Jedro

Zaradi prisilno pravne narave določb ZPIZ-1, ki urejajo obvezno invalidsko zavarovanje, ni mogoče zakonito razsojati le v okviru postavljenega tožbenega zahtevka, kljub temu da so glede na 72. člen ZDSS-1 stranke tudi v sodno socialnih sporih dolžne postaviti določen tožbeni zahtevek. Ne gre za tožbene zahtevke, s katerimi bi, razen morebitnega umika tožbe, glede na kogentno naravo določb ZPIZ-1, bilo mogoče prosto razpolagati na način, da bi kljub izkazani preostali delovni zmožnosti v krajšem delovnem času 4 ure dnevno, pri sojenju bilo odločano le o vtoževani razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti in priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja na takšnem temelju. To še zlasti, ko se v sodnem postopku izkaže, da ni popolne izgube delovne zmožnosti, temveč je podana preostala delovna zmožnost v skrajšanem delovnem času, kot v obravnavani zadevi. Tožnica zaradi posledic bolezni za drugo ustrezno delo ni več zmožna v polnem delovnem času, temveč le v krajšem delovnem času 4 ure dnevno. Tudi sicer tožbeni zahtevek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja na temelju višje kategorije invalidnosti (kot npr. v konkretnem primeru I. kategorije) vključuje zahtevek z nižjo kategorijo in priznanje ustreznih pravic v skladu z ugotovljeno preostalo delovno zmožnostjo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v prvem odstavku I. točke izreka in II. točki izreka spremeni tako, da glasi: „ Odločbi št. ... z dne 27. 2. 2013 in št. ... z dne 12. 10. 2012 se odpravita.

Tožnico se razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se ji od 1. 10. 2012 prizna pravica do dela s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno na fizično lažjih delih, brez dvigovanja in prenašanja bremen nad 5 kg ter brez dolgotrajne prisilne drže. O pravici in izplačilu delne invalidske pokojnine bo odločila tožena stranka s posebno odločbo v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe.

Tožnica se v 30-ih dneh od prejema te sodbe prijavi pri pristojnem zavodu za zaposlovanje v skladu s preostalo delovno zmožnostjo.

Tožena stranka je v 8-ih dneh od prejema te sodbe dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 660,87 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

II. V preostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem izpodbijanem delu (drugi odstavek I. točke izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju dopolnilo dokazni postopek v skladu z napotili iz sklepa Psp 365/2015 z dne 12. 11. 2015 in ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo v izreku te sodbe cit. odločb tožene stranke z dne 27. 2. 2013 in 12. 10. 2012 (prvi odstavek I. točke izreka), razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni ter priznanje pravice do invalidske pokojnine od 1. 10. 2012 dalje (drugi odstavek I. točke izreka). Hkrati je izreklo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica po pooblaščenem odvetniku iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Z razlogovanjem prvostopenjskega sodišča, oprtim na mnenje izvedenke medicine dela, prometa in športa, da je še vedno sposobna opravljati fizično lažje delo v polnem delovnem času z omejitvami se ne strinja, ker je posledica neutemeljene zavrnitve vseh predlaganih dokazov, še zlasti lečeče zdravnice in dopolnilnega poročila rehabilitacijskega tima, ki je že 3. 1. 2012 ocenil, da zaradi ugotovljenega zdravstvenega stanja objektivno ni sposobna opravljati nobenega dela. Glede na svoje zdravstveno stanje dejansko ni sposobna za nikakršno delo niti z omejitvami, saj takšnih del naj dejansko ne bi bilo. Ponovno poudarja, da se je večkrat prijavila na razpisana delovna mesta, vendar potem ko je bila poslana na zdravniški pregled, tega ni uspešno opravila.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Ob preizkusu zadeve v mejah pritožbenih razlogov in v skladu z 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku(1) (ZPP), pritožbeno sodišče ugotavlja, da so v ponovljenem postopku sicer dovolj razčiščena vsa pravno odločilna dejstva, vendar pa ni v celoti pravilno uporabljeno materialno pravo. Pritožba je zato delno utemeljena, čeprav ne iz razlogov, ki jih uveljavlja pritožnica, temveč zato, ker sodišče prve stopnje na del ugotovljenega dejanskega stanja materialnega prava, ki bi ga moralo, sploh ni uporabilo.

5. V obravnavani zadevi gre za izpodbojno tožbo zoper odločbi, cit. v izreku te sodbe. Z drugostopenjsko odločbo z dne 27. 2. 2013 je bila prvostopenjska odločba odpravljena in tožnica še naprej razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni. Zaradi ugotovljene spremembe v invalidnosti s 11. 9. 2012 ji je od prvega naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 10. 2012 priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto, kjer bo opravljala fizično lažje delo, brez dvigovanja in prenašanja bremen nad 5 kg in brez dolgotrajne prisilne drže, v polnem delovnem času. Izrečeno je bilo še, da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločeno s posebno odločbo, ter da se je tožnica najkasneje v 30-ih dneh po dokončnosti odločbe dolžna prijaviti pri pristojnem Zavodu RS za zaposlovanje.

