Jedro

Za zaključek, da je neko dejanje izpodbojno, ne zadošča le zaključek, da se je s tem dejanjem zmanjšala čista vrednost premoženja, pač pa mora biti podan še naslednji pogoj, to pa je dejstvo, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da se predlog tožeče stranke za povrnitev pravdnih stroškov zavrne.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v I. in II. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki sami nosita svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma citirano sodbo v razmerju med tožečo stranko S. d.d. – v stečaju in toženo stranko razveljavilo učinke pogodbe o donaciji sklenjene dne 16.06.2010 (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da v 15 dneh plača tožeči stranki 15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.12.2011 do plačila (II. točka izreka) in še njene pravdne stroške v višini 1.751,52 EUR (III. točka izreka).

2. Tožena stranka se je zoper sodbo pritožila. Uveljavljala je ustavno pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, kršitev določb pravdnega postopka, nepravilno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava. Predlagala je, da pritožbeno sodišče „pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi ter tožbo zavrne, podrejeno pa naj zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje“.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila s predlogom, naj jo višje sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožeča stranka označila v tožbi toženo stranko na naslednji način: Univerza v A, X. Sodišče je vročalo tožbo v odgovor naslovnici kot je bila označena v tožbi in je odgovor na pritožbo podala X. X kot članica univerze nima statusa pravne osebe. Med postopkom je pooblaščenec v tožbi označene tožene stranke predložil pooblastilo Univerze v A. V skladu z določbo 10. člena ZVis je univerza pravna oseba, torej ima sposobnost biti pravdna stranka. Pravdna stranka je namreč lahko vsaka pravna ali fizična oseba (1. odstavek 76. člena ZPP), poleg tega je lahko s posebnimi predpisi določeno, kdo je poleg fizičnih in pravnih oseb lahko stranka postopka (2. odstavek 76. člena ZPP), drugim oblikam združevanja pa sme izjemoma, s pravnim učinkom v določeni pravdi, priznati lastnost stranke tudi sodišče v skladu z določbo 3. odstavka 76. člena ZPP. Sodišče o tem, da prizna lastnost pravdne stranke v tej pravdi X ni odločalo, pač pa je očitno, da je kot toženo stranko obravnavalo prvo označeno Univerzo v A. V konkretnem primeru je tožena stranka javni zavod Univerza v A, spor pa se nanaša na njeno članico X, ki je v razmerju do tožeče stranke nastopala kot prejemnica donacije, ki jo je tudi prejela na svoj račun. Kršitve določb ZPP, ker tožba ni bila pravilno vročena toženi stranki, pač pa njeni članici, tožena stranka s pritožbo ne uveljavlja. Ker v okviru razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbeno sodišče ni dolžno paziti na bistveno kršitev določb ZPP iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP (primerjaj z 2. odstavkom 350. člena ZPP), dejstva, da zaradi nepravilne vročitve tožbe v odgovor, toženi stranki ni bila zagotovljena možnost obravnavanja pred sodiščem, ni presojalo.

6. Izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika je pravni institut, določen v veljavnem Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Gre za specialno ureditev načela neogrožanja terjatve z dolžnikovimi razpolaganji v določenem obdobju pred začetkom stečaja, ki se v osnovi ne razlikuje od obligacijsko pravnega instituta izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj, storjenih v škodo upnikov (255 do 260 OZ). Sicer pa je Actio Pauliana, po kateri mora tretji, ki je od dolžnika prejel premoženje z dejanjem, ki je merilo na to, da ga odtegne upnikom, plačati denarno vsoto, ki ustreza vrednosti odtegnjenega premoženja, znana že iz rimskega prava. Namen zakonske ureditve izpodbijanja pravnih dejanj v stečaju pa je zagotovitev enega temeljnih načel stečajnega prava, to je načela enakopravnega obravnavanja upnikov. Zato je po stališču višjega sodišča neutemeljena pritožbena trditev, da so določbe ZFPPIPP o izpodbijanju pravnih dejanj stečajnega dolžnika v nasprotju z določbo 2. člena Ustave RS o Sloveniji kot pravni in socialni državi, 15. člena Ustave RS, ki govori o uresničevanju in omejevanju pravic in z določbo 33. člena Ustave RS, ki zagotavlja pravico do zasebne lastnine in dedovanja.

7. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje med pravdnima strankama razveljavilo učinke donacije v višini 15.000,00 EUR. Donacija so sredstva oziroma prispevek v denarju, ki jih prejme oseba brezpogojno in brez obveznosti vračila ali nasprotne storitve.

8. Za obravnavani spor je relevantna določba 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP (prva alineja točke 1), po kateri je izpodbojno pravno dejanje stečajnega dolžnika, izvedeno v obdobju izpodbojnosti, če je bila posledica tega dejanja zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno; in 2. odstavka 271. člena ZFPPIPP, po kateri je pravno dejanje stečajnega dolžnika, na podlagi katerega je druga oseba prejela dolžnikovo premoženje, ne da bi bila dolžna opraviti svojo nasprotno izpolnitev, ali za nasprotno izpolnitev majhne vrednosti, izpodbojno ne glede na to, ali je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, takrat ko je bilo to dejanje opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen.

