Jedro

ZUP v 4. odstavku 263. člena določa, da se po preteku petih let od vročitve odločbe stranki obnova ne more več predlagati in tudi ne začeti po uradni dolžnosti. Po mnenju sodišča je, ne glede na prejšnjo sodno prakso, treba začetek tega roka šteti od dneva vročitve stranki, ki je sodelovala v postopku, in ne stranki, ki je predlagala obnovo. Na pravilnost take razlage se lahko sklepa tudi glede na novelo ZUP-C, ki v zvezi z objektivnim rokom določa, da po preteku treh let od dokončnosti odločb obnove ni mogoče več predlagati in tudi ne uvesti po uradni dolžnosti. Vročitev odločbe predlagatelju obnove ima za posledico začetek teka subjektivnega roka (5. točka 1. odstavka 263. člena ZUP), ne pa tudi objektivnega, saj v nasprotnem primeru določba 5. točke 1. odstavka ni smiselna oziroma niti ne bi bila potrebna.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločbi Geodetske uprave RS, Območne geodetske uprave A, Izpostava B, št. ... z dne 5. 10. 2004, s katero je bilo odločeno, da odločba št. ... z dne 21. 12. 1993 ostane v veljavi. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da je upravni organ prve stopnje v skladu z 270. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) na podlagi podatkov, ki so bili zbrani v prejšnjem postopku in v obnovljenem postopku, izdal odločbo, s katero je pustil prejšnjo odločbo, ki je bila predmet obnove, v veljavi. Strinja se z odločitvijo organa prve stopnje vendar ugotavlja, da je za odločitev navedel napačne razloge. V obnovljenem postopku se namreč ne presoja pravnega in dejanskega stanja, kakršno je v današnjem času, temveč se presoja pravno in dejansko stanje zadeve v času, ko je bila izdana odločba v postopku, katerega obnovo predlagatelj predlaga. Zato se upravni organ prve stopnje v obrazložitvi ne bi smel sklicevati na zapisnik z dne 4. 8. 2004. Sicer pa iz spisov izhaja, da je prvostopni organ na podlagi takrat veljavnega Zakona o zemljiškem katastru (v nadaljevanju ZZKat) ugotovil spremembo vrste rabe ter v zvezi s tem izdal ustrezno odločbo. Iz zapisnika z dne 5. 4. 1993 je razvidno, da je svoje ugotovitve glede navedene spremembe ugotovil z ogledom na kraju samem. Zapisnik je sestavljen v skladu s takrat veljavnim Zakonom o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP/86), kar mu daje značaj javne listine. Na podlagi ugotovitev je upravni organ sporno zemljišče uvrstil v zeleno površino oziroma igrišče. Glede na navedeno tožena stranka pojasnjuje, da je prvostopni upravni organ ravnal pravilno, ko je v obnovljenem postopku odločbo z dne 21. 12. 1993, s katero je bila ugotovljena ta sprememba, pustil v veljavi. Tožena stranka šteje za zmotne pritožbene navedbe v zvezi z uvrstitvijo zemljišče glede na veljavni družbeni plan. Družbeni plani so določali namensko rabo zemljišč, kar pa ni moglo vplivati na odločitev o spremembi vrste rabe, saj se z odločbo na podlagi ZZKat ugotovi dejanska vrsta rabe ne glede na namembnost zemljišča. Prav tako tožena stranka kot neutemeljene šteje pritožbene navedbe v zvezi z 88. členom Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), saj z izdajo izpodbijane odločbe ne gre za razpolaganje v smislu 1. odstavka 88. člena ZDen. Sporna odločba pa niti ni pravni posel niti enostranska izjava volje. V zvezi s pritožbenimi ugovori glede lastnika tožena stranka pojasnjuje, da se v skladu s 26. členom ZZKat spremembe glede vrste rabe zemljišče in spremembe, ki vplivajo na katastrski razred, ugotovijo in izvedejo na prijavo lastnika oziroma uporabnika ali pa po uradni dolžnosti. Zato je tožena stranka glede na navedene ugotovitve pritožbo kot neutemeljene zavrnila.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je za parcele št,. 1132/69, 1132/70, 1132/71 in 1132/72, vse k.o. C, pravočasno vložila zahtevo za denacionalizacijo za vrnitev v naravi. Komisija za denacionalizacijo je ugotovila, da na zemljišču od časa nacionalizacije ni bilo bistvenih sprememb. Dne 5. 3. 