Gre torej za spor o novih pravicah iz invalidskega zavarovanja, saj je tožnica v III. kategorijo invalidnosti razvrščena že od 8. 8. 2001 dalje in so ji bile od tedaj priznane pripadajoče pravice na temelju takrat ugotovljene preostale delovne zmožnosti.

K ugoditvenemu delu te sodne odločbe

6. V izpodbijani sodbi je sicer obširno povzeto mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, ki sta ga v prvotnem sojenju podala specialist ortoped in psihiatrinja ter zaključila, da je pri tožnici z že priznanimi stvarnimi razbremenitvami še vedno podana preostala delovna zmožnost za poln delovni čas. Obširno je povzeto tudi sodno izvedensko mnenje specialistke medicine dela, prometa in športa, pridobljeno v ponovljenem sojenju. Dr. A.A. je prav tako ocenila, da pri tožnici ni popolne izgube delovne zmožnosti za vsako organizirano pridobitno delo, temveč zaradi stanja po operaciji hernie disci L4-L5, kroničnih bolečin zaradi somatizacije, somatoformnih motenj, fibromialgije, osteopenije ter stanja po uspešni operaciji stresne inkontinence, še vedno preostala delovna zmožnost v smislu III. kategorije invalidnosti, vendar le v krajšem delovnem času.

Čeprav je sodišče sledilo sodnemu izvedenskemu mnenju specialistke medicine dela, prometa in športa, da do 27. 2. 2013 ni popolne izgube zmožnosti za delo in zato I. kategorije invalidnosti, preostalega dela tega izvedenskega mnenja, s katerim je prepričljivo ugotovljena preostala delovna zmožnost le še za 4 ure dnevno s stvarnimi razbremenitvami, ni upoštevalo. Iz obrazložitve sodbe je mogoče razbrati, da je odločalo v okviru postavljenega tožbenega zahtevka. Na temelju 1. odstavka 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih(2) (ZDSS-1) je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih upravnih aktov, ne da bi presodilo njuno pravilnost in zakonitost. 7. Ob prepričljivi oceni izvedenke medicine dela, prometa in športa, da je pri tožnici podana preostala delovna zmožnost za drugo ustrezno delo v svojem poklicu, oz. na drugem delovnem mestu z omejitvami, da gre za fizično lažja dela, brez dvigovanja in prenašanja bremen nad 5 kg, brez dolgotrajne prisilne drže, vendar s polovičnim delovnim časom od 11. 9. 2012 dalje, je ob pravilni uporabi materialnega prava mogoče zaključiti le, da izpodbijana upravna akta nista pravilna niti zakonita. Ni dvoma, da je izkazano poslabšanje zdravstvenega stanja in s tem bistvena sprememba v invalidnosti, saj tožnica drugega ustreznega dela več ni zmožna opravljati v polnem delovnem času. Sodna izvedenka je ustrezno upoštevala izsledke rehabilitacijskega tima(3) Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta RS - Soča z dne 3. 1. 2012 iz obravnave od 15. 11. 2011 do 29. 11. 2011. Ta je sicer ugotovil, da je tožničina zmogljivost za opravljanje organiziranega pridobitnega dela zmanjšana, in da zato več ni konkurenčna na trgu delovne sile. Iz poročila delovnega terapevta med drugim izhaja, da je rehabilitantka navodila o zakonitosti dela ter postopke le s težavo ustrezno razumela in jih prenesla v izvedbo, da jih je občasno tudi pozabljala, vendar je potem, ko je delo osvojila, po večini delala samostojno in natančno, čeprav upočasnjeno. Po ugotovitvah rehabilitacijskega tehnologa je bila njena učinkovitost pri fizično lahkih delih do 4 ure nihajoča, in sicer med 20 do 80 %. Ob takšnih izsledkih rehabilitacijskega tima je sodna izvedenka logično pravilno in prepričljivo zaključila, da je pri tožnici učinkovito izpolnjevanje delovnih nalog mogoče pričakovati le v krajšem delovnem času 4 ure dnevno, medtem ko priporočilu za invalidsko upokojitev zaradi nekonkurenčnosti tožnice na trgu delovne sile utemeljeno ni sledila, saj ta okoliščina ni upošteven kriterij pri ocenjevanju invalidnosti.

8. Ob ugotovljenem obstoju preostale delovne zmožnosti le v krajšem delovnem času 4 ure dnevno, seveda ni mogoče presoditi, da sta izpodbijani upravni odločbi pravilni in zakoniti.

