Jedro

Tožnik v upravnem sporu je lahko le oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Zahteva prizadete stranke za povrnitev stroškov tega postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006 in 107/2009 – odl. US) zavrglo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 31. 12. 2009 (1. točka izreka izpodbijanega sklepa), s katero je odpravila odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 10. 9. 2009 in spremenila gradbeno dovoljenje za rušenje, izdano dne 20. 7. 2006, tako da je novi investitor družba A. A. (v tem upravnem sporu prizadeta stranka), ter posledično zavrglo tudi predlog za izdajo začasne odredbe (2. točka izreka izpodbijanega sklepa). Zavrnilo pa je predlog prizadete stranke za povrnitev stroškov postopka (3. točka izreka izpodbijanega sklepa).

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje svojo odločitev opira na prvi odstavek 17. člena ZUS-1, po katerem je tožnik v upravnem sporu le oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Zavrača navedbe tožnikov, da jim je z vročitvijo izpodbijane odločbe bil priznan položaj stranskih udeležencev, saj jim sprememba gradbenega dovoljenja ni bila vročena z vročilnico v skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku – ZUP, pač pa jim je bila le poslana (navadno) kot subjektom, za katere je zakonodajalec (Zakon o graditvi objektov – ZGO-1) menil, da morajo biti seznanjeni z odločbo. Zavrnilo je tudi njihovo sklicevanje na prvi odstavek 19. člena ZUS-1, po katerem ima položaj stranke v upravnem sporu tudi oseba, ki bi ji bila odprava oziroma sprememba izpodbijanega upravnega akta v neposredno škodo, saj gre v tem primeru za osebo, ki kot prizadeta stranka sodeluje v upravnem sporu, ki teče na podlagi tožbe upravičenega vlagatelja – tožnika iz 17. člena ZUS-1. Ker tožniki niso legitimirani za vložitev tožbe v tem upravnem sporu, jo je sodišče prve stopnje kot nedovoljeno zavrglo, posledično pa je zavrglo tudi predlog za izdajo začasne odredbe, saj je procesna predpostavka za odločanje o začasni odredbi obstoj tožbe v upravnem sporu.

3. Tožniki vlagajo pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navajajo, da svojo aktivno legitimacijo izkazujejo že s tem, da je trem (ki pa so predstavniki vseh tožnikov) bil izpodbijani akt tožene stranke z dne 31. 12. 2009 vročen in to s pravnim poukom, da imajo možnost – pravico vložiti tožbo v upravnem sporu. Aktivno legitimacijo dokazujejo tudi z inšpekcijsko odločbo z dne 12. 10. 2009. Status stranskih intervenientov pa jim je bil dejansko priznan, saj upravni organ ni izdal odločbe, iz katere bi izhajalo, da jim statusa ne prizna. Gre torej za konkludentna dejanja upravnega organa. Še pred vložitvijo tožbe so vložili predlog za obnovo postopka (glede tega prihaja do nasprotij v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, kar pomeni bistveno kršitev postopka) in v zvezi s tem je bilo ugodeno njihovi pritožbi, pristojni upravni organ je na njihovo zahtevo izdal odločbo o odložitvi rušenja ter sklep o prekinitvi postopek. Poudarjajo, da so socialno ogroženi, zaradi česar izpodbijani sklep krši njihove z ustavo zajamčene temeljne pravice in svoboščine. Predlagajo, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in ugodi njihovi tožbi ter predlogu za izdajo začasne odredbe oziroma podrejeno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Odgovor na pritožbo je vložila prizadeta stranka – investitor po spornem gradbenem dovoljenju družba A.A.. V odgovoru nasprotuje pritožbenim navedbam, sklicuje se na sklenjene sodne poravnave (s katerimi so se tožniki zavezali, da bodo umaknili vse tožbe in se odpovedali vlaganju pravnih sredstev v bodoče) ter v posledici le-teh izdane sklepe o izvršbi. Meni, da tožniki ne izkazujejo aktivne legitimacije, niti več ne izkazujejo pravnega interesa ter zato izpodbijani upravni akt za njih ne more imeti nobenih posledic. Glede zavrženja predloga za izdajo začasne odredbe pa poudarja, da pogoji za izdajo niso podani zaradi pomanjkanja procesne predpostavke, to je obstoja tožbe v upravnem sporu. Sodišču predlaga, da pritožbo zavrže oziroma podrejeno, da jo kot neutemeljeno zavrne, tožnikom pa naloži povračilo stroškov tega postopka.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V tem upravnem sporu je sporno vprašanje, ali je tožnikom mogoče priznati položaj stranke v upravnem sporu. V skladu z določbo prvega odstavka 17. člena ZUS-1 je namreč tožnik v upravnem sporu le oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Tožniki pa v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta tudi po presoji Vrhovnega sodišča niso imeli položaja stranke oziroma stranskega udeleženca.

7. Z izpodbijanim upravnim aktom je bilo le spremenjeno gradbeno dovoljenje z dne 20. 7. 2006 tako, da je kot investitorica posega sedaj navedena družba A.A. (v tem upravnem sporu prizadeta stranka), v ostalem pa je ostalo gradbeno dovoljenje z dne 20. 7. 2006 nespremenjeno. Z navedeno spremembo gradbenega dovoljenja po presoji Vrhovnega sodišča v pravice oziroma obveznosti tožnikov ni bilo poseženo. Pri tem pa iz obeh upravnih aktov izhaja, da tožniki niso bili stranke oziroma stranski udeleženci niti v postopku izdaje gradbenega dovoljenja z dne 20. 7. 2006 niti v postopku spremembe navedenega gradbenega dovoljenja, to je v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe.