9. Tožbo z izpodbojnim zahtevkom je v imenu stečajnega dolžnika uveljavljal stečajni upravitelj na podlagi pooblastila, ki mu ga daje ZFPPIPP v 1. odstavku 276. člena. Tožbo je vložil proti osebi, v korist katere je bila donacija dana (1. odstavek 275. člena ZFPPIPP). Tožena stranka ne izpodbija dejstva, da je dala tožeča stranka donacijo v višini 15.000,00 EUR toženi stranki na podlagi njene prošnje za donacijo, v kateri je navedla, da sama organizira študijsko izmenjavo in izobraževanje, čemur bo denar tudi namenjen. Navedla je račun, kamor se lahko donacija nakaže, tj. račun X. Iz izpiska nalogov za izplačila z računa tožeče stranke pa je razvidno, da je bila donacija tudi nakazana na isti račun. Zato so neutemeljene trditve, da strokovna ekskurzija ni bila sestavni del nobenega od študijskih programov tožene stranke in da ni spadala v katerokoli drugo dejavnost, da je bila le posrednik ter da sama od sporne donacije ni imela nobenih koristi.

10. Dolžnik ni z izpodbojnim dejanjem toženi stranka plačal terjatve, ki bi jo imel do nje preden je bilo izpodbojno dejanje storjeno, pač pa ima tožena stranka nasproti dolžniku status tretje osebe, ki ni bila v pravnem razmerju z dolžnikom, preden je bilo izpodbijano dejanje storjeno. Z izpodbojnim dejanjem je prejela del dolžnikovega premoženja brezplačno. Če so po zakonu izpodbojna dejanja dolžnika v razmerju z upnikom, ki je imel nasproti dolžniku določeno terjatev in mu jo je dolžnik z izpodbojnim pravnim dejanjem (izpolnitvijo) poplačal pred začetkom stečajnega postopka, ni videti razloga, da ne bi bila izpodbojna tudi tista dejanja dolžnika v razmerju s tretjim, ki ni bil v nobenem pravnem razmerju z dolžnikom, preden je bilo izpodbojno dejanje storjeno, z izpodbojnim dejanjem pa je tretji prejel del dolžnikovega premoženja brezplačno.

11. Bistveno vprašanje, ki je za pritožnico sporno je tudi vprašanje vzročne zveze med višino donacije, ki jo je dal dolžnik in stopnjo ogroženosti poplačila upnikov. Vprašanje obstoja vzročne zveze je glede na določbo 1. točke 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP prav gotovo pravno relevantno. Za zaključek, da je neko dejanje izpodbojno ne zadošča namreč le zaključek, da se je s tem dejanjem zmanjšala čista vrednost premoženja, pač pa mora biti podan še naslednji pogoj, to pa je dejstvo, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno.

12. Ni dvoma, da je s plačilom 15.000,00 EUR brez obveznosti, da tretji navedeni znesek vrne, bila zmanjšana čista vrednost dolžnikovega premoženja. Čista vrednost premoženja posamezne osebe pomeni po definiciji iz 3. odstavka 10. člena ZFPPIPP razliko med vrednostjo njenega premoženja in višino njenih obveznosti. Tudi ob nespremenjeni višini obveznosti je zmanjšanje dolžnikovega premoženja za 15.000,00 EUR povzročilo zmanjšanje čiste vrednosti premoženja za 15.000,00 EUR. Glede drugega pogoja, ki ga določa zakon pri opredelitvi izpodbojnega dejanja stečajnega dolžnika zakon objektivizira vzročno zvezo med izpodbojnim dejanjem in višino poplačila stečajnih upnikov v stečaju. V primeru, če bi se iz unovčene stečajne mase lahko stečajni upniki poplačali v celoti, pogoji za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika ne bi bili podani.

13. V konkretnem stečaju stečajna masa ne zadošča za poplačilo upnikov. Pritožnik trdi, da stečajni upravitelj ocenjuje višino stečajne mase na 80.000.000,00 EUR, kar bo zadoščalo le za poplačilo ločitvenih upnikov ter dela stroškov postopka. Brani se z nesorazmernostjo svoje obveznosti, če bi moral v stečajno maso vrniti 15.000,00 EUR in učinkom, ki bil dosežen za 3060 upnikov, saj bi iz tega zneska vsak lahko prejel le 4,90 EUR. Iz teh trditev pa izhaja, da pritožnik sam priznava, da zaradi donacije lahko upniki prejmejo manjši delež svoje terjatve, kot bi ga prejeli, če dejanje ne bi bilo storjeno. Sicer pa niti ni trdil, da je stečajni upravitelj vložil tožbo zaradi izpodbijanja pravnih dejanj le zoper toženo stranko, zato njegovo stališče o zanemarljivem učinku izpodbijanja ni bilo pomembno za odločitev.

14. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj objektivnega pogoja izpodbijanega pravnega dejanja (tretji odstavek 5. točke obrazložitve), se mu do drugačnih nazorov tožene stranke ni bilo potrebno opredeljevati. Navedlo je vse pogoje, ki jih določa 271. člen in obrazložilo zakaj je izpolnjen pogoj iz 1. točke 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP. Podrobno je opisalo svoje stališče, zakaj meni, da znesek 15.000,00 EUR pomeni zmanjšanje čiste vrednosti premoženja, tako da bodo drugi upniki prejeli plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če to dejanje ne bi bilo opravljeno. Preizkus zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP poteka tako, da se pritožbeno sodišče vpraša, ali je sodbo mogoče preizkusiti, izhajajoč iz pravne kvalifikacije sodišča prve stopnje. Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo in zato ni podana zatrjevana kršitev določb pravdnega postopka. Glede na to, da je pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti predpisa očitno neutemeljena, pritožbeno sodišče ne vidi razloga za dodatno pojasnjevanje zakaj ni prekinilo postopka.

15. Ravno tako ni podana kršitev pravil postopka ker je sodišče prve stopnje zavrnilo predlagane dokaze. Ti ne bi pripomogli k dodatni razjasnitvi relevantnega dejanskega stanja, saj je le to popolnoma razjasnjeno. Priči I. Z. in dekan T. bi lahko pojasnila le potek odobritve in nakazila donacije, kar vse je popolnoma jasno razvidno že iz predloženih listinskih dokazov. Stečajni upravitelj ne bi povedal popolnoma nič novega kot tisto, kar zatrjuje v tožbi. Izvedenec finančne stroke ni potreben, saj je več kot očitno, da spor med strankama sloni na različnem razlogovanju materialnih določb in ne na spornem dejanskem stanju.

16. Sodišče prve stopnje je na podlagi razveljavljenih učinkov donacije med pravdnima strankama materialno pravno pravilno naložilo toženi stranki, da prejeti znesek vrne v stečajno maso. Pritrditi je sicer pritožnici, da v sodbi sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov glede naloženega plačila zakonskih zamudnih obresti od 15. 12. 2001 (pravilno od 2011) dalje, vendar očitana bistvena kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana, ker je sodbo v tem delu mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je namreč ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ki je v tožbi navedla, da zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti od vložitve tožbe 15. 12. 2011. Dejstvu, kdaj je bila tožba vložena tožena stranka ni nasprotovala. Tožena stranka z izpodbojnim dejanjem ni dobila plačane svoje terjatve, zato se pravne posledice uspešne uveljavitve izpodbojnega zahtevka , ki so določene v 2. odstavku 278. člena ZFPPIPP za ta primer ne uporabljajo. Glede na to, da je z razveljavitvijo učinkov pravnega dejanja med pravdnima strankama odpadla pravna podlaga, da tožena stranka prejeto obdrži, gre po vsebini v tem primeru za neupravičeno obogatitev. Pridobitelj, ki je bil v dobri veri, je dolžan plačati zamudne obresti od dneva vložitve zahtevka ( 193. člen OZ). V tej luči se izkažejo tudi nepomembne trditve, da tožena stranka ni vedela in niti ni mogla vedeti, da je tožeča stranka, ki je sicer sodila v kategorijo največjih in najuspešnejših slovenskih podjetij, insolventna.

17. Utemeljeno pa tožena stranka nasprotuje pavšalno obrazloženi stroškovni odločitvi sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je v točki 6. obrazložitve navedlo, da je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov, ki so bili potrebni za ta gospodarski spor. O povrnitvi stroškov odloči sodišče na določeno zahtevo stranke, ki mora v zahtevi opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo (1. in 2. odstavek 163. člena ZPP). Tožeča stranka v spis ni vložila stroškovnika, na naroku dne 23.1.2013 je zgolj priglasila stroške ''kot v tožbi in sodno takso 3K''. Glede na to, da v tožbi stroškov ni specificirala, oznaka 3K za sodno takso pa ni preizkusljiva, sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da toženi stranki prizna stroške po Odvetniški tarifi, povečane za 20% DDV niti stroške povrnitve sodne takse za tožbo in sodbo. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in v stroškovnem delu izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zahtevo tožeče stranke za povrnitev pravdnih stroškov zavrnilo.

18. V preostalem delu pa je neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 165. člena v zvezi s 1. in 2. odst. 154. člena in 155. členom ZPP. Ker je tožena s pritožbo uspela le v neznatnem obsegu, mora sama kriti svoje pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da stroški, ki so nastali z vložitvijo odgovora tožeče stranke na pritožbo, niso bili potrebni za pritožbeni postopek, saj v odgovoru na pritožbo tožeča stranka ni navedla nič takega, kar bi pripomoglo k odločitvi o pritožbi, zato njenih stroškov ni mogoče šteti kot potrebnih v smislu 155. člena ZPP. Zato teh stroškov ni naložilo v plačilo toženi stranki.