1993 je pri pristojnem upravnem organu podala vlogo za prepoved razpolaganja in upravni organ bi moral o tem nemudoma obvestiti zemljiško knjigo ter Agencijo RS za prestrukturiranje in privatizacijo, kar pa ni storil. V času vložitve popolnega zahtevka za denacionalizacijo je bilo po veljavnem družbenem planu približno 1/3 zahtevanih zemljišč opredeljenih kot stavbno zemljišče, preostali del pa kot drugo območje kmetijskih zemljišč. Glede na to in na stanje na terenu bi po zakonu morala zemljišča preiti v Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS, ki bi kot zavezanec vrnil zahtevana zemljišča (verjetno) v naravi. Vendar pa se je takratni uporabnik vrnitvi v naravi izmikal z neutemeljenimi pritožbami, tako da se je zadeva reševala tudi že na Vrhovnem sodišču. Tožeča stranka še navaja, da je na Agenciji RS za prestrukturiranje in privatizacijo kljub upiranju zavezanca dosegla obnovo postopka. V denacionalizacijskem postopku pa je bila naknadno seznanjena, da je zavezanec že po vložitvi zahtevka za denacionalizacijo dosegel spremembo kulture v igrišče, s čimer skuša preprečiti vrnitev zemljišč v naravi. Tožeča stranka je predlagala odpravo odločbe o spremembi kulture po uradni dolžnosti, vendar upravni organ njenega predloga ni upošteval, pač pa je dovolil obnovo postopka, zoper katero se je zavezanec zopet pritožil. Končno je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo z dne 27. 12. 2004, proti kateri pa tožeča stranka vlaga pritožbo. Tožeča stranka poudarja, da v naravi ta zemljišča nimajo karakteristike igrišča po Pravilniku o vodenju vrste rabe zemljišč v zemljiškem katastru, ki v 4. odstavku 6. člena določa, da se v igrišča uvrščajo zemljišča, urejena, opremljena in namenjena rekreativnemu in športnemu udejstvovanju, prireditvam in igri, na primer športno igrišče, kopališče itd. Na spornih parcelah pa o objektih in opremi, ki bi spominjala na igrišče, ni sledu. Občasno se sicer tam pojavljajo šotori, kar pa nima trajnega značaja, so pa igrišča urejena severno od vhoda v kamp, vendar ne na tožeči stranki odvzetih zemljiščih. Sporna zemljišča torej niso zazidana stavbna zemljišča, kar skuša doseči zavezanec s spremembo vrste rabe. Dalje tožeča stranka navaja, da po njenih informacijah ni bilo pridobljeno nobeno ustrezno dovoljenje za posege v prostor, torej na zemljišču ni legalno in ne na črno zgrajenih objektov po ZGO. Tako ni ovir za vrnitev zemljišč v naravi po ZDen. Tudi stališče, da je kamp na spornih zemljiščih opremljen in zgrajen, je po mnenju tožeče stranke zgolj sprenevedanje, saj gre za travnik, na katerem občasno parkira precejšnje število motornih vozil, kar predstavlja veliko obremenitev okolja, predvsem zaradi neposredne bližine Z. Poleg tega del zemljišč leži v ravnini tik pod tožeči stranki že vrnjenimi gozdnimi zemljišči na strmem pobočju D, in so nujna potrebna za izvlek, krojenje in nakladanje gozdnih sortimentov, torej za gospodarjenje z gozdom. Tožeča stranka dvomi, da sta upravna organa pri svoji presoji to upoštevala, vsekakor pa se o tej pripombi nista izrekla, tako kot ne o ostalih dejstvih, ki gredo v prid tožeči stranki (na primer sestava tal, čeprav so jemanje vzorcev zemljine vzorno uprizorili). Tožeča stranka tako predlaga, da se ponovno preveri dejansko stanje spornega zemljišča, izdana odločba razveljavi in nadomesti z ustrezno odločbo v skladu s pozitivno zakonodajo, vrsta rabe pa naj se vrne v prvotno stanje.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je na podlagi 3. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) kot zastopnik javnega interesa prijavilo udeležbo v tem upravnem sporu z izjavo, št. U-A15-607/2005-3-Š.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja le, da prereka tožbene trditve in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je v tem upravnem sporu sporno vprašanje spremembe vrste rabe, ki je bila ugotovljena v pravnomočno zaključenem postopku z odločbo z dne 21. 12. 1993. Na podlagi obnovljenega postopka, obnova je bila dovoljena s sklepom z dne 26. 9. 2003, je upravni organ z odločbo z dne 5. 10. 2004 odločil, da odločba, št. 4531-3/93 z dne 21. 12. 1993 ostane v veljavi.

