Jedro

Ker je odločba, s katero je bilo odločeno, da tožnica v določenem obdobju nima pravice do izplačila sorazmernega dela starostne pokojnine (ker je imela v istem obdobju status zavarovanke), postala pravnomočna, je tožnica neupravičeno prejeto pokojnino za to obdobje dolžna vrniti. Tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb o dolžnosti vrnitve preplačila je zato neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 28. 1. 2015 in št. ... z dne 10. 9. 2014 o ugotovljenem preplačilu in vračilu, ker je presodilo, da sta izpodbijana upravna akta pravilna in zakonita (I. tč. izreka). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek na razveljavitev istih posamičnih upravnih aktov (II. tč. izreka). Hkrati je izreklo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka (III. tč. izreka).

2. Sodbo izpodbija tožnica po pooblaščeni odvetniški družbi zaradi kršitev 2., 14., 22., 23., 25., 26., 34., 39., 76. in 125. člena Ustave RS ter 6., 8. in 14. točke (verjetno mišljen 2. odstavek) 339. člena ZPP. Uveljavlja tudi relativne kršitve iz 1. odstavka 339. člena ZPP zaradi neuporabe 7., 212. do 214. in 285. člena ZPP. Predloga spremembo sodbe v smeri ugoditve zahtevku oziroma podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Iz obširne, že skoraj nepregledne množice pritožbenih navedb je kot bistveno mogoče povzeti, da ni bila prerekana tožbena trditev, po kateri nima pravice zahtevati vračila tisti, ki je plačal, čeprav ve, da ni dolžan, če si ni pridržal pravice zahtevati vračila. Sodišče bi neprerekano dejstvo moralo šteti za priznano. Ne bi smelo „odpraviti“ trditvenega in dokaznega bremena ter na ta način kršiti razpravnega načela. Toženi stranki naj bi bilo znano, da je bila v delovnem razmerju in da zato ni bilo pogojev za izplačevanje pokojnine. Vedela naj bi, da pokojnino izplačuje brez osnove. Ker tega ni prerekala se šteje, da je takšno dejstvo priznala in glede na 191. člen OZ nima pravice zahtevati povračila. S tem, ko se sodišče ni opredelilo do neprerekane navedbe, je storilo absolutno bistveno kršitev postopka. Pravno irelevantno je, da odločba z dne 1. 8. 2014 ni bila izpodbijana, saj je bilo z njo odločeno le, da nima pravice do pokojnine, in da se izplačani zneski poračunajo.

Citira številne judikate iz civilnih in gospodarskih sporov ter poudarja, da sodna odločba z vidika varstva človekovih ustavnih pravic ne sme biti brez razumne pravne utemeljitve. Sodišče bi se moralo substancirano in ne le pavšalno opredeliti do bistvenih tožbenih navedb. Ne sme izdati sodne odločbe, ki bi bila v očitnem nasprotju s 3., 5., 7., 8., 9., 11., 212., 214., 286., 286.a in 286.b členom ZPP. Povzema navedene določbe ZPP, se sklicuje na procesno teorijo in komentar k posameznim določbam. Meni, da je v predmetni zadevi odstopljeno od ustaljene sodne prakse. Opozarja na teoretična stališča prof. dr. A.A., po katerem je treba vsak odstop od sodne prakse posebej in podrobno utemeljiti ter prof. B.B., da je prikraden odstop od ustaljene sodne prakse nedopusten. Kadar posamezna sodna odločba odstopa od splošno uveljavljane sodne prakse, pride do neenakopravnega obravnavanja in kršitve pravice iz 22. člena Ustave RS.

Sklicuje se na odločbe ustavnega sodišča ter poudarja, da se pri reševanju ustavne pritožbe ne presoja pravilnost in zakonitost sodne odločbe, temveč kršitev človekovih pravic, zlasti iz 22. in 23. člena Ustave RS. Citira Radbruchovo formulo, večkrat uporabljeno v nemških sodni ter ustavnosodni praksi, ki gradi na razmerju med pravno varnostjo in pravičnostjo ter zagotavlja, da se mora nepravilno pravo umakniti pravičnosti. Jedro pravičnosti je pravna enakost. Sodišče zavezujejo načela vestnosti, poštenja, resnicoljubnosti, iskrenosti in druga moralna pravila. Po pravni teoriji „Pet minut filozofije prava“ so pravna načela močnejša kot sleherna postava, tako da zakon, ki jim nasprotuje, ne velja. Ta načela se imenujejo naravno ali umno pravo. Lahko glede posamičnih načel obstajajo določeni pomisleki, toda stoletno delo jim je izoblikovalo trajen obstoj in jih z daljnosežnim soglasjem strnilo v deklaracije pravic človeka in občana, tako da za nekatere lahko dvom ohranja le še hotena skepsa. Varstvo človekovih pravic je lahko učinkovito, če se uresničuje že v rednem sodstvu in ne šele na ustavnem sodišču. Tudi redna sodišča morajo pri sojenju upoštevati človekove pravice.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbene navedbe, da je pri sojenju potrebno spoštovati z ustavo zajamčene človekove pravice ter materialnopravna in postopkovna načela so sicer načeloma povsem pravilne, vendar pa iz razlogov, ki jih uveljavlja tožnica, ne pogojujejo drugačne odločitve od izpodbijane. Izpodbijana zavrnilna sodba je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

