Jedro

Zaradi izterjave sporne nagrade je bilo stanovanje, ki ga je podedovala po svojem možu, prodano na dražbi in tudi na podlagi tega dejstva ji zato gre status oškodovanke v smislu šeste alineje 144. člena ZKP.

Nagrada v višini 15 % od vrednosti nepremičnine oziroma v znesku 15.000,00 EUR v nobenem primeru ne more biti primerna opravljenemu procesnemu dejanju obdolženca, to je vložitvi predloga za vknjižbo, ki predstavlja zgolj formalno opravilo in od obdolženca kot strokovno usposobljenega odvetnika ni zahtevalo prav nobenega posebnega strokovnega znanja ali upravičenega povečanja obsega dela.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega M. C. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega dela kazenskega postopka, ki bodo odmerjeni naknadno ter sodno takso v višini 204,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v P. je z izpodbijano sodbo obdolženega M.C. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja oderuštva po 224. členu KZ-1 in mu po 57. ter 58. členu KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 214. členu KZ-1 določilo kazen šest mesecev zapora, ki se ne bo izrekla, če v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem, da oškodovani J.U. v roku 45 dni po pravnomočnosti sodbe plača znesek 19.461,95 EUR. Dalje je ugodilo premoženjskopravnemu zahtevku navedene oškodovanke tako, da ji je obdolženec dolžan plačati znesek 19.461,95 EUR v roku 15 dni pod izvršbo, obdolžencu pa je, sklicujoč se na prvi odstavek 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz drugega odstavke 92. člena ZKP ter sodno takso po tarifi številki 7111 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v zvezi s tarifno številko 71113 v znesku 136,00 EUR.

2. Zoper sodbo se zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona ter odločb o kazenski sankciji in po premoženjskopravnem zahtevku ter stroških kazenskega postopka pritožuje obdolženčev zagovornik. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vendar pred drugim sodnikom posameznikom. Predlagal je tudi, da ga sodišče obvesti o seji pritožbenega senata, vendar temu predlogu sodišče druge stopnje v smislu 445. člena ZKP ni sledilo, saj ni ocenilo, da bi navzočnost strank bila koristna za razjasnitev stvari, pritožnik pa svoje prošnje za udeležbo na seji pritožbenega senata tudi ni podrobneje obrazložil. 3. Na pritožbo obdolženčevega zagovornika je odgovorila oškodovanka kot tožilka J.U. po svojih pooblaščencih, odvetnikih iz Odvetniške pisarne D.G. iz L.. Predlagala je, da sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ni se moč strinjati s pritožbenimi navedbami, da izpodbijana sodba temelji za zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in da je obremenjena z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka. V ponovnem odločanju o zadevi je prvostopenjsko sodišče odločilna dejstva pravilno in v celoti ugotovilo ter sprejete zaključke prepričljivo obrazložilo tako, da jih pritožbena izvajanja niso mogla omajati.

6. Pritožnik uvodoma izpostavlja, da J. U. v zadevi ni oškodovanka in zato nima statusa oškodovanke kot tožilke. Dogovor o sklenitvi nagrade se je nanašal na pokojnega E.U., ki ga je tudi podpisal, medtem ko J.U. ni bila več njegova zakonska partnerica, niti ni po njem dedovala, pač pa sta bila dediča njuna otroka, ki sta se odpovedala dedovanju v korist svoje matere oziroma oškodovanke kot tožilke, ki je s tem pridobila status zakonite dedinje. Ker sama dogovora o nagradi ni sklenila, torej ni bila oškodovana v svoji pravici ali na premoženju, kot to določa šesta alineja prvega odstavka 144. člena ZKP, pač pa je nastopala zgolj kot porok, o čemer pa se izpodbijana sodba podrobneje ni izrekla, niti ta okoliščina v dokaznem postopku ni bila podrobneje raziskana. Sodna praksa se je že izrekla o tem, da se status oškodovanca kot tožilca presoja na podlagi materialnopravne norme in je zato potrebno ugotoviti, komu je bila s kaznivim dejanjem prizadeta kazenskopravno varovana dobrina. Da bi oškodovanka kot tožilka nastopala kot porok, pa izrek izpodbijane sodbe ne navaja, prav tako ta njena zaveza v podatkih spisa nima podlage, zaradi česar je sodišče prve stopnje s tem, ko je oškodovanki kot tožilki dopustilo zastopati obtožni predlog, zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 5. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

