Jedro

(Že) zahtevek za vrnitev predmeta leasinga ali zakupa (najema) vsebuje tudi odpoved takšne pogodbe, to pa še toliko bolj velja za primer, ko leasingodajalec predmet leasinga zaseže. Leasingodajalec ne more pred rednim zaključkom pogodbenega razmerja predmeta leasinga odvzeti leasingojemalcu in hkrati od njega zahtevati izpolnitve njegove (glavne) pogodbene obveznosti, to je plačila (vseh) dogovorjenih leasing obrokov, razen če je izrecno dogovorjeno drugače (dogovorjeni način izračuna pozitivnega pogodbenega interesa).

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da se glasi: „1. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da se glasi: Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah I 2005/00535 z dne 16. 8. 2005 se vzdrži v veljavi v 1. točki izreka za znesek glavnice v višini 4.154,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 5. 2005 dalje do plačila in v 3. točki izreka za znesek izvršilnih stroškov v višini 101,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2005 dalje do plačila.

V presežku, to je v 1. točki izreka za razliko do zahtevanega zneska glavnice v višini

7.918,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 5. 2005 dalje do plačila in

za zakonske zamudne obresti od zneska

4.154,38 EUR od 13. 5. 2005 do 16. 5. 2005 ter v 3. točki izreka za razliko do

zahtevanega zneska izvršilnih stroškov v višini 195,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2005 dalje do plačila , se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah I 2005/00535 z dne 16. 8. 2005 razveljavi in se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne.

Vsaka stranka sama krije svoje pravdne stroške.

2. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v petnajstih dneh povrniti njene

pritožbene stroške v znesku 172,15 EUR .

“ Sicer se revizija zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v petnajstih dneh povrniti njene revizijske stroške v znesku 221,38

EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah I 05/00535 z dne 16. 8. 2005 v 1. in 3. točki izreka vzdrži v veljavi ter je toženec v petnajstih dneh dolžan tožniku plačati glavnico v znesku 7.768,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 5. 2005 dalje do plačila in izvršilne stroške v višini 195,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2005 dalje do plačila; da se v presežku, to je za nadaljnjih zahtevanih 150,07 EUR s pripadki in zakonske zamudne obresti od zneska

7.768,54

EUR od 13. 5. 2005 do 17. 5. 2005, sklep o izvršbi v 1. točki izreka delno razveljavi in tožbeni zahtevek v tem delu zavrne.

2, Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženca in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Zoper to sodbo je toženec vložil revizijo, v kateri uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje, podredno pa, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne. Opozarja, da sta sodišči nižjih stopenj napačno uporabili materialno pravo in zmotno tolmačili procesna določila o dokaznem bremenu. V konkretni zadevi je treba poleg določb Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) upoštevati tudi določila Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot), po katerih lahko prodajalec tudi brez odstopa od pogodbe zahteva od potrošnika, da plača ostanek kupnine, če mu pred tem pusti petnajstdnevni rok, vendar le, če pride potrošnik v zamudo z najmanj dvema zaporednima obrokoma, ki pomenita najmanj osmino kupnine. V tem primeru je nesporno, da predmet pogodbe ostane v posesti kupca, kar se v konkretnem primeru ni zgodilo, kar pomeni, da bi bilo pogodbeno določilo, na podlagi katerega bi tožnik poleg izpolnitve celotne pogodbe zahteval še vračilo vozila, nično. Nesporno je, da je tožnik predmet leasinga 23. 8. 2004 prevzel v svojo posest. Po prepričanju toženca je treba takšno ravnanje tožnika šteti bodisi za odstop od pogodbe bodisi za njeno razdrtje, oboje s posledicami, kot jih predvideva OZ. Tako nikakor ni moč slediti tožniku, da je pogodba še vedno v veljavi. To ni mogoče, ker predmeta pogodbe ni več pri tožencu, kar pomeni, da tožnik na podlagi 7. člena Pogodbe o finančnem leasingu št. 2990/02 z dne 18. 9. 2002 (v nadaljevanju Leasing pogodba) ni upravičen zahtevati plačila vseh leasing obrokov. Natančna razlaga pogodbenih določil lahko pripelje le do enega zaključka, in sicer da leasingodajalec pogodbo šteje za razdrto v trenutku, ko zahteva oziroma zaseže predmet leasinga. V skladu z določili obligacijskega prava sta stranki od takrat dalje prosti svojih obveznosti, razen obveznosti povračila morebitne škode, katere nastanka pa tožnik ni nikoli zatrjeval oziroma argumentiral. Leasing pogodba konkretneje ne pojasnjuje, kaj so „zapadli obroki“ iz njenega 7. člena, iz teksta pa izhaja, da so to obroki, ki so v plačilo zapadli do dne vračila oziroma odvzema opreme. To pomeni, da je toženec dolžan plačati zgolj obroke, ki so zapadli do 23. 8. 2004. Identičen zaključek ponuja 21. člen Splošnih pogojev za pogodbe o leasingu opreme in motornih vozil (v nadaljevanju Splošni pogoji) . Tožnik temelja za plačilo obrokov, ki bi zapadli po 18. 8. 2004, ni pojasnil, zato je treba neposredno uporabiti zakonska določila, po katerih imata obe stranki pravico zahtevati vrnitev danega (tretji odstavek 111. člena OZ). Ker je tožnik vozilo odvzel in zahteval plačilo do 23. obroka, bi moral od tega zneska (in ne od celotnega zneska, v katerega je vštel tudi bodoče obroke) odšteti vrednost vozila, kar pomeni, da je toženec celo v preplačilu. Pogodbi zvesta stranka ima res pravico do zahtevkov iz 103. člena OZ oziroma četrtega odstavka 111. člena istega zakona, a tožnik teh ni nikoli postavil – ni zatrjeval niti, da je imel toženec od vozila kakšno korist in v kakšni višini, niti, kakšno škodo je utrpel sam. Toženec opozarja, da je tožnik močnejša pogodbena stranka, ki je Leasing pogodbo pripravila sama, zato morebitno nepredvidenje določenih situacij v njej ne more biti v škodo toženca. Bistveno pa je, da gre za jasna pogodbena določila, ki sta jih sodišči nižjih stopenj napačno uporabili. Po mnenju toženca je tožnik upravičen do plačila obrokov do vključno 23., od česar pa je treba odšteti vrednost vozila, kar pomeni, da mu ne dolguje ničesar. Materialno pravo je bilo napačno uporabljeno tudi v okviru izračunavanja višine domnevnega dolga, če ta obstaja. Tožnik je predmet leasinga prevzel 23. 8. 2004, pri čemer ni sestavil prevzemnega zapisnika, vendar je dal vozilo vsaj oceniti, kar se je zgodilo septembra 2004. Izvedenec je ugotovil, da vrednost vozila znaša 3.250.000 SIT, če pa bi se ugotovljene pomanjkljivosti odpravile, bi njegova vrednost zrasla na 3.625.000 SIT, pri čemer bi stroški popravila znašali 315.000 SIT. Tožnik je nato 21. 1. 2005 od zavarovalnice prejel 356.591 SIT zavarovalnine, s katero bi lahko oziroma bi moral odpraviti vse napake na vozilu ter avto prodati za 3.625.000 SIT. Tožnik sicer navaja, da je imel z avtom konec leta 2004 še dodatne stroške, vendar je bistveno, da je bilo vozilo takrat v njegovi posesti, riziko naključnega poslabšanja pa na njem. Tožnik po eni strani k dolgu toženca ne bi smel prišteti zneska 739.591 SIT (stroški popravila, saj je zanj prejel zavarovalnino), po drugi strani pa bi moral dolg zmanjšati za 3.625.000 SIT (kolikor je bilo vozilo po popravilu vredno).

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija je delno utemeljena.

6. S pojmom leasing so v poslovni praksi poimenovani različni tipi pogodb, katerim je skupna tipična leasingodajalčeva izpolnitev, da za določen čas (več let) prepusti uporabo oziroma uživanje stvari leasingojemalcu proti plačilu, ki zajame poleg rabe tudi plačilo substance stvari, ki je dana v leasing (amortizacija); kavz a leasinga je pridobitev ekonomske lastnine.

V slovenski pravni ureditvi predpisov, ki bi neposredno urejali ta posel modernega avtonomnega gospodarskega prava, ni; pravni vir takšne pogodbe je zato vsakokratni zapis pogodbenih določil, pri čemer gre praviloma za formularne pogodbe, ki bodisi vsebujejo splošne pogoje poslovanja leasingodajalca bodisi se pogodba nanje sklicuje, zanjo pa se uporabljajo (tudi) pravila, ki urejajo klasične (nominatne) pogodbe civilnega in gospodarskega prava. V primeru, ko pogodba o leasingu vsebuje opcijo odkupa stvari, prevzame (tudi) značilnosti prodajne pogodbe, kar narekuje smiselno uporabo zakonskih določb o prodaji s pridržkom lastninske pravice in prodaji na obroke (primerjaj 520. do 526. člen OZ in 49. do 55. člen ZVPot).