Sodišče se strinja z razlogovanjem tožene stranke, da gre v konkretni stvari za obnovo postopka po 260. členu ZUP (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02) ter da se v obnovljenem postopku odloči o zahtevku ali stvari, ki je bila predmet odločanja v prejšnjem postopka. Podlaga za odločanje so materialni predpisi, ki so veljali v času izdaje odločbe prve stopnje, ter dejansko stanje oziroma dejstva, ki so obstajala v času prvega odločanja. Zato je pravilno stališče tožene stranke, da se v obnovljenem postopku ne presoja pravnega in dejanskega stanja, kakršno je v današnjem času, temveč pravno in dejansko stanje zadeve v času, ko je bila izdana odločba v postopku, katerega obnova je bila predlagana.

Vendar pa v zvezi s samim vprašanjem dovolitve obnove sodišče meni, da je v konkretni zadevi bila dovoljena obnova postopka, ko je že pretekel objektivni rok za dovolitev obnove. ZUP (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02), ki je bil podlaga za dovolitev obnove, v 4. odstavku 263. člena določa, da se po preteku petih let od vročitve odločbe stranki obnova ne more več predlagati in tudi ne začeti po uradni dolžnosti. Po mnenju sodišča je, ne glede na prejšnjo sodno prakso, treba začetek tega roka šteti od dneva vročitve stranki, ki je sodelovala v postopku, in ne stranki, ki je predlagala obnovo. Na pravilnost take razlage se lahko sklepa tudi glede na novelo ZUP (Uradni list RS, št. 73/04, ZUP-C), ki v zvezi z objektivnim rokom določa, da po preteku treh let od dokončnosti odločb obnove ni mogoče več predlagati in tudi ne uvesti po uradni dolžnosti. Vročitev odločbe predlagatelju obnove pa ima za posledico začetek teka subjektivnega roka (5. točka 1. odstavka 263. člena ZUP), ne pa tudi objektivnega, saj v nasprotnem primeru določba 5. točke 1. odstavka ni smiselna oziroma niti ne bi bila potrebna. Poleg tega taka razlaga po mnenju sodišča zagotavlja tudi večjo pravno varnost udeležencev v postopku.

V sporni zadevi je bila predlagana in dovoljena obnova postopka, ki je bil končan z odločbo z dne 21. 12. 1993. Obnova je bila predlagana dne 19. 12. 2002 in dovoljena s sklepom z dne 26. 9. 2003, torej je bila dovoljena nezakonito, že po preteku objektivnega roka. Če je prišlo v nezakonito dovoljenem obnovljenem postopku do enake odločitve oziroma je ostala prejšnja odločba v veljavi, te ni mogoče vsebinsko izpodbijati, saj bi moral upravni organ predlog za obnovo postopka zavreči. Zato po mnenju sodišča ni mogla biti prizadeta nobena pravica ali pravna korist tožeče stranke, če je bila odločitev v glavni stvari nespremenjena.

V zvezi s tožbenimi navedbami pa sodišče še dodaja, da je bilo dejansko stanje, ki je bilo podlaga za odločitev v tem postopku, ugotovljeno z ogledom z dne 5. 4. 1993 in je razvidno iz zapisnika o ogledu (ugotovitveni zapisnik). Ugotovljena je bila sprememba vrste rabe v naravi, kar je razvidno iz zapisnika, kot pravilno navaja že tožena stranka v izpodbijani odločbi. Ob ponovnem ogledu dne 4. 8. 2004, na katerem je bila navzoča tudi tožeča stranka, je bilo ugotovljeno enako dejansko stanje, torej tudi s tega stališča pravice tožeče stranke niso mogle biti prizadete.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je tožba tožeče stranke neutemeljena, zato jo je na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS s sodbo zavrnilo.