Jedro

Iz sredstev BPP so bili za tožnico izplačani stroški za sodno izvedenko ter stroški za zastopanje po odvetnici. Ker je tožnica v pravdi delno uspela in pridobila terjatev za plačilo odškodnine ter je nasprotna stranka izvedla nakazilo denarnega zneska, nasprotni stranki pa sta v pravdnem postopku na transakcijski račun tožene stranke povrnili pravdne stroške, je tožnica dolžna plačati razliko do celotnih stroškov, ki so bili zanjo plačani iz sredstev BPP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) je odločil, da je tožnica dolžna v korist proračuna Republike Slovenije vrniti 2.941,59 EUR stroškov postopka, izplačanih iz sredstev BPP, v roku 30 dni od prejema te odločbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pojasnil je, da je tožnica, ki ji je bila dodeljena BPP, v postopku uspela in ji je bila s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Celju P 423/2019 z dne 2. 3. 2021 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 334/2021 z dne 13. 10. 2021 dosojena odškodnina v znesku 13.866,22 EUR s pp. Odločeno je še bilo, da sta dolžni nasprotni stranki na račun Okrožnega sodišča v Celju, solidarno povrniti 1.149,34 EUR pravdnih stroškov. Iz sredstev BPP so bili za tožnico plačani stroški za sodno izvedenko C. C. v skupni višini 1.517,57 EUR, ter stroški za zastopanje po odvetnici D. D. v višini 2.573,36 EUR, skupaj torej 4.090,93 EUR. Po poizvedbi je bilo ugotovljeno, da je upravičenka do BPP – tožnica od nasprotnih strank prejela plačilo 24. 5. 2021 na račun svoje pooblaščenke v višini 17.640,36 EUR, zmanjšan za pravdne stroške v višini 429,03 EUR, prav tako sta nasprotni stranki na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Celju povrnili pravdne stroške v znesku 1.149,34 EUR. Tožnica je glede na 48. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) dolžna plačati razliko do celotnih stroškov, ki so bili zanjo plačani iz sredstev BPP, kar v konkretni zadevi znaša 2.941,59 EUR.

2. Tožnica vlaga tožbo zaradi nepravilne in napačne uporabe materialnega prava, zaradi bistvene kršitve določb postopka in zaradi nepopolnega oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlaga ugoditev zahtevku ter odpravo odločbe in vrnitev zadeve v ponoven postopek. Poudarja, da je bil znesek 1.149,34 EUR, ki predstavlja pravdne stroške v sodbi Okrožnega sodišča v Celju P 423/2019 z dne 2. 3. 2021 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 334/2021 z dne 13. 10 2021, ki sta jih bili nasprotni stranki v pravdnem postopku solidarno dolžni povrniti tožnici, zmotno ugotovljen. Izpostavlja, da je Okrožno sodišče v Celju v ponovljenem postopku glede pravdnih stroškov napačno in v nasprotju z ustaljeno sodno prakso odločilo, da je njen uspeh v pravdi 24%, saj je v postopku uspela v 62%, in sicer zato, ker je po temelju zahtevka uspela 100%, po višini pa 24%, kar pomeni, da je bil končni uspeh tožnice 62%, toženih strank pa 38% in bi morala prejeti 2.132,80 EUR stroškov. Prav tako Okrožno sodišče v Celju pri odmeri pravdnih stroškov ni upoštevalo sodnih taks, ki jih je bila tožnica oproščena (za tožbo v višini 1.227,00 EUR in pritožbo v znesku 1.227,00 EUR). Res je sicer, da je bila tožnica plačila sodne takse v postopku oproščena, vendar je ta taksa kljub temu predstavljala del pravdnih stroškov, ki bi jih morala plačati nasprotni stranki. Glede na navedeno so pravdni stroški tožnice znašali skupaj 4.667,17 EUR (3.440,17 EUR + 1.227,00 EUR). Procentualno preračunano bi tako bili prvo in drugo toženi stranki v pravdnem postopku primorani Okrožnemu sodišču v Celju povrniti znesek 2.893,64 EUR (62% pravdnih stroškov).