7. Navedeni očitki niso utemeljeni. Nobenega dvoma ni, da je celotno dogajanje glede prenosa lastništva stanovanja in dogovora o nagradi potekalo le med obdolžencem in oškodovanko kot tožilko, ne pa njenim pokojnim možem E., ki je bil zgolj formalni podpisnik dogovora. Da je vse dogovore vodila le oškodovanka kot tožilka, zatrjuje tudi obdolženec v svojih vlogah in v zagovoru, po drugi strani pa dogovor o nagradi za zastopanje kot stranki navaja E.in J.U.. Sicer drži, da slednja dogovora ni podpisala, vendar zopet ni nobenega dvoma, da se je z njim strinjala in da jo je tudi obdolženec štel kot stranko dogovora v svojstvu poroka, saj to izrecno izhaja tako iz njegove pisne vloge z dne 27.9.2016 kot zagovora na glavni obravnavi 24.10.2016. Ker ji status poroka priznava že obdolženec sam, so nasprotne pritožbene navedbe že iz tega razloga neutemeljene, oškodovanka kot tožilka pa se kot stranka dogovora o nagradi izrecno omenja tudi v opisu izreka izpodbijane sodbe, v katerem je konkretizirana tudi njena vloga. Da je bila zaradi dejanja obdolženca materialno prizadeta, pa končno potrjuje že dejstvo izvršilnega postopka zaradi izterjave plačila nagrade obdolženca kot upnika zoper oškodovanko kot tožilko v svojstvu dolžnice, kot to izhaja iz sklepa o prodaji nepremičnin Okrajnega sodišča v P. opr.št. VL xx z dne 22.5.2015. Zaradi izterjave sporne nagrade je namreč bilo stanovanje, ki ga je podedovala po svojem možu, prodano na dražbi, in tudi na podlagi tega dejstva ji zato gre status oškodovanke v smislu šeste alineje 144. člena ZKP. Spričo navedenega očitek, da ni bila podana obtožba upravičenega tožilca, ni utemeljen.

8. Obdolženčev zagovornik v točki II pritožbe navaja, da bi sodišče prve stopnje iz opisa dejanja moralo izpustiti posamezne navedbe, ki niso bile dokazane. Tako obdolženec dogovora za zastopanje ni sklenil z E. U. in oškodovanko kot tožilko, temveč le s prvim, dalje dogovor ni bil sklenjen 20.10.2011 temveč kasneje, zastopal pa tudi ni oškodovanke kot tožilke, neresnično pa je dalje tudi, da naj bi mu P. d.d. dolgovalo znesek 15.000,00 EUR. Ne drži tudi, da je vedel za težko pravno situacijo in stisko oškodovanke kot tožilke ter njenega bivšega moža. 9. Navedene trditve niso bistvene in se tudi ne nanašajo na odločilna dejstva. Da se dogovor za zastopanje nanaša tudi na oškodovanko kot tožilko, izhaja že iz samega pisnega dogovora o višini nagrade, kar enako velja tudi za datum sklenitve tega dogovora, medtem ko je bilo glede vloge oškodovanke kot tožilke pri sklepanju dogovora že zgoraj obrazloženo. Kar zadeva dolg 15.000,00 EUR, ki naj bi ga P. d.d. dolgovalo obdolžencu, gre za trditev, ki jo je obdolženec sam povedal oškodovanki kot tožilki in torej ne gre za objektivno resnično dejstvo, kar zadeva vprašanje, ali je obdolženec vedel za stisko oškodovanke kot tožilke ter E.U. pa bo to obrazloženo kasneje. Navedbe o nedokazanosti posameznih trditev v opisu dejanja zato niso utemeljene.

