Jedro

Obveznost plačila najemnine je bila odvisna od začetka učinkovanja Pogodbe. Ker zaradi neuresničitve odložnega pogoja Pogodba še ni pričela učinkovati, od nje tudi ni bilo mogoče odstopiti zaradi neplačevanja najemnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek: „Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od pravnomočnosti sodne odločbe izprazniti poslovni prostor, to je zamrzovalnico št. 5 v skupni površini 100,70 m2 in hladilnico št. 4 v skupni površini 19,80 m2, ki se nahaja na naslovu M., ter ga stvari in oseb prosto izročiti tožeči stranki,“ zavrnilo (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna v roku 15 dni toženi stranki plačati 751,35 EUR stroškov postopka, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je pravočasno vložila pritožbo tožeča stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi zahtevku, oziroma podrejeno, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločilen razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka na izpraznitev poslovnih prostorov na podlagi odpovedi Pogodbe o oddaji poslovnih prostorov (v nadaljevanju Pogodba - A2) iz razloga neplačevanja najemnine je zaključek sodišča prve stopnje, da najemno razmerje med pravdnima strankama ni nastalo ter da tožena stranka zato tudi ni imela obveznosti plačevati najemnine. Posledično tudi tožeča stranka nima zahtevka na izpraznitev na podlagi določb Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (ZPSPP) o odpovedi najemne pogodbe za poslovni prostor, sklenjene za nedoločen čas.

6. Pravdni stranki sta Pogodbo sklenili 27. 1. 2010. Neprerekana je ostala trditev tožene stranke, da je prvi račun za najemnino tožeča stranka izstavila toženi stranki konec oktobra 2014 in sicer na znesek 94.095,00 EUR. V 4. odstavku Pogodbe sta pravdni stranki določili odložni pogoj in sicer, da najemno razmerje in obveznost plačila najemnine nastanejo z dnem, ko pogodbenika podpišeta pogodbo (27. 1. 2010) ter najemodajalec prevzame na skladiščenje blago najemnika. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da se odložni pogoj iz 4. člena Pogodbe ni uresničil. 7. V dokaz uresničitve odložnega pogoja se je tožeča stranka sklicevala na Zapisnik o kontroli blaga Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z dne 3. 12. 2011 (v nadaljevanju Zapisnik), vendar je sodišče prve stopnje ocenilo, da slednji tega ne dokazuje, ker je bila za viličar Yale in tovorno vozilo Renault Master 2,5 DCI med strankama sklenjena najemna pogodba, s katero je tožena stranka dala osnovna sredstva tožeči stranki v najem. Glede ostalih stvari, najdenih v prostorih tožeče stranke, pa je sodišče ugotovilo, da je tožeča stranka v dopisu z dne 9. 2. 2015 (A5) sama zatrjevala, da gre za njeno opremo. Če tožeča stranka po eni strani zahteva opremo zase, ni logično da na isti dejanski podlagi zatrjuje, da ta oprema predstavlja blago iz Pogodbe, ki ga je prevzela na skladiščenje. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje torej pravilno izhaja, da oprema, ki je bila najdena v prostorih tožeče stranke, ne predstavlja blaga tožene stranke, ki bi bilo dano tožeči stranki v skladiščenje, kot to določa 4. člen Pogodbe. Ne glede na to, ali lahko blago in opremo/stvari enačimo, pa je ključen pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da je od tožene stranke karkoli prevzela na skladiščenje.