3. Poudarja še, da tožena stranka napačno v ponovljenem postopku tožnici ni priznala priglašenih pravdnih stroškov za pritožbe zoper procesni sklep, z dne 30. 6. 2020, ki ga je tožena stranka vložila tekom dokaznega postopka ter sodno takso za pritožbo zoper sklep v znesku 33,00 EUR. Poudarja, da tožnica ni vedela, da je bila odločba Bpp z dne 18. 10 2017 izčrpana do prve odločitve na prvi stopnji, to je do izdaje sodbe dne 26. 2. 2019, in da bi, če bi želela odobritev BPP za ponovljen postopek na prvi stopnji, morala ponovno zaprositi za BPP. Če bi vedela, ne bi uveljavljala pravdnih stroškov, ki so obsegali pravno svetovanje in zastopanje v pravdnem postopku po odločbi Bpp z dne 18. 10. 2017 in bi tako priglasila višje stroške, ki bi ji bili tudi priznani. Meni še, da je Okrožnega sodišča v Celju s sklepom Bpp 1323/2017 z dne 23. 3. 2021 predlog pooblaščenke tožnice za odmero stroškov neupravičeno zavrnilo.

4. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na določbe 46., 48. in 49. člen ZBPP ter poudarja, da je po uradni dolžnosti pridobila sodbo Okrožnega sodišča v Celju P 423/2019 z dne 2. 3. 2021 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 334/2021 z dne 13.10. 2021 in po njenem pregledu ugotovila, da je tožnica v sodnem postopku delno uspela ter je na podlagi pravnomočne sodbe pridobila premoženje, in sicer odškodnino v znesku 13.866,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in da je sodišče glede povrnitve stroškov iz naslova BPP odločilo, da sta dolžni nasprotni stranki (prvo tožena stranka B. B. in drugo tožena stranka Zavarovalnica E., d. d.) na račun Okrožnega sodišča v Celju, Organa za BPP, solidarno povrniti 1.149,34 EUR pravdnih stroškov. Citirana sodba je postala pravnomočna 13. 10. 2021. Odločitev sodišča o povrnitvi stroškov pravdnega postopka, v korist proračuna, predstavlja izvršilni naslov za povrnitev pravdnih stroškov s strani nasprotnih strank upravičenki do BPP. Tožena stranka je ugotovila skupen znesek pravdnih stroškov, ki so bili za tožnico izplačani iz sredstev BPP in znašajo 4.090,93 EUR. Glede na ugotovljeno in dejstvo, da sta nasprotni stranki na podlagi zgoraj citirane pravnomočne sodbe, v korist proračuna RS povrnili pravdne stroške v znesku 1.149,34 EUR, ter da sta nasprotni stranki tožnici tudi plačali prisojeno odškodnino, je tako tožena stranka le še ugotovila, da znaša razlika pravdnih stroškov, ki jih je v korist proračuna dolžna povrniti tožnica, 2.941,59 EUR.

5. Izpostavlja, da so neutemeljene tožbene navedbe o kršitvah določil Zakona o pravdnem postopku, ki se nanašajo na povrnitev stroškov pravdnega postopka, o katerih je pravnomočno odločilo sodeče sodišče s sodbo Okrožnega sodišča v Celju P 423/2019 z dne 2. 3. 2021 v zvezi sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 334/2021 z dne 13. 10. 2021, in na katero je tožena stranka vezana. Ugotovitve je lahko tožnica izpodbijala v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi. Meni, da dejstvo, da tožnica ni vedela, da je bila odločba o BPP z dne 18. 10. 2017 izčrpana do prve odločitve na prvi stopnji in da bi morala v ponovljenem postopku ponovno zaprositi za dodelitev BPP v zadevi ni relevantno. Dejstvo je, da je pristojni organ za BPP z odločbo prosilcu dodeli BPP za posamezen sodni postopek. V skladu z ustaljeno sodno prakso1 velja, da mora prosilec, kolikor bi želel odobritev BPP v ponovljenem postopku, zanjo ponovno zaprositi. Glede na navedeno je bil predlog pooblaščenke tožnice za odmero stroškov zastopanja v ponovljenem pravdnem postopku z dne 5. 3. 2021 s sklepom tožene stranke opr. št. Bpp 1323/2017 z dne 23. 3. 2021 zavrnjen in je sklep postal pravnomočen 4. 5. 2021. **K I. točki izreka:**

