Jedro

Pri ugovoru sočasnosti vrnitvenega zahtevka ob razvezi pogodbe iz 3. odstavka 111. člena OZ ni pomembna različna pravna narava zahtevka iz tožbe in ugovora. Tudi če tožnik zahteva opustitev posesti, nasprotna stranka pa ugovarja, da bo obveznost izpolnila ob hkratni vrnitvi kupnine, je pravilo sočasnosti treba upoštevati.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se glasi: „1. Toženi stranki A. M. in I. M. sta dolžni izprazniti nepremičnino v lasti tožeče stranke v 62/128 celotne parcele št. 428/0, k. o. X (ID znak 000), kar predstavlja stanovanje v visokem pritličju hiše na naslovu Z. v skupni izmeri 136,74 m2 (zaprto stopnišče, hodnik, štiri velike sobe, kuhinja in jedilnica, shramba in štiri ločene kopalnice), klet z ločenim vhodom (trije veliki prostori in dodatni manjši) v skupni izmeri 66,97 m2 in dvorišče v izmeri 81,50 m2 (glede na pripadajoč delež polovice dvorišča) in izročiti to nepremičnino tožeči stranki D. N. v neposredno posest, vse prosto oseb in stvari, ter izročiti ključe vhodnih vrat stanovanjskega dela, ključe vhodnih vrat v klet in ključe vhodnih vrat dvorišča, ob istočasni izpolnitvi obveznosti tožeče stranke do prve tožene stranke, kot je določena v sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani P 391/2008-II z dne 19. 3. 2008, in sicer plačila zneska glavnice 86.135,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od dela glavnice v znesku 25.565,00 EUR za čas od 15. 6. 2000 dalje do plačila, - od dela glavnice v znesku 17.670,00 EUR za čas od 25. 5. 2002 dalje do plačila, - od dela glavnice v znesku 2.000,00 EUR za čas od 4. 7. 2002 dalje do plačila, - od dela glavnice v znesku 5.900,00 EUR za čas od 17. 7. 2002 dalje do plačila, - od dela glavnice v znesku 5.000,00 EUR za čas od 28. 5. 2003 dalje do plačila, - od dela glavnice v znesku 5.000,00 EUR za čas od 23. 2. 2004 dalje do plačila, - od dela glavnice v znesku 7.000,00 EUR za čas od 30. 11. 2004 dalje do plačila, - od dela glavnice v znesku 3.000,00 EUR za čas od 1. 2. 2005 dalje do plačila, - od dela glavnice v znesku 1.000,00 EUR za čas od 17. 8. 2005 dalje do plačila, - od dela glavnice v znesku 9.000,00 EUR za čas od 13. 10. 2005 dalje do plačila in - od dela glavnice v znesku 5.000,00 EUR za čas od 18. 11. 2005 dalje do plačila.

2. Vsaka stranka krije svoje pravdne stroške postopka na prvi stopnji.“ Sicer se v preostalem delu pritožba zavrne in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 1.247,92 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencema naložilo, da sta dolžna izprazniti nepremičnino v lasti tožeče stranke do 62/128 celotne parcele št. 428/0, k. o. X, kar predstavlja stanovanje v visokem pritličju hiše na naslovu Z. v skupni izmeri 136,74 m2, klet z ločenim vhodom v skupni izmeri 66,97 m2 in dvorišče v izmeri 81,50 m2 ter izročiti to nepremičnino tožniku v neposredno posest skupaj z vsemi ključi, prosto oseb in stvari, v 90-ih dneh. Tožencema je naložilo, da sta dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške v višini 1.662,50 EUR.

