Jedro

Z napačnim pravnim poukom sodišče tožencu ni moglo podeliti več pravic, kot mu jih gre po zakonu, a jih tudi ni smelo odvzeti.

Vrnitev v prejšnje stanje je mogoča, če je zamudo povzročil dogodek, ki ga stranka kljub izkazani zadostni skrbnosti ni mogla niti predvideti niti preprečiti. Sodišče prve stopnje pa pravilno ugotavlja, da gre pri tožencu za dalj časa trajajoče zdravstveno stanje (star je 83 let in čaka na operacijo srca). Trditev da bi se stanje nenadno poslabšalo tako, da bi pritožniku onemogočalo prihod na narok ali/in pravočasno posredovanje prošnje za preložitev naroka ali/in poskrbeti, da bo opravo procesnega dejanja zagotovil preko pooblaščenca, toženec ni podal. Roke za vložitev pritožbe in zakonsko ureditev, ki terja zavrženje prepozne pritožbe, ne da bi jo sodišče obravnavalo vsebinsko, je mogoče razumeti kot omejitev pravice do pritožbe. A vsaka omejitev ustavnih pravic ni nedopustna. Pravice v sodnem postopku so že po svoji naravi takšne, da je nujno, da zakon določi način njihovega izvrševanja (drugi odstavek 15. člena Ustave RS).

Uveljavitvi načel ekonomičnosti in pospešitve postopka je namenjenih vrsta institutov, med njimi so tudi krajši roki. Pritožbeni rok res ne sme biti prekratek, a glede na to, da se v postopku v sporih majhne vrednosti obravnavajo manj zapletene zadeve, ki imajo manjši pomen za stranke ter ob upoštevanju razmerja med vrednostjo spora in stroški postopka, osemdnevni rok za vložitev pritožbe ni prekratek.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sklepa potrdita.

Obrazložitev

_Uvodno_

1. Sodišče v tem postopku obravnava tožbo za plačilo 390,37 EUR stroškov oskrbe s pitno vodo. Ker vrednost spornega predmeta ne presega 2.000 EUR, se uporabljajo pravila 30. poglavja Zakona o pravdnem postopku (ZPP) o postopku v sporih majhne vrednosti.

_O pritožbi zoper sklep z 12. 12. 2022_

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog toženca za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi z odsotnostjo z naroka 8. 12. 2022. 3. Zoper tak sklep se pritožuje toženec. Navaja predvsem, da bi moralo sodišče upoštevati njegovo nepredvidljivo zdravstveno stanje, zaradi katerega ne more vedeti, kdaj bo zmožen sodelovati v postopku, ter njegovo slabo pokretnost. To je pritožnik izkazal s poslanim zdravniškim potrdilom. Obravnave v njegovi odsotnosti sodišče ne bi smelo opraviti, saj je njegova pravica sodelovati v postopku, izvajati dokaze in zasliševati tožečo stranko.

5. 12. 2022 je poškodbo glave utrpela še toženčeva soproga, zaradi česar rabi njegovo 24-urno oskrbo.

Pritožnik se sklicuje na 14., 15., 22., 23., 24., 25. in 125. člen Ustave RS ter 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP).

4. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. V postopku v sporih majhne vrednosti je dovoljena posebna pritožba samo zoper sklep, s katerim je postopek končan (1. odstavek 447. člena ZPP), druge pa je mogoče izpodbijati le s pritožbo zoper odločbo, s katero je postopek končan (2. odstavek 447. člena ZPP). Pritožbeni rok je osemdnevni (3. odstavek 458. člena ZPP). Izpodbijani sklep vsebuje napačen pravni pouk tako o pritožbenem roku kot o dopustnosti pritožbe. Z napačnim pravnim poukom sodišče sicer tožencu ni moglo podeliti več pravic, kot mu jih gre po zakonu1, a jih tudi ni smelo odvzeti.2

6. Ker je toženec pritožbo vložil po izteku osemdnevnega zakonskega roka in znotraj s pravnim poukom določenega napačnega roka, poleg tega pa ni bil opozorjen na to, da zoper sklep posebne pritožbe ne more vložiti (in ga lahko izpodbija le s pritožbo zoper hkrati vročeno končno odločbo, s katero je bil končan postopek in je pritožbeni rok zoper njo krajši), je pritožbeno sodišče njegovo pritožbo kljub omejitvam iz 447. člena ZPP obravnavalo vsebinsko.

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Sodišče prve stopnje je toženčevo opravičilo oziroma “prošnjo za odlog obravnave“, ker jo je prejelo dan po izvedbi naroka, obravnavalo kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje, saj opravljenega naroka ni več mogoče preložiti.

9. V skladu s 1. odstavkom 116. člena ZPP sodišče stranki, ki je zamudila narok ali rok za kakšno pravno dejanje in izgubila zaradi tega pravico opraviti to dejanje, na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje (vrnitev v prejšnje stanje), če spozna, da je stranka zamudila narok oziroma rok iz upravičenega vzroka.