6. Tožba ni utemeljena.

7. 48. člen ZBPP določa, da kolikor je upravičenec do brezplačne pravne pomoči delno ali v celoti v postopku uspel in na podlagi pravnomočne odločbe sodišča pridobil premoženje oziroma dohodke, je dolžan povrniti Republiki Sloveniji razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka oziroma tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke v skladu s 46. členom tega zakona. 46. člen ZBPP pa določa, da stroški, ki jih je za upravičenca do brezplačne pravne pomoči iz naslova oprostitve plačila stroškov sodnega postopka po petem odstavku 26. člena tega zakona med sodnim postopkom iz proračuna založila Republika Slovenija ter nagrada in stroški dodeljenega pooblaščenca po šestem odstavku 30. člena tega zakona so stroški sodnega postopka (prvi odstavek). Nadalje pravi, da ne glede na določbe procesnega zakona o priglasitvi stroškov pristojno sodišče pri odločanju o stroških postopka po uradni dolžnosti upošteva stroške iz prejšnjega odstavka, ki jih je med sodnim postopkom založila Republika Slovenija, tudi če jih stranka, ki je upravičena do brezplačne pravne pomoči, sama ne priglasi. Obseg stroškov sodišče ugotovi iz odločbe o dodelitvi brezplačne pravne pomoči (drugi odstavek). O višini in obsegu stroškov iz prvega odstavka tega člena, ki jih mora nasprotna stranka namesto stranki, ki je upravičena do brezplačne pravne pomoči, povrniti v korist proračuna Republike Slovenije, odloči pristojno sodišče po določbah o povrnitvi stroškov postopka (tretji odstavek).

8. Namen BPP je namreč v tem, da se upravičencem, ki zaradi nezmožnosti plačila pravne pomoči, ne bi mogli vložiti tožbe oziroma drugih pravnih sredstev pred sodišči, to omogoči s pomočjo države v obliki BPP. Ko pa upravičenci do BPP s svojimi zahtevki pred sodiščem uspejo in pridobijo sredstva, mora država plačana sredstva BPP dobiti povrnjena, na podlagi določila 46. člena ZBPP (če so izpolnjeni pogoji zato, da država glede stroškov BPP vstopi namesto upravičenca do BPP in jih izterja sama), bodisi na podlagi 48. člena ZBPP. V skladu z opisanim namenom BPP je, da se s strani države izplačana sredstva BPP državi povrnejo, če upravičenec v postopku uspe in pridobi sredstva.2

9. Med strankama je nesporno, da je bila tožnici dodeljena BPP, in da jo je v okviru te dodeljene BPP zastopala odvetnica. Nesporno je nadalje ugotovitev, da so bili v predmetni zadevi iz sredstev BPP za tožnico izplačani stroški za sodno izvedenko v skupni višini 1.517,57 EUR ter stroški za zastopanje po odvetnici v višini 2.573,36 EUR, kar je skupaj zneslo 4.090,93 EUR. Nadalje ni sporno, da je tožnica v sporu pred Okrožnim sodiščem v Celju P 423/2019, z dne 2. 3. 2021, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 334/2021, z dne 13. 10. 2021, delno uspela in pridobila terjatev za plačilo odškodnine v višini 13.866,22 EUR, s pripadajočimi zakonskimi obrestmi. Sporno nadalje ni, da je v pravnem postopku nasprotna stranka, Zavarovalnica E., d. d., toženi stranki sporočila, da je dne 24. 5. 2021, na račun pooblaščenke tožnice, izvedla nakazilo denarnega zneska v višini 17.640,36 EUR. Nadalje iz listin v sodnem spisu izhaja, da sta nasprotni stranki v pravdnem postopku na transakcijski račun tožene stranke povrnili pravdne stroške, v znesku 1.149,34 EUR. Glede na navedeno je tožena stranka v skladu 48. člena ZBPP odločila, da je tožnica dolžna plačati razliko do celotnih stroškov, ki so bili zanjo plačani iz sredstev BPP, kar v konkretni zadevi znaša 2.941,59 EUR (4.090,93 EUR - 1.149,34 EUR).