Dejanske okoliščine konkretnega primera

5. V obravnavani zadevi gre za spor zaradi preplačila in načina vračila neupravičeno prejetih zneskov sorazmernega dela starostne pokojnine(1). Gre namreč za izpodbojno tožbo zoper upravni odločbi z dne 28. 1. 2015 in z dne 10. 9. 2014. S slednjo je izrečeno, da je bila tožnici pokojninska dajatev v obdobju od 1. 9. 2011 do 31. 12. 2013 (upoštevajoč zastaranje po uradni dolžnosti) preveč izplačana v višini 16.225,98 EUR, in da je neupravičeno prejeti znesek dolžna vrniti v roku 12 mesecev od prejema odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Izpodbijani odločbi o ugotovljenem preplačilu in načinu vračila temeljita na upravni odločbi z dne 1. 8. 2014, s katero je odločeno, da upokojenka (v tem sporu: tožnica) nima pravice do izplačila sorazmernega dela starostne pokojnine od 17. 1. 2005 do 31. 12. 2013, ker je imela v istem obdobju status zavarovanke(2). Navedena odločba je pravnomočna, saj zoper njo ni bilo uveljavljano redno pravno sredstvo v upravnem postopku, niti sodno varstvo pravic. Pravnomočnost odločitve o neupravičenosti do izplačila pokojninske dajatve pa je edino odločilna za rešitev predmetne zadeve, kot pravilno zaključuje že sodišče prve stopnje.

7. Četudi glede na sodno prakso(3) poseg v pridobljene pravice iz pokojninskega zavarovanja za nazaj načeloma ni dopusten, kasnejša drugačna pravnomočna upravna odločitev veže nosilca zavarovanja in sodišče. Pravnomočnost, ki je tudi ustavna kategorija, preprečuje ponovno razpravljanje o isti stvari med istima strankama. V skladu s 158. členom Ustave RS je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče izjemoma odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih v zakonu. Torej z izrednimi pravnimi sredstvi. V predmetni zadevi izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno odločbo o neupravičenem izplačilu pokojninske dajatve ni bilo uveljavljano. Kaj takega tožnica niti ni zatrjevala. Ravno nasprotno. V pritožbi celo vztraja na povsem zmotnem izhodišču, da je sklicevanje prvostopenjskega sodišča na pravnomočni posamični upravni akt z dne 1. 8. 2014 pravno irelevantno.

Materialnopravno izhodišče za pritožbeno rešitev zadeve

8. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev predmetne zadeve je zagotovo podana v 194. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju(4) (ZPIZ-2) v zvezi z 190. členom Obligacijskega zakonika(5). V cit. določbi ZPIZ-2 je izrecno določeno, da je oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, dolžna prejeto vrniti v skladu z določbami zakona, ki ureja obligacijska razmerja. Hkrati je toženi zavod zavezan k izdaji odločbe, s katero ugotovi preplačilo, določi znesek preplačila z upoštevanjem triletnega zastaralnega roka in način vračila z možnostjo odreditve obročnega vračanja v največ enem letu. Po 3. odstavku 190. člena OZ pa obveznost vrnitve neupravičene pridobitve obstaja vselej, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Gre za verzijsko terjatev, za katero je bistven le premik premoženja brez pravnega temelja oz. na pravnem temelju, ki je naknadno odpadel. 9. V okoliščinah konkretnega primera je pravno irelevantno sklicevanje tožnice na pravila vračanja po 191. členu OZ. Pri verzijskih terjatvah zmota v izplačilu izključuje uporabo 191. člena OZ. Abstraktni del besedne zveze, da nima pravice zahtevati nazaj tisti, ki kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, je potrebno interpretirati tako, da zmota v izplačilu ne izključuje vrnitvenega zahtevka. Kot pomotna se štejejo tudi tista izplačila, do katerih pride zaradi nekoordinacije med posameznimi službami. Zakonski del besedila 191. člena OZ „kdor ve, da ni dolžan“ namreč po teoriji in sodni praksi pomeni, da solvens plača hote. Pojem vednosti vsebuje tudi namen oz. hotenje. Potrebna je volja izpolnitve, saj le v takšnem primeru pride v poštev pravilo volenti non fit in iniuria. Vsako pomotno izplačilo pa izključuje hotenje. Za pravico solvensa, da zahteva vrnitev plačanega, ni potrebno, da bi bila zmota pri izpolnitvenem dejanju nezakrivljena. To še zlasti, ko je tudi accipiens vedel, da prejema dajatev oz. plačilo brez pravne podlage, kar zagotovo velja tudi v obravnavani zadevi.