Zoper sodbo vlagata pritožbo oba toženca iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov v smislu 338. člena ZPP, s predlogom, da se pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter tožbo tožnika zavrže oziroma podrejeno sodbo spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi ob istočasnem plačilu terjatve prve tožene stranke nasproti tožniku v skupnem znesku glavnice 86.135,00 EUR in zakonskih zamudnih obresti. Menita, da je sodišče kršilo določbe pravdnega postopka v smislu 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je bilo o zahtevku tožnika že razsojeno, do česar pa se sodišče ni opredelilo. Zmotno je tudi uporabilo materialno pravo, in sicer 111. člen Obligacijskega zakonika (OZ). Kadar imata obe stranki pravico zahtevati vrnitev danega, veljajo za vzajemno vračanje pravila, ki veljajo za izpolnitev dvostranskih pogodb. Če na sodišču ena stranka ugovarja, da ni dolžna izpolniti svoje obveznosti, dokler tudi druga ne izpolni svoje, ji sodišče naloži, da mora izpolniti obveznost takrat, ko jo izpolni tudi nasprotna stranka. Niso jasni razlogi sodišča, da toženca nista imela pravnega naslova za posest stanovanja na podlagi prodajne pogodbe, ki jo je prva toženka sklenila s tožnikom. Obrazložitev v tem delu je nerazumljiva in predstavlja kršitev določb pravdnega postopka v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmotno je stališče sodišča, da zgolj zato, ker je tožnikov zahtevek stvarnopravne narave, zahtevek prve toženke pa obligacijske, sklicevanje na 111. člen OZ ni mogoče. Zakaj je to razliko sodišče skonstruiralo, pritožnikoma ni jasno in pričakujeta, da bo pritožbeno sodišče napako popravilo. Toženca sta se sklicevala na stališče pravnih teoretikov in pravno prakso Republike Srbije, ker je sodna praksa v Republiki Sloveniji skromna. Vseeno pa ni mogoče spregledati sodbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2463/2012, iz katere je jasno razvidno, da bi bil v tem primeru tožnik upravičen zahtevati takojšnjo izselitev tožencev le v primeru, če bi ponudil takojšnje plačilo terjatve prve tožene stranke, sicer pa je to upravičen od tožencev zahtevati šele takrat, ko bo tudi sam pripravljen izpolniti svoj del obveznosti.

Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Toženca sodišču povsem pavšalno očitata absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pri čemer ne podajata konkretizirane pritožbene graje ugotovitve sodišča, da v obravnavani zadevi litispendenca s pravdo pod opr. št. P 1903/2012-II Okrožnega sodišča v Ljubljani ni podana (kar je bila trditev tožencev v odgovoru na tožbo) niti o tožnikovem zahtevku še ni bilo pravnomočno odločeno s sodbo II P 470/2002 Okrožnega sodišča v Ljubljani. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi prvega sodišča, da zavrženje tožbe v delu, ki je istoveten s sedanjim zahtevkom, ne predstavlja pravnomočne meritorne odločitve, ki bi pomenila oviro za vodenje te pravde, v nadaljevanju pa se v zadevi P 1903/2012-II obravnava plačilo uporabnine za uporabo stanovanja, kar pa ni predmet obravnavane zadeve. Sodišče je po uradni dolžnosti tudi samo preverilo, ali je bilo v zadevi že pravnomočno odločeno s sodbo II P 470/2002, in ugotovilo, da se sedanji vsebinsko enak tožbeni zahtevek opira na drugačen tožbeni temelj, zahtevka v obeh zadevah torej nista istovetna glede na konkreten življenjski primer, zato tudi omenjena zadeva ne predstavlja ovire za odločanje v tem postopku. Razlogi sodišča v tem delu so jasni in materialnopravno pravilni, zato se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče sklicuje na 6. in 7. točko izpodbijane sodbe.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih pritožba ne izpodbija, izhaja, da je prva toženka s pravnim prednikom tožnika sklenila pogodbo za nakup ½ v tej pravdi spornega stanovanja in zanjo že plačala kupnino. Ker prodajalec ni mogel izpolniti kupoprodajne pogodbe in na prvo toženko prenesti lastninske pravice, je bila slednja razvezana, tožnikovemu pravnemu predniku pa je bilo s strani Okrožnega sodišča v Ljubljani v zadevi P 391/2008-II naloženo vračilo plačane kupnine. Neprerekane so ostale tudi trditve tožencev, da je prva toženka s sklenitvijo prodajne pogodbe pridobila posest na spornem stanovanju, ki jo je izvajala skupaj s svojo družino, kar izhaja iz predloženega zapisnika o zaslišanju strank v postopku v zadevi P 1903/2012 Okrožnega sodišča v Ljubljani (priloga A5), ki ga je v spis predložil tožnik sam.

