Jedro

Poudariti je treba, da vse okoliščine, na katerih sodišče utemeljuje obstoj ponovitvene nevarnosti ostajajo nespremenjene že vse od odreditve pripora dalje in jih je kot relevantne upoštevalo tudi Vrhovno sodišče v odločbi z dne 25. 11. 2021, pritožnica pa ne navaja nobenih novih dejstev oziroma okoliščin, ki bi kazale, da pri obtožencu dognane subjektivne lastnosti, ki so relevantne za oceno ponovitvene nevarnosti, naj ne bi bile več podane, oziroma so se korenito spremenile.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so razlogi za pripor zoper obtoženega A. A. še podani.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožila zagovornica. Uveljavlja pritožbene razloge kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga spremembo sklepa, tako da se pripor odpravi, podredno pa da se sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje in še podredno, da se sklep spremeni tako, da se pripor nadomesti s hišnim priporom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP), ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj. Kljub drugačnim trditvam zagovornice je namreč sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno utemeljilo danost vseh razlogov za pripor, in sicer, da je izkazan utemeljen sum storitve obtožencu očitanih kaznivih dejanj, njegova ponovitvena nevarnost ter sorazmernost in neogibna potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. V nasprotju s pritožnico pritožbeno sodišče meni, da je zaključek sodišča prve stopnje o utemeljenem sumu povsem na mestu. Kot v pritožbi izpostavlja tudi pritožnica, je sodišče prve stopnje zaključek o obstoju utemeljenega suma utemeljilo s sklicevanjem na dejstvo, da utemeljen sum izhaja že iz pravnomočne obtožnice, k temu pa je dodalo, da je obtoženec na koncu glavne obravnave priznal, da je oškodovancu Z. Z. vzel življenje in da je hudo telesno poškodoval oškodovanko – mati B. B., in nato povzelo vsebino izpovedb v novem sojenju ponovno zaslišanih prič C. C., B. B., D. D., E. E., F. F. in G. G. Glede na povzeto vsebino izpovedb navedenih prič, tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da s temi izpovedbami utemeljen sum nikakor ni bil omajan. Pritožbeno izpostavljanje določenih delov izpovedb posameznih prič (kaj sta lahko sploh videla D. D. in E. E., kje točno naj bi se nahajala oškodovanec in obtoženec med ruvanjem glede na izpovedbo oškodovanke B. B.) ter delov izvedenskega mnenja dr. H. H., kot tudi polemiziranje o tem, ali je obtoženec na koncu glavne obravnave priznal kaznivo dejanje po obtožnici ali (zgolj) uboj na mah v silobranu, ne more omajati prepričljivosti zaključkov sodišča prve stopnje o obstoju utemeljenega suma, saj se s tem zagovornica spušča že v dokazno oceno, kar presega meje preizkusa izkazanosti utemeljenega suma. Ker sodišče v okviru ugotavljanja obstoja utemeljenega suma dokazov ne ocenjuje, temveč le presoja, ali je glede na količino in vsebino razpoložljivih dokazov, verjetnost, da je obtoženec storil kaznivo dejanje, večja od verjetnosti, da ga ni storil, so neutemeljena pritožbena pričakovanja, da bi se sodišče opredelilo do dokazov, ki so bili izvedeni na glavnih obravnavah in je povsem pravilno postopanje sodišča, ko je zgolj povzelo vsebino teh izpovedb ter na podlagi tega zaključilo, da je utemeljen sum še vedno podan. Utemeljitev utemeljenega suma v pritožbeno izpodbijanem sklepu je glede na pojasnjeno povsem zadostna in tudi prepričljiva, zaradi česar glede vprašanja utemeljenosti suma ni podana niti procesna kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, niti ni utemeljen očitek zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Neutemeljene pa so tudi trditve o kršitvi kazenskega zakona, ker v ravnanju obtoženega po mnenju pritožnice ni zakonskih znakov kaznivega dejanja po 116. členu KZ-1. 6. Tudi glede izkazanosti obtoženčeve ponovitvene nevarnosti je sodišče prve stopnje navedlo jasne, razumljive in prepričljive razloge, ki jih zagovornica s pritožbenimi navedbami ne more omajati. Kot objektivne okoliščine je sodišče prve stopnje izpostavilo težo očitanih kaznivih dejanj (ki se odraža v višini predpisane kazni in sicer za kaznivo dejanje umora najmanj 15 let zapora, za kaznivo dejanje hude telesne poškodbe pa šest mesecev do pet let zapora) ter način in okoliščine storitve (kaznivo dejanje umora naj bi zagrešil tako, da je oškodovanca s sekiro večkrat silovito udaril in s tem ni prenehal, dokler mu ni vzel življenje, od tega pa ga ni odvrnilo niti prizadevanje matere, ki mu je hotela preprečiti kaznivo dejanje in katero naj bi pri tem dvakrat porinil, ta pa je zaradi padca po tleh utrpela celo hudo telesno poškodbo, in sicer zlom leve roke, niti pozivanje sosedov, da naj preneha s svojim ravnanjem).