10. Za tožnico v zadevi je sporen izračun pravdnih stroškov, pri čemer opozarja na napačen izračun pravdnih stroškov v zadevi P 571/2017 oz. kasnejši zadevi P 423/2019 ter napačen uspeh v postopku ter neupoštevanje sodne takse, nadalje opozarja na zavrnitev določenih stroškov v okviru odločanja organa BPP.

11. Sodišče ugotavlja, da so, glede na dejstvo pravnomočnosti navedene pravdne sodbe, neutemeljene in prepozne tožbene navedbe o kršitvah določil Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se nanašajo na povrnitev stroškov pravdnega postopka, o katerih je pravnomočno odločilo sodeče sodišče s sodbo Okrožnega sodišča v Celju P 423/2019 z dne 2. 3. 2021 v zvezi sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 334/2021 z dne 13. 10. 2021, in na katero je tožena stranka vezana (tretji odstavek 46. člena ZBPP). Tu je omeniti, da ima v primeru uspeha z izrednimi pravnimi sredstvi zoper citirano sodbo, tožnica možnost v skladu z določili Zakona o splošnem upravnem postopku, ki se v postopku dodelitve BPP uporablja subsidiarno, z ustreznimi pravnimi sredstvi izpodbijati odločbo Okrožnega sodišča v Celju Bpp 1323/2017 z dne 19. 1. 2022. 12. Tudi dejstvo, da pooblaščenka tožnice v zadevi ni vedela, da je bila odločba o BPP z dne 18. 10. 2017 izčrpana do prve odločitve na prvi stopnji, to je do izdaje dne 26. 2. 2019 ter da ni vedela, da bi morala v ponovljenem postopku ponovno zaprositi za dodelitev BPP, ni relevantno za odločitev v konkretni zadevi. V sferi upravičenca do BPP in njegovega pooblaščenca, ki svoje storitve izvaja v okviru sistema BPP in mu je ta sistem poznan, pa je, da pravočasno pridobi vse potrebne podatke o veljavnosti posamezne odločbe o dodeljeni BPP in o tem, katera dejanja pravne pomoči so zajeta v dodeljeni BPP. V skladu z ustaljeno sodno prakso3 velja, da mora prosilec, v kolikor bi želel odobritev BPP v ponovljenem postopku, zanjo ponovno zaprositi.

13. V zvezi z navedbami tožnice, da bi tožena stranka morala tožnici priznati nagrado za odvetniške stroške v ponovljenem pravdnem postopku, je ugotoviti, da med strankama ni bilo sporno, da je tožena stranka s sklepom Bpp 1323/2017 z dne 23. 3. 2021 njen predlog za povračilo zavrnila, tožena stranka pa je izpostavila, da je naveden sklep postal pravnomočen 4. 5. 2021, česar tožnica ni prerekala (neprerekana dejstva pa se štejejo za priznana v skladu s drugim odstavkom 214. člena ZPP v zvezi s 22. členom Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče pa je na navedeno dejstvo pravnomočnosti vezano, pravnomočnih odločitev pa tožnica ne more izpodbiti s to tožbo.

14. Glede na vse navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

15. Tožnica ni predlagala glavne obravnave in tudi ni predložila nobenega dokaza v zvezi s svojimi trditvami kot dejansko podlago tožbi. Sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega akta, med strankama ni bilo sporno, sporna je bila le pravilna uporaba 46. in 48. člena ZBPP. Tožnica sicer v tožbi navaja, da je izpodbijana odločba BPP izdana na podlagi nepopolnega oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, vendar pri tem ni navajala dejstev, ki bi kazali na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje iz postopka izdaje izpodbijane odločbe. Tudi uveljavljanje bistvenih kršitev postopka je le na ravni navedbe.

**K II. točki izreka:**

16. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Tako sodbi UPRS II U 468/2011 z dne 17.10. 2012 in II U 423/2013 z dne 22.10. 2014. 2 Tako sodba UPRS II U 132/2011 z dne 7. 4. 2011. 3 Tako sodbi UPRS II U 468/2011 z dne 17.10. 2012 in II U 423/2013 z dne 22.10. 2014.