10. Presoja sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da toženec upravičenega vzroka ni izkazal, je pravilna. Vrnitev v prejšnje stanje je mogoča, če je zamudo povzročil dogodek, ki ga stranka kljub izkazani zadostni skrbnosti ni mogla niti predvideti niti preprečiti. Sodišče prve stopnje pa pravilno ugotavlja, da gre pri tožencu za dalj časa trajajoče zdravstveno stanje (star je 83 let in čaka na operacijo srca). Trditev da bi se stanje nenadno poslabšalo tako, da bi pritožniku onemogočalo prihod na narok ali/in pravočasno posredovanje prošnje za preložitev naroka ali/in poskrbeti, da bo opravo procesnega dejanja zagotovil preko pooblaščenca3, toženec ni podal. Iz toženčevega “predloga za preložitev“ in iz dokazov, ki sta mu bila priložena, v zvezi z njegovim zdravstvenim stanjem ni mogoče razbrati ničesar nenadnega ali nepričakovanega.

11. Toženec je v “predlogu za odlog obravnave“ navedel še, da ima ženo na intenzivni negi v kliničnem centru, a iz te navedbe (ki je ob vložitvi predloga ni niti izkazal) ne izhaja, zakaj bi mu ženina hospitalizacija (ki je bila sicer lahko nenadna) preprečevala prihod na sodišče. 12. Ustava tožencu res zagotavlja enako varstvo pravic, pravico do sodnega varstva, do pravnega sredstva ter ureja javnost sojenja. Izvrševanje teh pravic pa je lahko vezano na zakonske predpostavke, saj jih drugače ne bi bilo mogoče izvrševati. V ureditvi 2. odstavka 115. člena ZPP (ki ureja preložitev naroka) in 116. člena ter naslednjih ZPP (ki urejajo vrnitev v prejšnje stanje) višje sodišče ne zazna kršitev ustavnih in konvencijskih določb, ki jih niza pritožnik. V njihovi konkretizaciji v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ne.

13. Pritožba torej ni utemeljena, razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa višje sodišče ni našlo, zato je v skladu z 2. točko 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

_O pritožbi zoper sklep s 24. 12. 2022_

14. S tem sklepom pa je sodišče prve stopnje kot prepozno zavrglo toženčevo pritožbo zoper sodbo z 8. 12. 2022. 15. Tudi zoper ta sklep se pritožuje toženec. Navaja, da ustava vsakomur daje pravico do pritožbe brez omejitev. Osemdnevni pritožbeni rok je prekratek, onemogoča pravico do pravnega sredstva in je v nasprotju s 6. členom EKČP; normalen rok bi bil vsaj 30 dni. Sodišče bi moralo tudi upoštevati, da je pritožnik prava neuka oseba, ki ne razume teka rokov, ni funkcionalno pismen in ne govori dobro slovensko. Sklicuje se na pravice iz 14., 22., 23. in 25. člena Ustave RS ter 15., 24. in 125. člen Ustave ter 6. člen EKČP. Pojasnjuje še, da je fiktivna vročitev le domnevna, z ničemer ni izkazano, kdaj je pritožnik pisanje prejel, v pravni državi fiktivne vročitve ne bi smelo biti.

Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in zavrženo pritožbo presodi vsebinsko, da upošteva njegovo zdravstveno stanje, da se izvede pošteno in javno sojenje z izvedbo dokazov v njegovo korist in zaslišanjem prič.

16. Pritožba ni utemeljena.

17. Smisel in bistvo pravice do pritožbe je v tem, da pritožniku zagotovi vsebinsko presojo utemeljenosti pritožbenih navedb pred pritožbenim sodiščem. Roke za vložitev pritožbe in zakonsko ureditev, ki terja zavrženje prepozne pritožbe, ne da bi jo sodišče obravnavalo vsebinsko, je zato mogoče razumeti kot omejitev pravice do pritožbe. A vsaka omejitev ustavnih pravic ni nedopustna. Pravice v sodnem postopku so že po svoji naravi takšne, da je nujno, da zakon določi način njihovega izvrševanja (2. odstavek 15. člena Ustave RS). Poleg tega lahko pravico do pritožbe omejijo druge ustavne pravice – v interesu pravne varnosti in v interesu samih strank ter v neposredni zvezi z učinkovanjem pravice do sodnega varstva in sojenja v razumnem roku je nujno, da je določen prekluzivni rok za vložitev pritožbe.4 Pritožbena razlaga, da mora biti omogočena neomejena pravica do pritožbe, je torej napačna.