8. Nadalje je tožeča stranka v pritožbi navajala, da so se v najetih prostorih nahajali tudi ribji izdelki, vendar sodišče te njene trditve naj ne bi upoštevalo oziroma je navedlo le, da jih tožeča stranka ni uspela dokazati. Iz izpodbijane sodbe nedvomno izhaja, da se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh, sicer kontradiktornih trditev tožeče stranke. V pripravljalni vlogi z dne 26. 11. 2015 je namreč tožeča stranka navajala, da je tožena stranka v najetih prostorih shranjevala proizvode, ki jih je prodajala tožeči stranki, na naroku za glavno obravnavo pa, da je imela tožena stranka v teh prostorih skladiščene izdelke za predelavo hrane. Tožena stranka je oboje zanikala in se sklicevala na Pogodbo o kooperaciji (B3), iz katere izhaja, da je tožeči stranki nudila le storitve predelave in pakiranja morskih sadežev. Slednje je tudi dokazala, saj iz 5. člena navedene pogodbe izhaja, da je bila obveznost tožeče stranke toženi stranki dostaviti naročilo z vso surovino in embalažo. Šlo je za dostavo toženi stranki. V pravdi se ni izkazalo kot sporno, da tožeča stranka surovine in embalaže ni dostavljala v poslovne prostore iz sporne Pogodbe. Zato je sodišče prve stopnje upravičeno verjelo toženi stranki, da je tožeči stranki nudila le storitve predelave in pakiranja, in da v poslovnih prostorih tožeče stranke ni imela skladiščenih ribjih izdelkov oziroma proizvodov, ki naj bi jih prodajala tožeči stranki, kot tudi ne izdelkov za predelavo hrane.

9. Tožeča stranka je sicer v dokaz, kateri predmeti tožene stranke naj bi se nahajali v spornih poslovnih prostorih, predlagala tudi zaslišanje priče A. A., prokurista tožeče stranke, in zakonitega zastopnika tožeče stranke, vendar je sodišče navedena dokazna predloga kot nepotrebna zavrnilo, s čimer pritožbeno sodišče soglaša. Na poziv sodišča na naroku dne 22. 1. 2016 naj tožeča stranka pojasni, s kakšnim namenom sta stranki za nastanek najemnega razmerja določili odložni pogoj prevzema blaga tožene stranke na skladiščenje, je odgovorila, da je šlo za „sredstva za dosego določenih ciljev“. Na večkratni poziv sodišča, da konkretizira blago, ki ga je prejela na skladišče, pa je navedla, da bo na to znala konkretno odgovoriti tožena stranka in predlagane priče (prokurist tožeče stranke). Upoštevaje, da izvedeni dokazi ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage in dejstvo, da so bile tudi sicer trditve tožeče stranke kontradiktorne ter glede na priložene listine, ki trditev tožeče stranke ne dokazujejo, oziroma nasprotno, dokazujejo ugovorne trditve tožene stranke, je prvostopenjsko sodišče po oceni pritožbenega sodišča pravilno tožbeni zahtevek zavrnilo, ne da bi z zaslišanjem prič ugotavljalo, kateri predmeti se nahajajo v prostorih tožeče stranke. Pritožbene trditve, s katerimi tožeča stranka pri takem stališču vztraja, niso utemeljene. Sicer pa so njene trditve v pritožbi glede uresničitve pogoja iz Pogodbe: „Tožena stranka ima še naprej mirno v posesti najete prostore, v katerih skladišči svoje predmete, robo, stvari, blago itd...“, še vedno nekonkretizirane.

10. Pritožbeno sodišče dokazno oceno sodišča prve stopnje ocenjuje za prepričljivo. Posamezni dokazi so pravilno ovrednoteni; zaključki so razumni in življenjsko sprejemljivi; pri odločitvi je upoštevan uspeh celotnega dokaznega postopka. Sodišče je torej upoštevalo metodološki napotek iz 8. člena ZPP in rezultat dokazne ocene prepričljivo ter življenjsko utemeljilo. V nasprotju s pritožbo, ki izpostavljanje posameznih izjav strank in zaslišanih prič ter njihovo vrednotenje ocenjuje kot neprepričljivost sodbe in v tem vidi nasprotja v razlogih sodbe, pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre za vseobsegajočo dokazno oceno, ki je analitično sintetična, racionalno sprejemljiva in preverljiva.

11. Obveznost plačila najemnine je bila odvisna od začetka učinkovanja Pogodbe. Ker zaradi neuresničitve odložnega pogoja Pogodba še ni pričela učinkovati (63. člen OZ), od nje tudi ni bilo mogoče odstopiti zaradi neplačevanja najemnine. S tem pa se izkaže, da je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek.

12. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pritožbeno sodišče ni našlo nobene od kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča, zato ti stroški niso bili potrebni za postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).