Jedro

Sodišče prve stopnje je mnenje Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi presodilo in ocenilo, da je verodostojno, saj je ustrezno obrazloženo, izdano pa je bilo na podlagi postopka, ki ga določa Pravilnik o načinu dela Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pri izdaji mnenja je komisija upoštevala poleg predloga tožene stranke in dokumentacije, ki jo je slednja predložila, še ugotovitve in predlog Zavoda RS za zaposlovanje. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo s strani tožnice predlagane dokaze s postavitvijo sodnega izvedenca medicinske stroke in sodnega izvedenca za varstvo in zdravje pri delu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, v katerem je zahtevala ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti z dne 4. 6. 2010 in na podlagi katerega naj bi jo bila dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo, ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, od 3. 8. 2010 do vrnitve na delo, priznati vse pravice iz delovnega razmerja, jo prijaviti v zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter ji vpisati delovno dobo v delovno knjižico in ji za to obdobje obračunati bruto mesečna nadomestila plače, plačati davke in prispevke ter ji obračunati in izplačati mesečna neto nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznega mesečnega neto zneska plače do dneva zapadlosti do plačila. Poleg tega je zavrnilo tudi njen zahtevek, da ji je dolžna tožena stranka povrniti sodno odmerjene stroške postopka. V II. izreku izpodbijane sodbe je odločilo, da tožena stranka in stranski intervenient sama krijeta svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen zavrnilni del se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. V pritožbi navaja, da je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi prepozna, saj je bila podana po izteku 6 – mesečnega roka iz šestega odstavka 88. člena ZDR. Ta rok je potrditvi tožnice pričel teči z nastankom utemeljenega razloga, to pa je z dokončnostjo odločbe ZPIZ, s katero je bila ugotovljena tožničina invalidnost, ne pa šele z dnem 4. 5. 2010, ko je tožena stranka prejela mnenje Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo dokazna predloga tožnice z izvedencem medicinske stroke in izvedencem za varnost in zdravje pri delu, pri čemer ni obrazložilo, zakaj teh dokazov ni izvedlo. Prav tako ne drži obrazložitev prvostopenjskega sodišča, da je mnenje komisije mogoče izpodbijati le v upravnem sporu. Zoper to mnenje ni mogoče sprožiti upravnega spora, saj gre zgolj za mnenje in ne za odločbo. To mnenje je mogoče izpodbijati v sodnem postopku. Nobenega razloga ni, da se lahko izvedenci v sodnem postopku opredelijo do mnenja komisije in na podlagi vseh okoliščin primera ugotovijo drugačno dejansko stanje. V konkretnem primeru to še posebej velja za izvedenca za varnost in zdravje pri delu, ki bi lahko ocenil, ali tožnica glede na ugotovljeno invalidnost res ne more več opravljati dela varuhinje oziroma ali ga je zmožna opravljati kljub ugotovitvam v predmetni odločbi ZPIZ.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožničine pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, prav tako ni storilo v pritožbi zatrjevane relativne kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ker naj ne bi obrazložilo zavrnitve dokaznega predloga tožnice s postavitvijo izvedenca medicinske stroke oziroma izvedenca za varnost in zdravje pri delu. Prav tako je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti, ki jo je tožena stranka tožnici podala dne 4. 6. 2010. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo, da je tožena stranka pri podajanju izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila podana po 4. alinei prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) in v zvezi s prvim odstavkom 116. člena ZDR, spoštovala določbo šestega odstavka 88. člena ZDR, pred podajo te redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pridobila mnenje Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 103. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadalj.) in da drugega prostega delovnega mesta za tožnico, ki bi bilo ustrezno, nima na razpolago, prav tako pa toženi stranki kljub trudu ni uspelo poiskati zaposlitve za tožnico pri drugem delodajalcu, ki bi ustrezala tožničini preostali delovni zmožnosti (tožena stranka je neuspešno poizkusila poiskati ustrezno delo za tožnico na 15-ih osnovnih šolah; B11 – B25).

Pritožbeno sodišče v pretežni meri soglaša z ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe (razen v delu obrazložitve, kjer se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da je možno mnenje Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi izpodbijati v upravnem sporu po Zakonu o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 50/97 in nadalj.), tako da v nadaljevanju odgovarja le na pritožbene navedbe tožnice.

Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnice, da je tožena stranka redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala po izteku 6 – mesečnega roka iz šestega odstavka 88. člena ZDR, ker naj bi ta rok pričel teči z dokončnostjo drugostopne odločbe ZPIZ (A2) z dne 22. 10. 2009 in ne z dnem, ko je tožena stranka prejela mnenje Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 4. 2010 (A4). Niti ZPIZ-1 niti Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI; Ur. l. RS, št. 63/2004 in nadalj.) niti člen 88/6 ZDR ne določajo, katero dejstvo je potrebno šteti kot utemeljen razlog, ko prične teči 6 – mesečni objektivni rok za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti. Po uveljavljeni sodni praksi začne teči 6 – mesečni rok iz člena 88/6 ZDR šele takrat, ko delodajalec od pristojne komisije prejme mnenje, v katerem ta skladno z določbo 103. člena ZPIZ-1 ugotovi obstoj oziroma utemeljenost odpovednega razloga (v katerem ugotovi, da delodajalec delavcu invalidu utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe za ustrezno zaposlitev). Pred pridobitvijo tega mnenja glede na člen 116/1 ZDR, člen 102/1 ZPIZ-1 ter 40. člen ZZRZI razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi še ne obstaja (sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 259/2009 z dne 8. 11. 2010, VIII Ips 1/2010 z dne 9. 6. 2011, VIII Ips 326/2009 z dne 24. 1. 2011, …). Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani tožene stranke tožnici podana pravočasno.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnice, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo njen dokazni predlog za postavitev izvedenca medicinske stroke in izvedenca za varnost in zdravje pri delu. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je namreč razvidno, da je sodišče prve stopnje ta dva predlagana dokaza zavrnilo zato, ker je štelo, da je mogoče v popolnosti ugotoviti dejansko stanje že na podlagi preostalih izvedenih dokazov, zato ju je kot nepotrebna zavrnilo. Pravilna je sicer ugotovitev tožnice v pritožbi, da mnenja Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu (kot je to napačno zaključilo sodišče prve stopnje). Iz sklepa Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII R 32/2007 z dne 18. 9. 2007 izhaja, da za mnenje te komisije ni predvideno niti vodenje upravnega postopka niti izdaja upravne odločbe, z njim se ne posega v kakšno pravico ali pravno korist, prav tako pa mnenje ni izdano v okviru izvrševanja upravne funkcije. Glede na to tega mnenja ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Navedeno napačno stališče sodišča prve stopnje pa ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, saj je iz obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, da je sodišče prve stopnje to mnenje štelo za verodostojno (s čimer soglaša tudi pritožbeno sodišče). Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je to mnenje (A4, B2) ustrezno obrazloženo in izdano na podlagi postopka, ki ga določa Pravilnik o načinu dela Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi (Ur. l. RS, št. 117/2005). Pri izdelavi tega mnenja je komisija upoštevala poleg predloga tožene stranke in dokumentacije, ki jo je tožena stranka predložila komisiji, tudi ugotovitve in predlog Zavoda RS za zaposlovanje. Prvostopenjsko sodišče je posledično zaključilo, da tožena stranka tožnici utemeljeno ni mogla zagotoviti opravljanje drugega dela na drugem delovnem mestu, kot tudi ne zagotoviti ustreznega dela pri drugih delodajalcih (40. člen ZZRZI) v skladu z njeno preostalo delovno zmožnostjo, njeno strokovno izobrazbo oziroma usposobljenostjo. Ob teh ugotovitvah je po stališču pritožbenega sodišča ob pomanjkljivi trditveni podlagi tožnice utemeljeno zavrnilo tudi izvedbo predlaganih dokazov s postavitvijo sodnega izvedenca medicinske stroke in sodnega izvedenca za varnost in zdravje pri delu. Tožnica je predlog za postavitev sodnega izvedenca medicinske stroke v zvezi z mnenjem Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi podala le ob zatrjevanju, da je to mnenje neobrazloženo, da je nelogično, da nobena od osnovnih šol ne bi imela zanjo ustreznega delovnega mesta in da naj bi izvedenec podal mnenje (ker tožnica tega strokovnega znanja nima), če je tožnici mogoče ponuditi zaposlitev na drugem primernem delovnem mestu. Pritožbena trditev tožnice, da naj bi sodni izvedenec za varnost in zdravje pri delu (ki ga je tožnica predlagala na prvem naroku za glavno obravnavo brez navedbe, ustreznost katerih del naj bi ta ugotavljal) ocenil ali tožnica glede na ugotovljeno invalidnost res ne more več opravljati dela varuhinje oziroma ali ga je zmožna opravljati kljub ugotovitvam v predmetni odločbi ZPIZ-a, je pritožbena novota in zato neupoštevna, pri čemer je tudi vsebinsko neutemeljena. Z odločbama ZPIZ z dne 12. 8. 2009 in 22. 10. 2009 (A1, A2) je bilo dokončno ugotovljeno, da je tožnici priznana pravica do premestitve na drugo delo v svojem poklicu oziroma na delo na drugem delovnem mestu z omejitvami (ker dela na delovnem mestu, na katero je (bila) razporejena, to je varuh, negovalec, zaradi invalidnosti ni več zmožna opravljati), zato je bila ta odločitev ZPIZ-a (ki je v individualnem delovnem sporu ni mogoče izpodbijati) za toženo stranko zavezujoča. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnice zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožena stranka pa krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker se predmetni spor uvršča med spore o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja (člen 41/5 Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.).