10. Nobenih pomislekov sodišče druge stopnje nima v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Kot rečeno so bistvene okoliščine zadeve pravilno in v celoti ugotovljene, sprejeti zaključki pa argumentirano obrazloženi tako, da jih sicer obširna pritožbena izvajanja v smeri nedokazanosti objektivnih in subjektivnih znakov obravnavanega kaznivega dejanja niso ovrgla. Kar zadeva vprašanje nesorazmernosti nagrade za opravljeno delo, pritožnik izpostavlja, da nagrada ni bila nesorazmerna tisti, ki jo je prejel E.U., saj je ta z vpisom lastninske pravice na nepremičnini dobil stanovanje praktično zastonj, glede na to, da ni plačal kupnine. Zato 15%-na nagrada glede na vrednost nepremičnine 100.000,00 EUR gotovo ni bila nesorazmerna. Bila pa je tudi sporazumno določena in po prepričanju oškodovanke kot tožilke tudi primerna, poleg tega pa je bilo v času sklepanja dogovora povsem negotovo, ali bo obdolženec sploh uspel doseči vknjižbo lastninske pravice na stanovanju, glede na to, da predhodna pooblaščenca oškodovanke kot tožilke v tem nista bila uspešna. To pomeni, da je bilo plačilo dogovorjeno izključno za primer uspeha oziroma, da bi obdolženec v nasprotnem primeru ne dobil nobenega plačila. To pa je oškodovanka kot tožilka, ki je nastopala v imenu E.U. imela v vidu in je zato bila njena odločitev o nagradi dobro pretehtana, obdolženec sam pa tudi ni mogel vnaprej vedeti, ali predvideti, če bo z vknjižbo lastninske pravice uspel. Opravil pa je tudi določeno delo glede vpisa etažne lastnine, čeprav se je šele kasneje izkazalo, da je to delo bilo nepotrebno. Oškodovanka kot tožilka in E.U. tudi nikoli nista oporekala nagradi, da slednje že ob sklepanju dogovora nista imela namena plačati, pa potrjuje dejstvo, da je oškodovanka kot tožilka ustanovila zemljiški dolg, kar še dodatno kaže na njeno preračunljivost in poznavanje prava, zaradi česar ni na mestu trditev, da je bila prava neuka in da je bila v stiski.

