Jedro

Po oceni pritožbenega sodišča ima namreč napadena sodba povsem ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih, tisti, ki jih pritožnica pogreša, pa niso odločilni, zato ne more biti govora o pomanjkljivih razlogih napadene sodbe.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Z napadenim delom sodbe je sodišče prve stopnje obdolženega A. A. spoznalo za krivega poskusa nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s prvim odstavkom 204. člena, prvim odstavkom 34. člena ter drugim odstavkom 20. člena in prvim odstavkom 54. člena KZ-1, opisanim pod točko 1 in 2 izreka napadene sodbe, za katerega mu je sodišče prve stopnje določilo kazen štiri mesece zapora; poskusa kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 204. člena in prvim odstavkom 34. člena KZ-1, opisanim pod točko 3 izreka napadene sodbe, za katerega mu je sodišče prve stopnje določilo kazen en mesec zapora in kaznivega dejanja po prvem odstavku 286. člena KZ-1, opisanega pod točko 4 izreka napadene sodbe, za katerega mu je sodišče določilo kazen devet mesecev zapora; nato pa mu po drugem odstavku 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen eno leto zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče prve stopnje obdolženega oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožila zagovornica obdolženega A. A. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornica uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ne da bi konkretizirala katero kršitev iz člena 371 ZKP uveljavlja. Z navedbami, da je bila obdolžencu kršena pravica do obrambe, ker obdolženi na glavni obravnavi ni imel zagovornika, sodišče pa je tudi zavrnilo vse dokaze, ki jih je predlagal obdolženi, prav tako pa tekom postopka obdolženi ni bil ustrezno opozorjen, da se lahko zagovarja z zagovornikom, saj bi zagovornika, ker mu je bila izrečena zaporna kazen, moral imeti, meri na kršitev pravice do obrambe iz člena 371/II ZKP, uveljavlja pa kršitev 29. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Uveljavljana kršitev po oceni pritožbenega sodišča ni podana, saj so trditve zagovornice o tem, da sodišče prve stopnje obdolžencu ni dalo ustreznega pravnega pouka o pravici do zagovornika, v nasprotju s podatki kazenskega spisa, in sicer zapisnika o predobravnavnem naroku z dne 1. 9. 2021, iz katerega izhaja, da je obdolženi bil ustrezno poučen o pravici vzeti si zagovornika, na kar je obdolženi bil ponovno opozorjen na glavni obravnavi dne 1. 12. 2021 (list. št. 66 spisa). Ker je obdolženi tudi izjavil, da je pravne pouke razumel in da se bo zagovarjal sam, pritožba zagovornice, ki skuša prepričati nasprotno, ne more biti uspešna. Razen tega pa iz podatkov kazenskega spisa ni razvidno, da bi se obdolženi skliceval na to, da se ni zmožen zagovarjati, kot to sicer smiselno navaja zagovornica. Okoliščina, da je bila obdolžencu izrečena zaporna kazen, pa glede na kazen, ki je zagrožena za obdolžencu očitana kazniva dejanja, ne narekuje obvezne obrambe, kot to zmotno meni zagovornica in so zato vsi pomisleki pritožbe v tej smeri neutemeljeni. Prav tako ne more biti uspešna zagovornica, ki trdi, da je bila obdolžencu kršena pravica do obrambe zato, ker je sodišče prve stopnje njegove dokazne predloge zavrnilo.

6. Za kršitev pravice do obrambe iz člena 371/II ZKP gre namreč takrat, ko sodišče prve stopnje zavrne predlagane dokaze, pa takšne svoje odločitve v napadeni sodbi ustrezno ne obrazloži. To pa v obravnavani zadevi ni primer. Kot izhaja iz razlogov napadene sodbe, je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi navedlo tehtne in prepričljive razloge o zavrnitvi dokaznih predlogov, kot to izhaja iz točke 13 napadene sodbe, ki jim pritožbeno sodišče nima kaj dodati. Sicer pa po načelu proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem katere dokaze bo izvedlo in katere ne, za dokaze, ki jih je predlagal obdolženi, pa je pravilno ocenilo, da niso pravno relevantni in jih je zato utemeljeno zavrnilo. Zato se v pritožbi uveljavljani bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/II ZKP in kršitev 29. člena Ustave RS, pokažeta kot neutemeljeni.