Posebej je treba poudariti, da obravnavana Leasing pogodba ne vsebuje niti klavzule, da njen predmet s plačilom zadnjega obroka postane lastnina leasingojemalca, niti klavzule, da predmet postane njegova lastnina s plačilom v pogodbi dogovorjenega zneska odkupa,(1) zato zanjo uporaba določb OZ in ZVPot o prodaji s pridržkom lastninske pravice oziroma prodaji na obroke ne pride v poštev.(2)

7. Stališče sodišč nižjih stopenj (in tožnika), da Leasing pogodba kljub temu, da je leasingodajalec predmet leasinga leasingojemalcu ( predčasno)

odvzel, ni bila razdrta, je napačno. Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da (že) z ahtevek za vrnitev predmeta leasinga ali zakupa (najema) vsebuje tudi odpoved takšne pogodbe,(3) navedeno stališče pa (seveda) še toliko bolj velja za primer, ko leasingodajalec (najemodajalec) predmet leasinga (najema) zaseže, kar je storil v konkretnem primeru.(4) S odišči prve in druge stopnje sta opozorili, da iz 7. člena Leasing pogodbe izhaja, da ima leasingodajalec v primeru, če leasingojemalec zamudi s plačilom začetnega obroka ali dveh zaporednih obrokov, na voljo dve možnosti, in sicer razdor pogodbe z enostransko izjavo ali zahtevek za plačilo preostalih obrokov pred zapadlostjo. Navedeno drži, napačno pa je nadaljnje razumevanje te določbe Leasing pogodbe, to je da ima leasingodajalec pravico predčasno odvzeti predmet leasinga in hkrati od leasingojemalca zahtevati plačilo vseh preostalih dogovorjenih obrokov, kakor je postopal (tudi) tožnik v obravnavanem primeru. Iz 7. člena Leasing pogodbe (ter 13. in 21. člena Splošnih pogojev, na katere se ta sklicuje – tretji odstavek 1. člena) namreč jasno in nedvoumno izhaja, da ima leasingodajalec pravico zahtevati vrnitev oziroma zaseči predmet(a) leasinga zgolj takrat, ko pogodbo razdre (oziroma od nje odstopi), vendar v tem primeru nima pravice zahtevati (tudi) plačila nezapadlih leasing obrokov. Upoštevati je tudi treba, da je zagotovitev nemotene uporabe predmeta leasinga leasingojemalcu ves čas trajanja pogodbe o leasingu osnovna (tipična) obveznost leasingodajalca. Leasingodajalec ne more pred rednim zaključkom pogodbenega razmerja predmeta leasinga odvzeti leasingojemalcu in hkrati od njega zahtevati izpolnitve njegove (glavne) pogodbene obveznosti, to je plačila (vseh) dogovorjenih leasing obrokov.(5)

8. Leasing pogodba, sklenjena med tožnikom in tožencem, je (bila) torej razvezana. Vrhovno sodišče pritrjuje revidentu, da imata pogodbeni stranki v primeru razveze (delno že izpolnjene) pogodbe (poleg tega, da sta obe prosti svojih obveznosti) pravico do vrnitve danega, povračila za koristi in (morebitne) odškodnine (primerjaj 103. in 111. člen ter drugi odstavek 239. člena OZ). Leasing pogodba natančno in nedvoumno določa, da je (v primeru njenega razdora) leasingojemalec ne glede na to, ali je bila oprema vrnjena ali odvzeta, dolžan plačati (zgolj) vse zapadle

obroke s pripadajočimi zamudnimi obrestmi do datuma vračila oziroma odvzema opreme (sedmi odstavek 7. člena);(6) odločitvi o obveznosti plačila vsote teh obrokov (2.406,31 EUR) revident ne nasprotuje.

Leasingodajalec ima v skladu z zgoraj navedenimi splošnimi pravili obligacijskega (odškodninskega) prava (tudi) pravico do povrnitve škode.(7) V konkretnem primeru zato leasingodajalec, ki je stroške popravila predmeta leasinga moral kriti sam, od leasingojemalca utemeljeno uveljavlja (tudi) povračilo stroškov odvzema avtomobila (150,23 EUR), stroškov avtokleparstva in avtoličarstva (2.907,80 EUR) in stroškov kodiranja daljinca in kode ključa (178,08 EUR), od česar je treba odšteti znesek, ki ga je prejel od Zavarovalnice d. d., iz naslova kasko zavarovanja predmeta leasinga (1.488,03 EUR)(8). Druge škode, ki bi mu nastala zaradi toženčeve kršitve Leasing pogodbe, tožnik v konkretnem primeru ni ne zatrjeval ne dokaz(ov)al.(9) Revident oporeka višini stroškov popravila avtomobila in meni, da bi morali biti ti pokriti z zneskom zavarovalnine. Vrhovno sodišče pojasnjuje, da iz pravnomočne sodbe ne izhaja, da so se s popravili, katerih stroške uveljavlja tožnik, odpravljale pomanjkljivosti na vozilu, ki so nastale po njegovem zasegu leasingojemalcu, na kar ta nedovoljeno nakazuje v reviziji (primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP), poleg tega toženec prezre, da je bila zavarovalnina izplačana za škodo iz enega škodnega dogodka, vozilo pa je bilo poškodovano tudi že pred tem. Prav tako je zgrešeno r evidentovo stališče, da bi se od vsote neplačanih zapadlih leasing obrokov morala odšteti vrednost (vrnjenega) predmeta leasinga. Za to namreč ni nobene (zakonske ali pogodbene) podlage; v primeru razveze pogodbe je prejemnik izpolnitve dolžan vrniti tisto, kar je prejel na podlagi razvezane pogodbe, to je glede na podlago, ki je odpadla (drugi odstavek 111. člena in tretji odstavek