11. Čeprav so posamezna dejstva v povzeti pritožbi resnična, pa pravilnosti sodbe ne morejo izpodbiti. Res namreč je, da je oškodovanka kot tožilka soglašala z višino nagrade, da ni plačala kupnine za stanovanje in da je ustanovila zemljiški dolg, vendar pa je potrebno upoštevati še druge okoliščine, ki obravnavano dejanje obdolženca prikazujejo v povsem drugačni luči. Kot je utemeljeno pojasnilo že sodišče prve stopnje v 11. točki sodbe, je bila nagrada za vknjižbo lastninske pravice v zemljiški knjigi, očitno nesorazmerna in že na prvi pogled previsoka in to dejstvo je že samo po sebi tako notorno, da posebne razlage niti ne potrebuje. Nagrada v višini 15 % od vrednosti nepremičnine oziroma v znesku 15.000,00 EUR v nobenem primeru ne more biti primerna opravljenemu procesnemu dejanju obdolženca, to je vložitvi predloga za vknjižbo, ki predstavlja zgolj formalno opravilo in od obdolženca kot strokovno usposobljenega odvetnika, ni zahtevalo prav nobenega posebnega strokovnega znanja ali upravičenega povečanja obsega dela. Uspešnost vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo ni bila odvisna od njegovega znanja oziroma uporabe pravnih veščin, niti tega obdolženec v svojem zagovoru ni uspel dokazati. Različna pojasnila in angažiranje glede etažne lastnine tudi po oceni pritožbenega sodišča ne opravičujejo višine nagrade, še sploh, ker je šlo za povsem nepotrebne storitve, kot je to obrazložilo že sodišče prve stopnje. Prav tako ni utemeljeno sklicevanje na negotovost uspeha vknjižbe lastninske pravice oziroma na razlago 17. člena Zakona o odvetništvu, na katerega se je obdolženec skupaj z razlago Upravnega odbora Odvetniške zbornice Slovenija skliceval že v svojem zagovoru. Še iz zakonske dikcije 17. člena navedenega zakona izhaja, da se nagrada v višini 15 % nanaša na postopke v premoženjskopravnih zadevah, ko se 15%-ni delež odmeri glede na znesek, ki ga bo sodišče prisodilo stranki. Tudi omenjena razlaga odvetniške zbornice se nanaša na postopek v premoženjskopravni zadevi, to je ugotovitvi lastninske pravice na nepremičnini. Pri vpisu lastninske pravice pa takega postopka ni, temveč je vpis dovoljen oziroma uspešen le, če so izpolnjeni pogoji, kot jih zahteva Zakon o zemljiški knjigi (ZZK-1). Dejstvo, da je bil vpis v konkretni zadevi izveden, je pripisati zgolj naključju, da je Okrajno sodišče v M. vknjižbo vpisalo kljub temu, da niso bili izpolnjeni pogoji iz ZZK-1, kot je to obrazložilo sodišče prve stopnje v 12. točki sodbe. Obdolžencu torej ne gre pripisati nobenega strokovnega znanja ali veščin, da je do vpisa prišlo, niti zaslug, da se dotedanji lastnik stanovanja P. d.d. zoper sklep o vknjižbi ni pritožil. Iz uradnega zaznamka P. d.d. z dne 13.1.2012 (Priloga C/9) sicer izhaja, da je potrebno vložiti pritožbo, ker ni jasno, na kateri pravni podlagi je sodišče dovolilo vpis, vendar dalje sledi uradni zaznamek, češ da je V. (očitno V. L.) odločila, da se pritožba ne poda. Obdolženec razen tega, da je vložil predlog za vknjižbo, ni storil nič takega, kar bi opravičevalo tako visoko nagrado, kot je bila dogovorjena.

12. Neutemeljena je dalje pritožbena navedba, da je bila nagrada določena sporazumno in da oškodovanka kot tožilka ter E.U. sta bila v stiski, temveč, da je bilo njuno ravnanje vnaprej preračunljivo, vedoč, da bosta do stanovanja prišla praktično zastonj, le s plačilom nagrade. Nobenega dvoma ni, da je tako vrednost stanovanja kot višino nagrade določil obdolženec sam in čeprav je oškodovanka kot tožilka ponudbo res sprejela kot primerno češ, da bo dosegla vpis, pa je vedela tudi, da kupnina za stanovanje s tem ni poravnana. To jasno izhaja iz njene izpovedbe na glavni obravnavi 24.10.2016, da ji je obdolženec povedal, da je zadeva s plačilom nagrade rešena in da P. d.d. kupnine ne bo zahtevalo. Ker ji je predhodno dejal, da mu P. d.d. dolguje enak znesek, kot je bila dogovorjena nagrada, je sklepala, da bo s tem, ko bo obdolžencu plačala nagrado, poplačala tudi svojo obveznost do P., čeprav o tem, kot dalje izhaja iz njene izpovedbe, ni bila povsem prepričana. Čeprav je bilo sklepanje oškodovanke kot tožilke, da bo s plačilom nagrade poplačala svoje obveznosti, res najmanj lahkomiselno, saj o obdolženčevih navedbah ni imela nobenih zagotovil družbe P. d.d., pa ta okoliščina le še dodatno pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je šlo pri soglasju oškodovanke kot tožilke glede višine nagrade za njeno ravnanje v stiski in istočasno s strani obdolženca za zlorabo takega stanja, kot bo še obrazloženo.

