ko je brez rednih prihodkov in brez zaposlitve, torej v odsotnosti finančne stabilnosti in materialne varnosti, predstavlja glavni vir zaslužka.

8. Upoštevaje navedeno, tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljene podlage za izrek nižje kazni zapora, za kar si brez uspeha prizadeva obdolženčev zagovornik, ni najti. Pritožbeno sodišče zatorej zaključuje, da je za nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-1 izrečena kazen zapora v višini šest mesecev, glede na inkriminirano težo ter ugotovljene olajševalne in obteževalne okoliščine, pravična in primerna kazenska sankcija, ki je ne gre spreminjati obdolženemu v korist. 9. Glede na obrazloženo, in ker pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe kršitev zakona iz prvega ostavka 383. člena ZKP pritožbeno sodišče ni ugotovilo, je o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

10. Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obdolženega bremena stroškov pritožbenega postopka, to je plačila sodne takse, oprostilo (četrti odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).