7. Iz načina izvršitve očitanih mu kaznivih dejanj pa je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo tudi na obstoj subjektivnih okoliščin. V nasprotju s pritožbenimi navedbami je glede na zgoraj povzete ugotovitve o načinu izvršitve kaznivih dejanj povsem utemeljeno sklepati na brezčutnost, vztrajnost in odločenost, da dejanje dokonča in izkoriščanje zaupanja oškodovanca, ki jih je sodišče prve stopnje izpostavilo v 14. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, ne glede na to, da naj bi se dejanji zgodili praktično istočasno in da tako oškodovanka B. B., obtoženčeva mati, kot tudi njegov prijatelj C. C. ter zaslišani sosedi niso izpovedovali o kakršnihkoli negativnih lastnostih obtoženca in ne glede na stališče obrambe, da obtoženec svoje agresivnosti ni usmeril proti materi in da se je ni lotil namerno, temveč jo je želel le ubraniti pred oškodovancem P.. Čeprav drži, da obtoženec pred storitvijo očitanih kaznivih dejanj ni bil kaznovan niti zaradi kaznivih dejanj, niti zaradi prekrškov, to dejstvo ne nakazuje na potrebno po drugačni presoji obstoja ponovitvene nevarnosti. To okoliščino je sodišče prve stopnje upoštevalo ob vsakokratnem odločanju o podaljšanju pripora oz. o tem, ali so pogoji za pripor še podani in tudi v tokrat izpodbijanem sklepu, zato to ne predstavlja neke nove okoliščine, ki bi omajala prepričljivost zaključka o obstoju ponovitvene nevarnosti. Tudi sicer velja poudariti, da vse okoliščine, na katerih sodišče utemeljuje obstoj ponovitvene nevarnosti ostajajo nespremenjene že vse od odreditve pripora dalje in jih je kot relevantne upoštevalo tudi Vrhovno sodišče v odločbi z dne 25. 11. 2021, pritožnica pa ne navaja nobenih novih dejstev oziroma okoliščin, ki bi kazale, da pri obtožencu dognane subjektivne lastnosti, ki so relevantne za oceno ponovitvene nevarnosti, naj ne bi bile več podane, oziroma so se korenito spremenile. Tako se kot neutemeljeni izkažejo pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje v zvezi z ugotavljanjem obstoja ponovitvene nevarnosti zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter da je zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede tega pogoja za pripor.

8. Brez osnove pa so tudi pritožbene trditve, da izpodbijani sklep nima nobenih konkretnih razlogov glede neogibne potrebnosti, nujnosti in sorazmernosti pripora ter da je zato pomanjkljiv, nerazumljiv in obremenjen s kršitvijo kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je namreč v 16. in 17. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa v povsem zadostni meri in razumljivo utemeljilo, zakaj šteje, da je pripor sorazmeren, neogibno potreben in edini v poštev prihajajoč ukrep za preprečitev obtoženčeve izrazite ponovitvene nevarnosti. Tudi v tem pogledu sodišče ni dognalo novih dejstev oziroma okoliščin, le-teh pa tudi zagovornica ne izpostavlja, zaradi česar ne more biti dvoma v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje tudi glede teh pogojev za pripor. Glede na okoliščine v zvezi z obravnavanimi kaznivimi dejanji je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da ni pričakovati, da bi obtoženec spoštoval katerega od milejših ukrepov, zato ne more biti na mestu pritožbeni očitek, da je zaključek sodišča prve stopnje popolnoma nerazumljiv, niti ni utemeljeno stališče, da je dejansko stanje v zvezi z neogibno potrebnostjo in sorazmernostjo pripora nepopolno ugotovljeno ter da je kršen 192. člen ZKP. Glede na način izvršitve obtožencu očitanih kaznivih dejanj in glede na dejstvo, da se obtožencu očita tudi kaznivo dejanje na škodo matere, ki prebiva na naslovu, na katerem naj bi se po predlogu zagovornice izvrševal hišni pripor, pa logična presoja ne vzdrži sklepanja, da bi s hišnim priporom bilo mogoče odvrniti konkretno in realno ponovitveno nevarnost, in je tudi iz tega razloga predlog obrambe za nadomestitev pripora s hišnim priporom neutemeljen.

9. Ker so glede na navedeno pritožbene navedbe neutemeljene in ker se sodišču prve stopnje tudi ni primerila nobena od uradoma upoštevnih kršitev, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu tretjega odstavka 402. člena ZKP.

10. Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o ugotovitvi danosti razlogov za pripor, po pravnomočnosti sodbe odmerilo sodišče prve stopnje.