8. Kot izhaja iz izpodbijanega akta, kar potrjujejo tudi podatki upravnega spisa, je bila izpodbijana sprememba gradbenega dovoljenja izdana na vlogo prizadete stranke. V odredbi glede vročanja je na izpodbijani odločbi v skladu s tretjim odstavkom 83. člena ZUP izrecno določeno, da naj se odločba vroči pritožniku (prizadeti stranki v tem upravnem sporu) osebno, za tri osebe (tožniki B., C., D.) pa je ob vsakem imenu posebej določen način vročitve „navadno“. Torej že v odredbi ni bilo predvideno, da se ta odločba tožnikom vroči v skladu z določbami 87. člena ZUP o osebnem vročanju. V 87. členu ZUP je namreč določeno, da se odločbe in sklepi, od katerih vročitve začne teči rok, vročajo osebno tistemu, kateremu so namenjeni. Osebna vročitev se opravi tako, da se dokument vroči osebno tistemu, kateremu je namenjen, dokazuje pa se z vročilnico. Tudi v skladu z izrecno določbo 69. člena ZGO-1 se odločba, izdana v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, investitorju in drugim strankam v postopku vroči z vročilnico.

9. Tožnikom pa izpodbijana odločba v skladu z odredbo glede vročanja na tej odločbi ni bila vročena osebno, z vročilnico, pač pa navadno. Torej jim je bila le poslana v vednost. Že iz tega izhaja, da upravni organ tožnikom ni priznal statusa stranke oziroma stranskega udeleženca. Če bi jim ga, bi imeli v takem primeru pravico do pritožbe, to pa bi pomenilo, da bi morala odločba vsebovati odredbo, da se jim izpodbijani akt vroči osebno z vročilnico, kar bi moralo biti tudi izvršeno. Neutemeljeno torej tožniki sklepajo, da jim je bil s pošiljanjem izpodbijanega akta konkludentno priznan položaj stranke oziroma stranskega udeleženca.

10. Na drugačno odločitev v tej zadevi ne morejo vplivati pritožbene navedbe, da je bil tožnikom dejansko priznan položaj stranke oziroma stranskega udeleženca v upravnem postopku, ker jim ni bil izrecno zavrnjen. Tožniki namreč niso z vlogo uveljavljali položaja stranke oziroma stranskega udeleženca na podlagi 142. člena ZUP, zato jim sklep o tem, da se jim tak status ne prizna, ni mogel biti izdan. Če pa bi jih organ sam štel za stranke oziroma stranske udeležence na podlagi 44. člena ZUP (če bi ugotovil, da bi odločba lahko vplivala na njihove pravice ali pravne koristi), pa o tem ne bi izdal posebnega sklepa, temveč bi jih v postopek preprosto vključil. 11. Prav tako na drugačno odločitev v tej zadevi ne more vplivati sklicevanje tožnikov na predlog za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja. Kot je razvidno iz podatkov spisa so tožniki 25. 11. 2008, to je po podpisu sodnih poravnav, sklenjenih s prizadeto stranko dne 19. 11. 2008, s katerimi so se odrekli vseh nadaljnjih tožb in se zavezali za umik vloženih tožb, vlogo za obnovo postopka, vloženo iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP (zaradi nepriznanja položaja stranke oziroma stranskega udeleženca v postopku izdaje v gradbenega dovoljenja), umaknili in posledično je bil postopek s sklepom z dne 2. 12. 2008 ustavljen. Iz tega izhaja, da so se tožniki sami zavedali, da jim v postopku izdaje gradbenega dovoljena položaj stranke oziroma stranskega udeleženca ni bil priznan in so zato predlagali obnovo postopka, vendar so ta predlog neposredno po sklenitvi prej navedenih poravnav umaknili. Torej se nanj ne morejo več uspešno sklicevati. Prav tako se ne morejo uspešno sklicevati na inšpekcijsko odločbo, saj iz priznanja položaja stranke oziroma stranskega udeleženca v enem postopku o eni upravni zadevi še ne izhaja enak položaj v drugem postopku o drugi upravni zadevi.

12. V zvezi z obnovo postopka tožniki očitajo izpodbijanemu sklepu tudi bistveno kršitev pravil postopka, ker naj bi izrek izpodbijanega sklepa nasprotoval obrazložitvi. Po presoji Vrhovnega sodišča pa tudi ta očitek ni utemeljen, saj zatrjevane neskladnosti sodišče ni ugotovilo.

13. Po presoji Vrhovnega sodišča je torej prvostopno sodišče utemeljeno zavrglo tožbo tožnikov.

14. Ker je z zavrženjem tožbe odpadla procesna predpostavka za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe po 32. členu ZUS-1, to je obstoj tožbe v upravnem sporu, je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje v delu, ko je zavrglo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe.

15. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Vrhovno sodišče je zavrnilo predlog prizadete stranke za povrnitev stroškov tega postopka. Odločitev o stroških prizadete stranke v zvezi z odgovorom na pritožbo temelji na določbi 155. člena Zakona o pravdnem postopku. Prizadeta stranka v odgovoru na pritožbo v glavnem povzema svoje navedbe iz odgovora na tožbo, s čemer ni bistveno pripomogla k odločitvi v obravnavani zadevi, tako da stroškov odgovora na pritožbo ni mogoče šteti za potrebne stroške.