Jedro

Nadpovprečna fizična moč, podkrepljena z nezmožnostjo samoobvladovanja kršitelja, ki ga policista, kljub uporabljenemu strokovnemu prijemu nista mogla obvladati ter dejstvo, da sta bila policista dolžna ukrepati, nudijo podlago za zaključek, da vsebujejo elemente povečane nevarnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo odločilo, da je zahtevek tožeče stranke po temelju utemeljen, o višini zahtevka in pravdnih stroških pa bo odločalo s končno sodbo.

2. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del vmesne sodbe (I. točka izreka) iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni, podredno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Dejstva, da se je kršitelj strokovnemu prijemu aktivno upiral, da je bil (po izpovedbah tožeče stranke in njegovega sodelavca) nadpovprečno visok, težak in močan ter da je bil po končani intervenciji odpeljan v Psihiatrično bolnišnico, ne predstavljajo takih okoliščin, ki bi lahko zadostile strožjemu kriteriju za prisojo objektivne odgovornosti zavarovancu tožene stranke. Sodba napačno zaključuje, da je postala intervencija policistov nevarna zaradi ravnanja kršitelja v trenutku, ko se je ta s pomočjo svoje nadpovprečne fizične moči, podkrepljene z nezmožnostjo samoobvladovanja, iztrgal iz prijema sodelavca tožeče stranke in pri tem močno udaril tožečo stranko. V konkretnem primeru je bila nevarnost v obliki močnega, upirajočega kršitelja javnega reda in miru, ki naj svojega ravnanja ne bi imel v oblasti, po mnenju pritožnice nevtralizirana s tem, da je kršitelj deloval sam in sta policista morala obvladati eno osebo, ki se je sicer upirala, vendar je delovala zgolj in samo s svojo močjo in lastnimi rokami. Tožnik in njegov sodelavec sta bila polno opremljena s prisilnimi sredstvi, za takšne situacije pa tudi profesionalno usposobljena in fizično pripravljena. Tako upiranje kršitelja ne bi smelo biti nepričakovano, saj sta bila o kršiteljevem razgrajanju obveščena že pred prihodom, ob prihodu pa sta lahko situacijo ocenila in presodila na podlagi razdejanja, ki ga je že pred njunim prihodom povzročil kršitelj. Kršitelj pa pri sebi tudi ni imel orožja ali kakršnegakoli drugega orodja, s katerim bi potencialno ogrožal policista oziroma druge. Opisan način upiranja kršitelja policistoma ne predstavlja večjega rizika od običajnega in pričakovanega v tem poklicu. Policisti so se zaradi narave svojega poklica celo dolžni izpostaviti nevarnosti z namenom zavarovanja premoženja in zagotavljanja varnosti ljudi.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodba zavzema stališče, da za škodo, ki jo je tožnik dobil kot policist pri intervenciji, objektivno odgovarja zavarovanec tožene stranke.

6. Dejanske ugotovitve sodbe so naslednje: - tožnik in njegov sodelavec B. F. sta 1. 6. 2009 intervenirala v slaščičarni E., kamor sta bila poslana zaradi zaprošene intervencije, ker neznani moški (v nadaljevanju kršitelj) ni želel plačati zapitka in je razgrajal, - kršitelj je bil ob prihodu policistov na dvorišču oziroma atriju lokala, kjer je prevračal zabojnike za smeti in uničeval kolesa, - na zahtevo policistov se ni umiril in sta bila policista prisiljena uporabiti strokovni prijem (ključ), - tožnik je izvedel strokovni prijem ključ (zvijanje roke na hrbet) na kršiteljevem desnem komolcu, sodelavec pa na levem, pri poskusu vklepanja v lisice, pa se je kršitelju uspelo izmakniti in je z levo roko močno udaril tožnika v obraz, - kršitelj je bil nadpovprečno močan (okrog 150 kg), visok (okrog 190 cm) in nezmožen samoobvladovanja (šlo je za psihično moteno osebo), - po prihodu druge patrulje, ki je bila poklicana na pomoč, reševalcev in zdravnikov, je kršitelja, ki je še naprej izvajal odpor, skušalo obvladati sedem do osem ljudi, pri čemer mu je dal zdravnik dve injekciji za umiritev, ob spravljanju kršilca v reševalno vozilo pa je policista ali reševalca še ugriznil, - kršitelja so odpeljali v Psihiatrično bolnico.