190. člena OZ), Leasing pogodba pa (tudi) ne določa česa drugega. To vozilo ni bilo nikoli leasingojemalčeva lastnina, tožencu je tožnik prepustil zgolj njegovo uporabo. Iz tega razloga so brezpredmetne revizijske navedbe o tem, da naj bi tožnik (popravljeno) vozilo prodal za prenizko ceno.

9. Vrhovn o sodišče je iz zgoraj navedenih razlogov reviziji toženca delno ugodilo in izpodbijano sodbo v obsodilnem delu spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (prvi odstavek 380. člena ZPP), v ostalem pa je njegovo revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

10. Z aradi spremembe pravnomočne odločitve je revizijsko sodišče v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP ponovno odločilo o stroških vsega postopka.

Glede na spremenjeni pravdni uspeh v postopku pred sodiščem prve stopnje, ki je sedaj približno polovičen, je Vrhovno sodišče odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške tega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP). Toženčev pritožbeni in revizijski uspeh je šestinštirideset

odstoten, kar ga upravičuje do povrnitve 172,15 EUR njegovih pritožbenih in 221,38

EUR njegovih revizijskih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Pritožbene in revizijske stroške je Vrhovno sodišče odmerilo v skladu z odvetniško in taksno tarifo.

Op. št. (1): Sklenjeni dogovor torej ne vsebuje elementov prodaje na obroke s pridržkom lastninske pravice.

Op. št. (2): Primerjaj tudi 56. člen ZVPot in drugo točko prvega odstavka 3. člena (takrat veljavnega) Zakona o potrošniških kreditih (ZPotK).

Op. št. (3): Primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 272/2003 z dne 6. 5. 2004 in II Ips 465/94 z dne 14. 2. 1996; ta kšna odpoved je kljub temu, da ni izrecna, dovolj nedvoumno izražena .

Op. št. (4): Med pravdnima strankama ni (bilo) sporno, da je leasingodajalec avtomobil leasingojemalcu zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti moral odvzeti. Poleg tega sta sodišči nižjih stopenj ugotovili, da je tožnik vozilo moral iskati, saj ga toženec ni več imel v posesti.

Op. št. (5): To bi pomenilo, da je leasingojemalec dolžan izpolniti s pogodbo prevzeto obveznost v celoti, leasingodajalec pa je te oproščen.

Op. št. (6): Ti obroki (lahko) pomenijo povračilo za koristi, ki jih je leasingojemalec imel s predmetom leasinga (nadomestilo za njegovo uporabo).

Op. št. (7): P ri tem je treba opozoriti, da po določbi zadnjega odstavka 13. člena Splošnih pogojev vse stroške zaradi prekinitve pogodbe in zasega predmeta leasinga nosi leasingojemalec in da je ta v skladu s prvim odstavkom 16. člena Splošnih pogojev dolžan poškodovan predmet leasinga usposobiti oziroma vrniti v prvotno stanje na svoje stroške, ki se mu (po predložitvi ustreznih računov) povrnejo iz naslova odškodnine pri zavarovalnici.

Op. št. (8): Primerjaj tudi tretji odstavek 243. člena OZ ( compensatio lucri cum damno ).

Op. št. (9): Pripomniti velja, da pavšalna odškodnina v višini vsote še dolgovanih nezapadlih leasing obrokov, zmanjšane za vrednost (predčasno vrnjenega) predmeta leasinga, ki je v leasing pogodbah običajna in kateri lahko pripišemo pomen dogovorjenega načina izračuna (leasingodajalčevega) pozitivnega pogodbenega interesa, v Leasing pogodbi za obravnavani primer ni določena (primerjaj 17. člen Splošnih pogojev).