7. Brez konkretizacije zagovornica v nadaljevanju pritožbe uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka zaradi nasprotujočih si dokaznih listinah in razlogih napadene sodbe, s čemer meri na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP. Tudi ta kršitev po oceni pritožbenega sodišča ni podana, saj je pritožnica ustrezno ne obrazloži, z navedbo, da oškodovančeva izpovedba tekom postopka ni bila enaka, pa zagovornica v bistvu graja dejansko stanje oziroma dokazno oceno sodišča prve stopnje o izpovedbi oškodovanca. Prav tako ne gre za uveljavljano kršitev, ki jo pritožnica vidi v tem, da sodišče v napadeni sodbi ni pojasnilo s strani katerih občanov so bili policisti seznanjeni s kaznivim dejanjem. Po oceni pritožbenega sodišča ima namreč napadena sodba povsem ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih, tisti, ki jih pritožnica pogreša, pa niso odločilni, zato ne more biti govora o pomanjkljivih razlogih napadene sodbe.

8. Nadalje zagovornica zgolj z enim stavkom trdi, da je bil postopek pred sodiščem prve stopnje voden enostransko in usmerjen v smer obsodbe. Takšnih pritožbenih navedb, brez ustrezne obrazložitve in konkretizacije uveljavljanih kršitev, niti ni moč preizkusiti, kršitve, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče ni zasledilo.

9. Uspešna pa tudi ne more biti zagovornica, ki uveljavlja pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega očitanih mu kaznivih dejanj. Takšno svojo odločitev je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki napadene sodbe ter le še v zvezi s pritožbo zagovornice obdolženega dodaja:

10. Bistvo pritožbe je v sklicevanju na zavrnjene dokaze in v trditvi, da je izpovedba oškodovanca vprašljiva in da okoliščine poskusov storitve velike tatvine niso v zadostni meri razjasnjene, saj ni bil zasežen dokazni material, prav tako pa niso bili odvzeti prstni odtisi z okna.

11. Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti. Kot že navedeno, je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi navedlo tehtne in prepričljive razloge o tem zakaj je zavrnilo predlagane dokaze obdolženca, s temi razlogi soglaša tudi pritožbeno sodišče. Zaradi zavrnitve dokaznih predlogov po oceni pritožbenega sodišča dejansko stanje ni bilo ne zmotno ne nepopolno ugotovljeno, saj je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku razpolagalo s takšnimi dokazi, da je lahko sprejelo odločitev iz napadene sodbe. Zagovornica, ki sodišču prve stopnje očita, da bi moralo v postopek pritegniti izvedenca iz področja psihologije glede obdolženčeve prištevnosti, spregleda, da ta dokazni predlog tekom postopka ni bil podan, sodišču pa se tudi ni porajal dvom v obdolženčevo prištevnost. Zato okoliščina, da je obdolženec odvisen od drog in da prejema metadon, na kar se sklicuje zagovornica, nima nobenega vpliva na ugotovljeno krivdo obdolženca, saj se obdolženi na navedeno ni skliceval. Sicer pa je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je sledilo določni in prepričljivi izpovedbi oškodovanca B. B., ki je oba obdolženca v celoti obremenil ter tudi pojasnil svoj odnos z njima, pri poskusu kaznivega dejanja velike tatvine sta obdolženca bila tudi z njegove strani zalotena, zato je dejanje ostalo pri poskusu. Opisal je tudi kako je obdolženi poskušal pri prvem dejanju z leseno palico najprej odkrhniti del okvirja okna ter nato pograbil kocko in z njo hotel vlomiti, zato se je oglasil, nakar je obdolženi pobegnil. Pri prvem poskusu je bil obdolženi sam, obdolženca dobro pozna in je brez vsakega dvoma povedal, da je to obdolženi A. A. Pri drugem dejanju pa sta bila prisotna oba obdolženca, saj ju je videl, ko je pogledal skozi okno, zavpil, potem pa sta obdolženca pobegnila. Oškodovanec B. B. je tudi podrobno pojasnil kako mu je obdolženi A. A. začel groziti, če ga bo prijavil za storjena dejanja, grozil mu je po telefonu, nato je njegovo številko blokiral in se ni več oglašal, zaradi groženj, ki mu jih je obdolženi A. A. izrekel, in sicer, da bo mrtev, če bo zaradi njega moral v zapor, zaradi česar je bil zelo prestrašen, saj mu je grozil en dan po tistem, ko so policisti z obdolženim kot osumljenim v zvezi s poskusi vlomov v župnišče opravili razgovor. S tem je obdolženi hotel doseči, da ga oškodovanec z naznanjenimi poskusi vlomov v župnišče ne bi obremenil, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Kaznivo dejanje na škodo E. E. je obdolženemu dokazano na podlagi izpovedbe priče C. C., ki je obdolženca zasačil pri vlomu ter ga tudi prepoznal kot storilca kaznivega dejanja, zaradi česar je obdolženi s kraja zbežal. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje obdolženega A. A. utemeljeno spoznalo za krivega poskusa nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine, opisane pod točko 1.2 izreka napadene sodbe, poskusa kaznivega dejanja velike tatvine, opisanega pod točko 3 izreka napadene sodbe in kaznivega dejanja oviranja pravosodnih in drugih državnih organov, opisanega pod točko 4 izreka napadene sodbe. Takšno svojo odločitev je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo, zato se pritožbeno sodišče v preostalem v izogib ponavljanju na te razloge sklicuje. Pritožba zagovornice, ki v preostalem skuša prepričati, da obdolžencu naklepno ravnanje ni dokazano, in sicer, da se je zavedal pomena svojih besed in tudi namena, zakaj jih je izrekel, kar smiselno leti na dejanje opisano pod točko 4 izreka napadene sodbe, ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je, kot že navedeno, pravilno ugotovilo, da je obdolženi izpolnil vse objektivne znake očitanih mu kaznivih dejanj, pravilno je ugotovilo tudi subjektivni element obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, in sicer direktni naklep, kar vse je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo. Ker zagovornica v bistvu v pritožbi podaja lastno oceno izvedenih dokazov, ki je drugačna od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ne more biti uspešna, saj je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predlagane dokaze obdolženca. Takšno svojo odločitev je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo, zaradi zavrnitve dokaznih predlogov pa dejansko stanje ni bilo ne zmotno ne nepopolno ugotovljeno, kot to sicer skuša prepričati zagovornica.