7. Toženka obrazloženo ugotovljenega dejanskega stanja ne izpodbija, nasprotuje pa materialnopravnemu stališču sodbe, da okoliščine konkretnega primera vsebujejo elemente povečane nevarnosti.

8. Pritožbeno sodišče soglaša z zavzetim stališčem sodbe. Sodba ima za zavzeto stališče prepričljive, jasne in pravilne razloge, ki se jim pritožbeno sodišče pridružuje.

9. Po ustaljenem stališču sodne prakse (1), ki ga sodba upošteva, delo policista postane delo z povečano nevarnostjo v primeru, da konkretne okoliščine primera vsebujejo elemente povečane nevarnosti. Kriterij pri presojanju nevarnosti za policista je drugačen, kot za druge ljudi, ki se različnim nevarnostim ne izpostavljajo praktično vsakodnevno, niti se jim niso dolžni izpostavljati in za izpostavljanje nevarnosti tudi niso usposobljeni. V vsakem konkretnem primeru je zato treba presojati ali je šlo za običajne, predvidljive okoliščine, in ali se jim je bil policist dolžan izpostaviti. Policisti so se, kot navaja pritožba, res dolžni izpostaviti nevarnosti z namenom zavarovanja premoženja in zagotavljanja varnosti ljudi, kar pa ne pomeni, kot je očitno zmotno prepričana pritožnica, da so v vsakem primeru dolžni izpostavljati svoje zdravje in življenje.

10. Nadpovprečna fizična moč kršitelja, podkrepljena z nezmožnostjo samoobvladovanja (kršitelj je bil odpeljan v Psihiatrično bolnišnico), ki ga policista, kljub izvedbi strokovnega prijema nista mogla obvladati ter dejstvo, da sta bila tožnik in njegov sodelavec dolžna ukrepati (nista mogla čakati na pomoč, ki sta jo poklicala), so tudi po oceni pritožbenega sodišča take okoliščine, ki nudijo podlago za zaključek, da vsebujejo elemente povečane nevarnosti.

11. Pritožbene trditve v pravilnost odločitve ne vzbujajo pomislekov. Neutemeljeno je pritožbeno prikazovanje, da ne gre za take okoliščine, ker sta bila policista dva, kršitelj pa je deloval sam. Po neizpodbijanih ugotovitvah sodbe je tožnik nudil izjemen, aktiven upor, ki ga je (komaj) obvladalo sedem do osem ljudi in še to ob pomoči zdravnika, ki je kršitelju dal dve injekcije pomirjeval. 12. V primerljivi zadevi (II Cp 571/2013 (2)) je pritožbeno sodišče zavzelo enako stališče (da je podana objektivna odgovornost). Vrhovno sodišče zaenkrat v primerljivi zadevi ni odločilo, je pa v primerljivi zadevi, v kateri je pritožbeno sodišče (VSL Cp 892/2009) zavzelo enako stališče, dopustilo revizijo (II Dor 142/2010). Slednja se od obravnavane razlikuje v tem, da do poškodbe policista ni prišlo zaradi aktivnega upiranja kršitelja (3).

13. Po povedanem se izkaže, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni procesnih in materialnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Toženka s pritožbo ni uspela, zato ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Tožnik z odgovorom na pritožbo, glede na njegovo vsebino, ni bistveno prispeval k odločitvi in gre za nepotrebne stroške (155. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

(1) Primerjaj odločbe II Ips 158/99; II Ips 206/2011, II Cp 571/2013, II Cp 3036/2012, II Cp 554/2009 in številne druge.

(2) V tej zadevi se je visok vinjen moški policistki, ki ga je hotela vkleniti, upiral in jo je ugriznil v stegno.

(3) V tej zadevi je do poškodbe policista prišlo pri izvajanju odredbe pridržanja alkoholiziranega voznika, ko je pazil na storilca pri vstopu v intervencijsko vozilo. Storilec se je nenadoma s hrbtom opotekel nazaj in se naslonil na tožnikov prst ter ga poškodoval.