V odločbi z dne 16. 10. 2001 o pridobitvi pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine je bila tožnica eksplicitno opozorjena, da mora toženemu zavodu v 8-ih dneh sporočiti vsako spremembo, ki vpliva na pravico do prejemanja pokojnine. Opozorjena je bila, da mora sporočiti sklenitev delovnega razmerja ali opravljanje dejavnosti, na podlagi katerega pride do ponovne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Kljub reaktivaciji in posledični pridobitvi lastnosti zavarovanke svoje obveznosti, da o tem seznani toženo stranko, ni izpolnila. Imela je dvojni status, in sicer zavarovanke in uživalke pravice iz pokojninskega zavarovanja, ki se je med seboj izključujeta.

K zatrjevanim procesnim in ustavnopravnim kršitvam

10. V postopku ni prišlo do zatrjevanih, niti drugih procesnih kršitev, na katere je v skladu z 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku(6) (ZPP) potrebno paziti po uradni dolžnosti.

11. Absolutna bistvena kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je podana le, če ima sodba takšne pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti. Torej ko je izrek sodbe nerazumljiv, nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe, ali sodba sploh nima razlogov oz. v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti nejasni in sami s seboj v nasprotju. Pisni odpravek sodbe takšnih pomanjkljivosti zagotovo nima, saj je izrek sodbe jasen, ne nasprotuje njenim razlogom oz. sodba ima razloge o pravno odločilnih dejstvih.

12. Zgolj zato, ker sodišče neprerekane tožbene trditve, po kateri naj bi tožena stranka pokojnino izplačevala, čeprav naj bi vedela, da ni dolžna, ni štelo za priznane, ni prišlo do relativne bistvene kršitve iz 1. odst. 339. člena ZPP, ki bi lahko kakorkoli vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe. V sodnosocialnih sporih se uporabljajo določbe ZPP, v kolikor z Zakonom o delovnih in socialnih sodiščih(7) (ZDSS-1), ni določeno drugače (19. člen). Torej tudi določbe 7., 212. do 214. in 285. člen ZPP vendar le tako, da zaradi njihove uporabe ne pride do kršitve načela materialne resnice(8). To načelo je v procesna pravila ZDSS-1 vgrajeno zaradi javnopravne narave pravic iz sistema socialne varnosti iz posameznih materialnih predpisov, ki so kogentnega značaja. Pri presojanju pravilnosti in zakonitosti posamičnih upravnih aktov gre za sodno varstvo pravic in obveznosti iz sistema socialne varnosti, s katerimi stranki ne moreta prosto razpolagati in jim sodišče razpolaganj v nasprotju s prisilnimi predpisi že glede na načelno določbo 3. odst. 3. člena ZPP, niti ne sme dovoliti.

Po 2. odst. 214. člena ZPP se dejstva, ki jih nasprotna stranka ne zanika ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Vztrajanje tožene stranke pri dejanskih in pravnih razlogih iz izpodbijanih upravnih aktov je potrebno šteti za prerekanje, katerega namen je zanikanje tožbenih trditev, da naj bi plačala nekaj, za kar je vedela, da ni bila dolžna. Vsakršna drugačna interpretacija in uporaba 2. odst. 214. člena ZPP v okoliščinah konkretnega primera ne bi bila sprejemljiva.

13. Tudi sicer sodišče prve stopnje ni bilo vezano na tožničino pravno kvalifikacijo zahtevka po 191. členu OZ. Med obligatorne sestavine tožbe namreč ne sodi pravna kvalifikacija zahtevka (180. člen ZPP). Stranka jo sicer lahko navede, vendar sodišče nanjo ni vezano(9). To še toliko bolj velja pri izpodbojnih tožbah zoper posamične upravne akte o pravicah do in iz socialnih zavarovanj, vključno z odločbami, izdanimi po ZPIZ-2 o povrnitvi neupravičeno pridobljenih sredstev. Izpodbijana sodba tako med drugim povsem zadostno in pravilno razloguje, da za odločitev v tem sporu ni bistveno, ali so podani pogoji iz 191. člena OZ. Zavrnilna sodba ni brez razumne utemeljitve, kot neutemeljeno zatrjuje pritožba.