13. Čeprav pritožba sodišču prve stopnje očita, da nima razlogov o subjektivnem znaku obravnavanega kaznivega dejanja in da so le-ti v 14. točki sodbe preskromni, da bi jih bilo moč preizkusiti, zaradi česar je s sodbo podana tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, te navedbe niso utemeljene. Objektivni kakor tudi subjektivni znaki, kolikor se nanašajo na izrabo stanja oškodovanke kot tožilke in njenega pokojnega moža, izhajajo iz celotne obrazložitve sodbe s tem, da je v 14. točki naveden le zaključek. Vprašanje, ali je pri oškodovanki obstajala stiska oziroma ali je obdolženec zanjo vedel, pa ni odvisno le na podlagi okoliščin sklepanja dogovora o nagradi temveč tudi od predhodnega ravnanja, ko je obdolženec najprej nastopal kot pooblaščenec družbe P. d.d. in si izrecno prizadeval, da oškodovanka kot tožilka ne bi prišla do lastništva stanovanja in njegovega vpisa v zemljiško knjigo. Ta dejstva so navedena v 7. in 8. točki izpodbijane sodbe, še bolj podrobno pa v odgovoru na pritožbo, ki so ga podali pooblaščenci oškodovanke kot tožilke. Sklepno rečeno, je obdolženec preprečeval tako sklenitev kupoprodajne pogodbe za stanovanje, kot vpis v zemljiško knjigo, ker je bil finančno motiviran s strani P. d.d., da oškodovanci ne pridobijo lastninske pravice na stanovanju in teh ugotovitev sodišča prve stopnje pritožba tudi ne izpodbija. Gotovo torej je, da je obdolženec dobro poznal prizadevanja oškodovanke kot tožilke, da bi prišla do stanovanja na način kot je bil naveden v pravnomočni sodbi Okrajnega sodišča v P. pod opr.št. P 160/94. Ker pa navkljub svojemu angažiranju pri P. d.d. ni uspel in s tem ostal brez izdatne pričakovane nagrade, je priliko uvidel na nasprotni strani in po lastni iniciativi ponudil svoje zaslugo oškodovanki kot tožilki.