12. Iz navedenih razlogov, in ker zagovornica niti v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo prvostopni krivdni izrek, je pritožbeno sodišče o njeni pritožbi odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

13. Uspešna pa tudi ne more biti zagovornica, ko graja odločitev sodišča prve stopnje v njeni odločbi o kazenski sankciji. Navaja namreč, da izrečena zaporna kazen ni primerna in ni v skladu z določbami ZKP ter je nesorazmerna s kriminalno količino, ki se očita obdolžencu, zato bi moralo sodišče obdolžencu izreči milejšo kazen oziroma mu kazen odpustiti. Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno ugotovilo in ocenilo vse tiste okoliščine, ki pridejo v poštev pri izbiri vrste in višine kazenske sankcije. Obdolženi je namreč večkrat predkaznovan, kot to izhaja iz podatkov kazenske evidence in je specialni povratnik, kar je sodišče prve stopnje pravilno štelo kot obteževalno okoliščino, saj ga že izrečene kazni niso odvrnile od ponovne izvršitve kaznivih dejanj, kar tudi po oceni pritožbenega sodišča narekuje izrek zaporne kazni, kot jo je v obravnavani zadevi pravilno izreklo obdolžencu sodišče prve stopnje. Tako je obdolžencu za kaznivo dejanje opisano pod točko 1 in 2 izreka napadene sodbe določilo ustrezno zaporno kazen štiri mesece, za kaznivo dejanje opisano pod točko 3 izreka napadene sodbe pa določilo primerno kazen en mesec zapora in za kaznivo dejanje opisano pod točko 4 izreka napadene sodbe pravilno določilo kazen devet mesecev zapora, nakar mu je skladno s členom 53/II KZ-1 izreklo povsem primerno enotno zaporno kazen eno leto zapora. Prav izrečena zaporna kazen je po oceni pritožbenega sodišča pravilna in pravična in le z njenim izrekom bo pri obdolžencu dosežen namen kaznovanja, da v bodoče ne bo ponavljal tovrstnih kaznivih dejanj. Zavzemanje zagovornice za izrek milejše kazni oziroma glede na težo izvršenih kaznivih dejanj celo odpustitev kazni, se glede na navedeno pokaže kot neutemeljeno. Na strani obdolženca namreč ni nobenih takšnih okoliščin, ki bi kazale na spremembo izrečene enotne zaporne kazni obdolžencu v korist, saj na strani obdolženca ni nobenih takšnih okoliščin, ki bi kazale na izrek milejše kazni oziroma celo odpustitev kazni, za kar se neuspešno v pritožbi zavzema zagovornica.

14. Iz navedenih razlogov, in ker pritožba zagovornice niti v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo prvostopni obsodilni izrek, je pritožbeno sodišče o njeni pritožbi odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe. Pritožbeno sodišče pa pri uradnem preizkusu napadene sodbe skladno z določilom člena 383/I ZKP ni ugotovilo nobenih kršitev.

15. Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka, in sicer sodne takse (člen 95/IV v zvezi s členom 98/I ZKP).