Toženca sta v postopku podala materialnopravni ugovor sočasnosti vrnitvenega zahtevka iz tretjega odstavka 111. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Ta določa, da v primeru, ko imata obe stranki pravico zahtevati vrnitev danega, veljajo za vzajemna vračanja pravila, ki veljajo za izpolnitev dvostranskih pogodb. Ta pa ureja 101. člen citiranega zakona, ki v prvem odstavku določa, da v dvostranskih pogodbah nobena stranka ni dolžna izpolniti svoje obveznosti, če druga stranka ne izpolni ali ni pripravljena sočasno izpolniti svoje obveznosti (razen če je dogovorjeno ali z zakonom določeno kaj drugega, ali če kaj drugega izhaja iz narave posla), v drugem odstavku pa predvideva možnost ugovora sočasne dospelosti izpolnitve. V obravnavani zadevi je prva toženka svojo obveznost po kupoprodajni pogodbi že izpolnila, pravni prednik tožnika pa je ni izpolnil v celoti, saj je namesto lastninske pravice na prvo toženko prenesel zgolj posest na stanovanju, ki jo sedaj tožnik želi nazaj. Gre torej za situacijo iz tretjega odstavka 111. člena OZ, pri čemer ni pomembno, da je narava vrnitvenega zahtevka tožnika stvarnopravna, narava vrnitvenega zahtevka prve toženke pa obligacijska. Ker med strankama ni sporno, da je prva toženka posest nastopila glede na sklenjeno prodajno pogodbo (pri čemer je bistveni element prenosa lastninske pravice tudi prenos posestnega upravičenja), pa tudi ni mogoče slediti razlogom sodišča prve stopnje, da prepustitev posesti ni bila predmet prodajne pogodbe.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da prva toženka kljub pravnomočni sodbi v zvezi z vrnitvijo kupnine v višini 86.135,00 EUR s pripadki omenjenega zneska niti delno še ni dobila poplačanega, zato je sodišče ugodilo ugovoru tožencev in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku tožnika ugodilo, njegovo dospelost pa vezalo na hkratno izpolnitev obveznosti tožnika do prve toženke po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani P 391/2008-II glede vrnitve plačane kupnine s pripadki. Odločitev o spremembi sodbe je sodišče sprejelo na podlagi določila petega odstavka 358. člena ZPP, v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 353. člena ZPP.

Ker je sodišče spremenilo odločitev o glavni stvari, je ponovno odločilo tudi o stroških pravdnega postopka. Ob tem je ocenilo, da je glede stroškov postopka na prvi stopnji podana situacija iz drugega odstavka 154. člena ZPP ter je glede na uspeh tožnika s tožbo in uspeh toženčevega ugovora odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka na prvi stopnji.

Tožnik je dolžan tožencema povrniti njune stroške pritožbenega postopka v skladu z njunim pritožbenim uspehom. Tega je sodišče ocenilo na 50 %, saj sta toženca primarno predlagala razveljavitev sodbe in zavrženje tožbe, uspela pa sta le glede ugovora sočasnosti vrnitvenega zahtevka. Stroške tožencev je sodišče odmerilo skladno z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah in predstavljajo stroške nagrade za postopek, povečane za nagrado za drugo stranko, in pavšalni znesek iz tarifne številke 6002, vse povečano za davek na dodano vrednost v višini 1.640,85 EUR, ter stroške sodne takse v višini 855,00 EUR. Skupno odmerjeni stroški tožencev znašajo 2.495,85 EUR, glede na njun polovični uspeh pa jima je tožnik dolžan povrniti 1.247,92 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.