Zaradi prisilno pravne narave določb Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju(4) (ZPIZ-1) ki urejajo obvezno invalidsko zavarovanje, ni mogoče zakonito razsojati le v okviru postavljenega tožbenega zahtevka, čeprav so glede na 72. člen ZDSS-1 stranke tudi v sodno socialnih sporih dolžne postaviti določen tožbeni zahtevek. Ne gre za tožbene zahtevke, s katerimi bi razen morebitnega umika tožbe, glede na kogentno naravo določb ZPIZ-1 bilo mogoče prosto razpolagati na način, da bi kljub izkazani preostali delovni zmožnosti v krajšem delovnem času 4 ure dnevno, pri sojenju bilo odločano le o vtoževani razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti in priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja na takšnem temelju. To še zlasti, ko se v sodnem postopku izkaže, da ni popolne izgube delovne zmožnosti, temveč je še podana preostala delovna zmožnost v skrajšanem delovnem času, kot v obravnavani zadevi. Tožnica zaradi posledic bolezni za drugo ustrezno delo zagotovo več ni zmožna v polnem delovnem času, (kot je bilo ugotovljeno v predsodnem postopku), temveč le v krajšem še 4 ure dnevno. Tudi sicer po ustaljeni sodni praksi velja, da tožbeni zahtevek na priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja na temelju višje kategorije invalidnosti (kot npr. v konkretnem primeru I. kategorije) vključuje tudi zahtevek z nižjo kategorijo in priznanje ustreznih pravic v skladu z ugotovljeno preostalo delovno zmožnostjo.

9. Ob izkazani III. kategoriji invalidnosti s preostalo delovno zmožnostjo le za 4 ure dnevno v smislu 3. alineje 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1, je potrebno ob uporabi 71. člena, 1. odst. 93. člena in 2. odst. 163. člena ZPIZ-1, pritožnici priznati pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno s stvarnimi razbremenitvami od 1. 10. 2012 dalje. Iz tega razloga je potrebno pritožbi delno ugoditi in po uradni dolžnosti zaradi pravilne uporabe materialnega prava razsoditi, kot je razvidno iz prvega in drugega odstavka I. točke izreka te sodne odločbe. Hkrati je potrebno izreči, da bo o pravici in višini delne invalidske pokojnine odločila tožena stranka s posebno odločbo, in da se je tožnica v 30-ih dneh od prejema te sodne odločbe dolžna prijaviti pri pristojnem zavodu za zaposlovanje v skladu s preostalo delovno zmožnostjo. Zaradi uporabe materialnega prava, ki bi ga moralo uporabiti že sodišče prve stopnje, je bilo potrebno razsoditi, kot izhaja iz prvega, drugega, tretjega in četrtega odstavka I. tč. izreka te sodne odločbe.

10. Ob delni spremembi prvostopenjske sodbe je potrebno hkrati ugotoviti, da je tožnica v sporu delno uspela. Ob uporabi 154. člena v zvezi s 155. členom ZPP ter Zakonom o odvetniški tarifi(5) (ZOdvT) je sodišče od priglašenih 1.320,00 EUR priznalo 183,30 EUR nagrade za postopek (tar. št. 3100), 169,20 EUR nagrade za narok v prvem sojenju (tar. št. 3102), 169,20 EUR nagrade za narok v ponovljenem sojenju in 20,00 EUR za materialne stroške, kar skupaj znese 541,70 EUR, povečanih za 22 % DDV pa 660,87 EUR, kot je razvidno iz izreka te sodbe. Glede na uporabnost prej veljavnega ZOdvT, preostalih priglašenih stroškov ni mogoče priznati, ker za to ni zakonske podlage.

K zavrnilnemu delu te sodne odločbe

11. Iz razlogov, navedenih k ugoditvenemu delu te sodne odločbe, pritožba zoper zavrnilni drugi odstavek I. točke izreka izpodbijane sodbe, ne more biti uspešna.

V sodno izvedenskih mnenjih Fakultetne komisije in specialistke medicine dela, prometa in športa, ki so oprta na objektivizirano listinsko medicinsko dokumentacijo ter utemeljena v skladu s pravili medicinske znanosti, stroke in izkušenj upoštevajoč tudi definicijo I. kategorije invalidnosti, do konca obravnavanega predsodnega upravnega postopka, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni izkazano takšno bistveno poslabšanje zdravstvenega stanja, da bi bilo mogoče pritožnico razvrstiti v I. kategorijo invalidnosti v smislu 1. alineje 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1, niti posledično na tem temelju priznati pravico do invalidske pokojnine. Bistveno pravilnega dokaznega zaključka prvostopenjske sodbe pritožbeno sodišče ne navaja znova. Pritožničinemu vztrajanju, da ni sposobna za nikakršno organizirano pridobitno delo, ni mogoče slediti.

12. Dolgoletna nevključenost v delovni proces zaradi brezposelnosti sama po sebi zagotovo ni razlog za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti. Zavrnitev dodatnih dokaznih predlogov, in sicer z zaslišanjem lečeče zdravnice ter pridobitve nove ocene rehabilitacijskega tima, v okoliščinah konkretnega primera nima za posledico nepravilno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kot zmotno zatrjuje pritožba. Pritožbo v tem obsegu je zato potrebno kot neutemeljeno zavrniti in na temelju 353. člena ZPP potrditi drugi odstavek I. tč. izreka izpodbijane sodbe, kot je razvidno iz II. točke izreka te sodne odločbe.

(1) Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008. (2) Ur. l. RS, št. 2/2004. (3) V sestavi: specialistke medicine dela, prometa in športa; dipl. del. terapevtke; specialistke klinične psihologije; univ. dipl. socialne delavke in dipl. delovne terapevtke.

(4) Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami.

(5) Ur. l. RS, št. 67/2008.