14. Tudi pritožbeno sodišče ne vidi nobenih razlogov, da ne bi verjelo oškodovanki kot tožilki, ko navaja, da ji je obdolženec svojo pripravljenost za sodelovanje utemeljil z dolgom 15.000,00 EUR, ki naj bi mu ga dolgovala družba P. d.d., saj oškodovanka sama ni mogla vedeti, da je obdolženec dejansko terjal od navedene družbe znesek, ki je tudi znašal 15 % vrednosti stanovanja. Njena navedba je zato povsem verodostojna in ker se je v novem sojenju izkazalo, da P. d.d. obdolžencu ni dolgovalo ničesar (točka 7 izpodbijane sodbe) to pomeni, da je oškodovanko kot tožilko ter posredno njenega pokojnega moža zavajal z neresničnimi trditvami z namenom, da ju prepriča v korektnost in poštenost dane ponudbe. Gre torej za pomembno okoliščino, ki le še utrjuje spoznanje sodišča, da je obdolženec dobro poznal stanovanjsko problematiko oškodovanke kot tožilke in s tem tudi njeno stisko, ko s predhodnimi prizadevanji za vpis lastninske pravice ni uspela, in katero je še sam potenciral s sicer resničnim dejstvom, da družbi P. d.d. grozi stečaj, zaradi česar bo ostala brez stanovanja. Spričo navedenega tako ni prepričljiva pritožbena razlaga, da oškodovanka kot tožilka v času sklepanja dogovora na nagradi ni bila v stiski, saj je izrecno dejala, da je bila obdolženčeva ponudba dobra in da obdolženec za stisko oškodovanke kot tožilke tudi ni mogel vedeti, niti ne, da je sporno stanovanje edina nepremičnina, s katero z možem razpolagata, glede na to, da je bil prepričan, da imata še nepremičnino v H.. Kot je obrazloženo že zgoraj, ne le, da je kot pooblaščenec P. d.d. preprečeval pridobitev lastninske pravice na stanovanju, temveč je s prikazovanjem neresničnih dejstev glede dolga, ki naj bi ga navedena družba imela do njega, še dodatno povzročal pritisk na oškodovanko kot tožilko z grožnjo stečaja družbe, vedoč ob tem, da oškodovanka kot tožilka z družino živi prav v tistem stanovanju, ki je predmet vpisa v zemljiško knjigo. Tako v dogovoru o nagradi kot v izstavljenem računu izhaja, da je naslov oškodovanke kot tožilke isti kot naslov stanovanja, ki je predmet zadeve in torej ne gre za naslov morebitne druge nepremičnine, s katero naj bi oškodovanka še razpolagala. Nobenega dvoma tako ne more biti, da je obdolženec vedel, da je sporno stanovanje življenjskega pomena za oškodovanko kot tožilko in njeno družino ter da izguba stanovanja ne le zanjo, temveč za vsakogar, ki ostane brez bivališča, privede do velike stiske. Razumljivo na drugi strani zato je, da je prizadeta oseba prav zaradi stiske pripravljena storiti marsikaj, česar v normalnih razmerah ne bi storila in zato pristanek oškodovanke kot tožilke oziroma E.U. v plačilo nagrade tudi ni presenetljiv. Kolikor pa pritožba, sklicujoč se na ustanovitev zemljiškega dolga, še izpostavlja, da oškodovanka kot tožilka že na samem začetku dogovorov ni imela namena plačati nagrade, kar kaže, da je bila zelo preračunljiva in tudi zadostno vešča prava, pa je opozoriti na oškodovankino izpovedbo, katero v opombi pod točko 40 citira tudi pritožba češ, da bi nagrado zagotovo plačala, če bi uspela pridobiti kredit pri banki. Dejstva, da je dejansko nameravala vzeti kredit za poplačilo nagrade, pa pritožba ne izpodbija. Sicer pa je pojasniti, da ravnanje oškodovanke kot tožilke po sklenjenem dogovoru o nagradi za obstoj predmetnega kaznivega dejanja ni odločilnega pomena, saj je le-to bilo podano že s tem, ko si je obdolženec zagotovil očitno nesorazmerno premoženjsko korist, kar pomeni, da ni potrebno, da bi mu bila nagrada tudi dejansko izplačana. Zato pritožbena izvajanja kolikor se nanašajo tudi na navedene okoliščine, pravilnosti sodbe niso uspela izpodbiti. Izkaže se torej, da zatrjevani pritožbeni razlogi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja niso utemeljeni.