18. Višje sodišče je že zgoraj pojasnilo, da in zakaj za ta postopek veljajo pravila 30. poglavja ZPP o postopku v sporih majhne vrednosti. Pravna pravila v tem postopku so rezultat kompromisa med radikalno uporabo načela de minimis non curat praetor, ki v naši ureditvi ni sprejemljiva, in ustavno pravico do sodnega varstva; postopek pa je izraz načel ekonomičnosti in pospešitve postopka.5 Uveljavitvi omenjenih načel je namenjenih vrsta institutov, med njimi so tudi krajši roki. Pritožbeni rok res ne sme biti prekratek, a glede na to, da se v postopku v sporih majhne vrednosti obravnavajo manj zapletene zadeve, ki imajo manjši pomen za stranke ter ob upoštevanju razmerja med vrednostjo spora in stroški postopka, osemdnevni rok za vložitev pritožbe ni prekratek.6

19. Pritožbeno sodišče mora odgovoriti še na pritožbene navedbe, da naj upošteva, da je pritožnik prava neuka oseba, ki ne razume teka rokov, ni funkcionalno pismen in ne govori dobro slovensko. Teh pritožbenih navedb pritožnik z ničemer ne izkaže. Njegove vloge so napisane v lepem, jasnem slovenskem jeziku. Kaj bi kazalo na to, da oseba, ki se tako izraža, ne razume slovenskega jezika (in kateri je njegov jezik), pritožnik ne pojasni. Celo, če bi bil njegov jezik kak drug jezik, pa se vabila, odločbe in druga sodna pisanja vselej pošiljajo strankam v jeziku, ki je v uradni rabi pri sodišču (103. člen ZPP), torej pred Okrajnim sodiščem v Domžalah v slovenskem jeziku. Le na narokih in ob drugih ustnih procesnih dejanjih ZPP strankam omogoča uporabo svojega jezika (102. člen ZPP). Tudi navedba o funkcionalni pismenosti je zgolj navržena. Sodišče mora sicer ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti na to, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, pravdno sposoben, a nič ne kaže na to, da pritožnik ne bi bil. V takšni situaciji sodišče ni imelo nobene podlage za preverjanje njegove pravdne sposobnosti.

20. Kar se tiče razumevanja teka rokov pa je bil toženec na vse roke opozorjen v pravnih poukih.7 Da bi rok za vložitev pritožbe zamudil, ker ne bi vedel, kako se štejejo roki (in kako naj bi si sam razlagal tek rokov), pritožnik niti ne trdi oziroma pojasni.

21. Pravna teorija in sodna praksa (tudi praksa Ustavnega sodišča RS8) tudi ne pritrjujeta pritožnikovemu mnenju, da v pravni državi ne bi smelo biti fiktivne vročitve. Razlogi varstva pravice (nasprotne stranke) do sodnega varstva in pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja lahko upravičijo razne oblike nadomestne vročitve in fikcije vročitve.9 Sicer pa pritožnik zgolj na načelni ravni razpravlja o tem, da ni z ničemer izkazano, kdaj je pisanje prejel. Temu, da ga je prejel, sploh ne nasprotuje, prav tako ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da mu ob poskusu vročitve pisanja ni bilo mogoče osebno vročiti, zaradi česar mu je bilo 15. 12. 2022 v predalčniku puščeno obvestilo o pošiljki. Kdaj se v takšnem primeru vročitev šteje za opravljeno, določa ZPP v 142. členu, to pa je bilo pritožniku tudi pojasnjeno na obvestilu o pošiljki.

22. Dejanskemu zaključku sodišča prve stopnje, da je pritožbo vložil po izteku osemdnevnega pritožbenega roka, pritožnik ne nasprotuje. Odločitev, da se pritožba zavrže, je zato pravilna.

23. Pritožba torej ni utemeljena, razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa višje sodišče ni našlo, zato je v skladu z 2. točko 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

1 Tako sodbe VSL I Cp 3744/2009, I Cp 126/2015, I Cpg 367/2015, II Cp 404/2016, II Cpg 733/2020; podobno tudi VSL sklep I Cp 236/2020. 2 Prim. sklep VS RS II Ips 488/2002. 3 Ki je v postopku pred okrajnim sodiščem lahko vsak, ki je popolnoma poslovno sposoben (1. odstavek 87. člena ZPP). 4 Povzeto po in več o tem v: Galič, A., Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2004, stran 393 in 394. 5 Betetto, N., v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list in GV založba, 2009, stran 703 in naslednje. 6 Galič, A., delo, navedeno v 4. opombi, stran 394. 7 Kjer je bil pravni pouk napačen, pritožbeno sodišče tega ni upoštevalo v pritožnikovo škodo. 8 V zadevah U-I-279/08-14, U-I-277/10 in Up-1516/10 se je ukvarjalo s posameznimi segmenti vročanja s fikcijo. Načelnih pomislekov v dopustnost ni imelo. 9 Prim. odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-279/08-14.