14. V primeru, kakršen je obravnavani, nadalje ni mogoče uspešno zatrjevati odstopa od ustaljene sodne prakse, niti se sklicevati na številne judikate sodišč splošne pristojnosti iz civilnih ali gospodarsko pravnih zadev, saj gre za povsem drugačne vrste in predmete sporov. V obravnavani zadevi je bistvena sodna praksa socialnega sodišča. Po ustaljeni sodni praksi v tovrstnih sporih(10) , pa obstaja obveznost vrnitve vselej, ko pravnomočno odpade podlaga, na temelju katere je bila denarna dajatev izplačana, oz. prejeta. Pri verzijski terjatvi zadostuje že premik premoženja na podlagi odločitve, ki je kasneje pravnomočno odpadla.

15. Ker izpodbijana sodba ni brez odločilnih dejanskih in pravnih razlogov, niti razumne, čeprav kratke vendar jasne utemeljitve, niso podane zatrjevane kršitve 2., 14., 22., 23., 25., 26., 34., 39., 76. ali 125. člena Ustave RS. Sodišču seveda ni neznano, da je potrebno soditi po ustavi in zakonih, in da pri reševanju ustavnih pritožb ne gre za presojanje pravilne uporabe materialnega ali procesnega prava, temveč izključno kršitev načel ali z Ustavo RS zagotovljenih človekovih pravic. To velja tudi glede standarda obrazložitve sodne odločbe, ki predstavlja element poštenega sojenja in preprečuje kršitev enakosti pred zakonom (14. člen ustave), enako varstvo pravic (22. člen ustave), vključno s pravico do sodnega varstva (23. člena ustave). Vendar je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi korektno in z zadostno jasnostjo opredelilo razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev, zato pritožba niti v tej smeri ne more biti uspešna.

Odločitev pritožbenega sodišča

16. Iz predhodno navedenih dejanskih, materialnih in procesnih razlogov je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek na odpravo pravilnih in zakonitih upravnih odločb o ugotovljenem preplačilu pokojninskih prejemkov in načinu vračila, utemeljeno zavrnjen.

To velja tako za I. točko zavrnilnega izreka, ki se nanaša na primarni, kot II. točko izreka, ki se nanaša na „podredni“ tožbeni zahtevek. Čeprav za pritožbeno rešitev zadeve niti ni bistveno, je vendarle potrebno poudariti, da gre pri slednjem zgolj za navidezno kumulacijo, in zato sodišču o njem ne bi bilo potrebno posebej niti odločati. Izpodbijana sodba o zavrnitvi „obeh zahtevkov“ je izključno posledica neprimerno postavljenega podrednega tožbenega zahtevka na razveljavitev istih upravnih odločb, za kateri je s primarnim vtoževana njuna odprava. Za „kopičenje“ zahtevkov s takšno vsebino ni podlage v ZPP in je hkrati v nasprotju z načinom možne razsoje, predpisane v 81. členu ZDSS-1. 17. Do preostalih pritožbenih izvajanj, še zlasti sklicevanja na pravno teorijo iz filozofije prava, Radbruchovo formulo, Pet minut filozofije prava in drugih navedb, se pritožbeno sodišče ne opredeljuje, ker v ničemer ne pogojujejo drugačne odločitve od izpodbijane. Le povsem načelno poudarja, da izpodbijani sodbi, izdani ob pravilni uporabi materialnega prava, ni mogoče uspešno očitati, da temelji na nepravu.

18. Zaradi obrazloženega je potrebno pritožbo v skladu s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrniti in vključno s stroškovno odločbo, potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Tožnica je bila uživalka sorazmernega dela starostne pokojnine po odločbi št. ... z dne 16.10 2001. (2) Po 178. členu ZPIZ-1 sta se statusa zavarovanca in uživalca pokojnine izključevala.

(3) Npr. sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 20/2015z dne 13. 7. 2015. (4) Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.

(5) Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami.

(6) Ur. l. RS, št. 73/2005 in 45/2008. (7) Ur. l. RS, št. 2/2004. (8) Vključno z načelom materialne resnice iz 61. člena ZDSS-1 in preiskovalnim načelom iz 62. člena ZDSS-1. (9) Pravdni postopek - zakon s komentarjem; GV založba 2. knjiga str. 134. (10) Npr. sodbi opr. št. VIII Ips 294/2011, Psp 428/2014 in številne druge.