15. Obdolženčev zagovornik neutemeljeno izpodbija odločbo o premoženjskopravnem zahtevku z utemeljitvijo, da oškodovanki kot tožilki škoda ni nastala v posledici kaznivega dejanja, saj ni bila stranka dogovora, s poroštveno izjavo pa sodišče tudi ni razpolagalo medtem, ko je bil znesek, ki ji je dosojen v izpodbijani sodbi, obdolžencu izplačan v izvršilnem postopku, zaradi česar gre za že razsojeno stvar (res iudicata). S temi navedbami pa se sodišče druge stopnje ne strinja in se pridružuje razlagi prvostopenjskega sodišča v 16. točki sodbe. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da si je obdolženec pridobil premoženjsko korist, ki mu je nato bila izplačana v izvršilnem postopku, s kaznivim dejanjem, je s tem odpadla pravna podlaga za pridobitev terjatve iz izvršbe, zaradi česar ne gre za že razsojeno stvar. Tudi ne drži, da oškodovanki kot tožilki ni nastala škoda kot posledica obravnavanega kaznivega dejanja, saj je obdolženec v svojstvu upnika vodil izvršbo zoper oškodovanko kot tožilko, kot dolžnico zaradi izterjave zneska po računu, ki ji je bil izstavljen na podlagi spornega dogovora o nagradi. V izvršilnem postopku prisojene zamudne obresti in stroški izvršilnega postopka sodijo v del škode, ki je oškodovanki nastala kot posledica storjenega kaznivega dejanja, zaradi česar pritožba ne more uspeti s trditvijo, da ni bila upravičena do zakonskih zamudnih obresti ter, da bi moralo sodišče upoštevati tudi korist, ki jih je oškodovanka kot tožilka pridobila s sklenjenim dogovorom o nagradi. Prav tako ni upoštevna navedba glede izračuna vrednosti storitev po tedaj veljavni tarifi za ostala dejanja, katerih storitev je obdolženec izkazal, saj je bil obdolženec tisti, ki je od nagrade 15.000,00 EUR odbil znesek 200,00 EUR, ki mu ga je oškodovanka kot tožilka že plačala za opravljene storitve in je nato vodil izvršbo zaradi izterjave glavnice v višini 14.800,00 EUR. Sploh pa pritožba glede opravljenih storitev obdolženca ni posebej konkretizirana, da bi jo bilo moč v tej smeri preizkusiti. Je pa že sodišče prve stopnje nasprotno ugotovilo, da je oškodovanka kot tožilka obdolžencu za opravljene storitve dejansko izplačala skupno 400,00 EUR in da je v tem znesku zajeta tudi storitev, ki jo je obdolženec opravil na podlagi odvetniške tarife. Sploh pa je ugotovilo, da so bile storitve glede etažne lastnine povsem nepotrebne. Pritožbene navedbe spričo povedanega niso uspele ovreči pravilnosti odločbe o dosojenem premoženjskopravnem zahtevku.

16. Čeprav pritožnik uvodoma navaja, da se pritožuje tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji, pa tega pritožbenega razloga posebej ni obrazložil, zaradi česar je sodišče prve stopnje odločbo o kazenski sankciji preizkusilo po uradni dolžnosti na podlagi pooblastila iz 386. člena ZKP. Pri tem je ocenilo, da so okoliščine, ki vplivajo na izbiro vrste in odmero kazenske sankcije pravilno ugotovljene in tudi ustrezno ovrednotene, povsem na mestu pa je tudi odločitev o posebnem pogoju, da obdolženec oškodovanki kot tožilki v naloženem mu roku plača dosojeni premoženjskopravni zahtevek. Čeprav pritožba izpostavlja, da je zgrešena odločba o stroških kazenskega postopka, pa to trditev utemeljuje s stališčem, da je izpodbijani krivdorek napačen, zaradi česar naj ne bi bilo podlage za obveznost plačila sodnih stroškov. Ker pa pritožba, kot zgoraj obrazloženo, ni utemeljena, enako usodo deli tudi navedba glede stroškov sodnega postopka.

17. Glede na vse obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo obdolženčevega zagovornika na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje potem, ko je še ugotovilo, da v postopku ni prišlo do kršitev, ki jih je v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP moralo paziti po uradni dolžnosti. Neuspeh pritožbe ima za posledico plačilo stroškov pritožbenega dela postopka, ki zaenkrat niso znani, zaradi česar jih bo naknadno odmerilo prvostopenjsko sodišče, je pa sodišče druge stopnje obdolžencu naložilo v plačilo sodno takso v znesku 204,00 EUR, ki predstavlja količnik 1,5 glede na takso, ki mu je bila odmerjena z izpodbijano sodbo (tarifna štev. 7122 Zakona o sodnih taksah).