Jedro

Pogoja za izdajo naloga o izpraznitvi poslovnega prostora sta tako sodna odpoved najemne pogodbe s strani najemodajalca kot tudi zahteva za izpraznitev poslovnega prostora. Ker tožeča stranka kot najemodajalec najemne pogodbe ni odpovedala, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo njen zahtevek na izpraznitev poslovnega prostora.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih delih potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje v 1. točki izreka vzelo na znanje umik tožbe za izpraznitev poslovnih prostorov na M., v izmeri 15,13 m2 in 20,30 m2 ter glede teh prostorov razveljavilo nalog za izpraznitev poslovnega prostora Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I R 28/96 z dne 29.5.1996. V 2. točki izreka je odločilo, da isti nalog ostane v veljavi za stroške v znesku 13.965,00 SIT. V 3. točki izreka je ta nalog za izpraznitev poslovnega prostora razveljavilo tudi v delu, ki se nanaša na odpoved najemne pogodbe z dne 2.11.1988 in na izpraznitev poslovnih prostorov v izmeri 68 m2, na M. in zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka izprazniti poslovni prostor v izmeri 68 m2, na M. in ga izročiti tožeči stranki. Nadalje je v 4. točki izreka razveljavilo sklep o začasni odredbi, opr. št. V P 222/96-46 z dne 12.11.1998 in zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se toženi stranki prepovedalo vsako nadaljnje izvajanje gradbenih del v poslovnem prostoru tožnikov na Mestnem trgu 10, v izmeri 68 m2 in hkraten predlog za izrek denarne kazni toženi stranki v primeru nadaljnjega izvajanja gradbenih del. V točki 5 izreka pa je sklenilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne in ugovorne stroške v znesku 96.270,00 SIT, v roku petnajstih dni, pod izvršbo.

Zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek in zoper sklep, s katerim je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, sta se pravočasno pritožila prvi in drugi tožnik. Sodbo sodišča prve stopnje izpodbijata iz vseh pritožbenih razlogov, ki jih predvideva Zakon o pravdnem postopku (ZPP/77) v 1. odstavku 353. člena. Predlagata spremembo oziroma podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje. V pritožbi navajata, da je bilo v postopku kot nesporno ugo tovljeno, da TDSSKD F. ne obstaja več, pravno nasledstvo novo nastale kapitalske družbe - družbe z omejeno odgovornostjo F. d.o.o., nastale v letu 1995 pa je glede najemnega razmerja v poslovnem prostoru tožeče stranke sporno. Ni moč pritrditi sodbi, da gre za nadaljevanje najemnega razmerja na podlagi najemne pogodbe z dne 2.11.1988 tudi za to novo gospodarsko družbo. Novo nastala družba je družba s popolnoma drugo dejavnostjo, kot jo je opravljala po najemni pogodbi z dne 2.11.1988 TDSSKD v posl ovnem prostoru tožeče stranke. Tožeča stranka s toženo stranko F. d.o.o. ni sklenila najemnega razmerja, katero naj bi se spremenilo v nedoločen čas oziroma najmanj do 15.12.2004, saj pravno nasledstvo najema ne obstaja. Nadalje pritožnika navajata, da sodišče ni upoštevalo, da je tožeča stranka pridobila na podlagi denacionalizacijske odločbe RS, Ministrstva za kulturo št. 464-12/92 z dne 2.11.1994, zahtevani poslovni prostor tako v last, kot tudi v posest. Tožena stranka v tej zadevi nima varstva po 24. členu Zakona o denacionalizaciji (Zden), ker najemnik kot tak ne obstaja, vsaj ne več, prav tako pa v primeru najemnika ni šlo in ne gre za fizično osebo, katera ima stvar v najemu kot poglavitni vir preživljanja sebe ali svoje družine. Predlaga, da se z vpogledom v sodni register razčisti samo vprašanje pravnega nasledstva, dejavnosti TDSSKD in nove gospodarske družbe, da se z zaslišanjem pristojnih iz Mestnega muzeja Ljubljana ugotovi vsa dejstva, povezana z najemom ter da se vpogleda tudi denacionalizacijski spis RS Ministrstva za kulturo. V postopku je bilo tudi prezrto, da lokal potrebuje tožeča stranka za opravljanje dejavnosti njihovih pravnih naslednikov, ki bi lokal uporabljali za opravljanje kulturnih dejavnosti v okviru svojih dejavnosti in izobrazbe, s čimer v zvezi naj se zaslišijo stranke.

V pritožbi zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe pritožnika navajata, da sodišče v svoji odločbi sploh ni obrazložilo svoje odločitve v zvezi z začasno odredbo. Začasna odredba je nedvomno utemeljena, saj je tožeča stranka solastnik oziroma lastnik predmetnega poslovnega prostora, ki ga zaseda tožena stranka. Gradbena dela, katera je tožena stranka opravila v objektu tožeče stranke, brez vsakih potrebnih dovoljenj, je ta opravila popolnoma samovoljno. Adaptacije tožene stranke predstavljajo poseganje v lastnino tožeče stranke, kar pa ima za posledico nevarnost, da bi bila uveljavitev njene terjatve onemogočena oziroma otežena. Sodišče v napadeni sodbi pri razlogih o zavrnitvi začasne odredbe dejanskega stanja sploh ni upoštevalo in se je zgolj oprlo na to, da je tožbeni zahtevek neutemeljen in s tem zaključilo, da je posledično neutemeljen tudi predlog za izdajo začasne odredbe. Za izdajo začasne odredbe so izpolnjeni vsi pogoji, saj je tožeča stranka izkazala za verjetno tako obstoj svoje terjatve in nevarnost, da bo uveljavitev njene terjatve zaradi poseganja tožene stranke precej otežena. Odredba pa je potrebna tudi za to, da se z njo prepreči nastanek nenadomestljive škode. Predlaga, da pritožbeno sodišče zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Neutemeljeni sta tako pritožba zoper sodbo, kot tudi pritožba zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe.

O pritožbi zoper sodbo: Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje dovolj popolno ugotovilo ter v izvedenem dokaznem postopku ugotovilo vsa odločilna dejstva in v izpodbijani sodbi navedlo vse razloge, iz katerih je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na izpraznitev poslovnega prostora v izmeri 68 m2. Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kakšnih kršitev iz razlogov, na katere mora paziti v skladu z določilom drugega odstavka 365. člena ZPP/77 po uradni dolžnosti. Prav tako nima pomislekov o dejanskih in pravnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih pritožbena izvajanja ne morejo omajati. Glede na trditve v pritožbi pa pritožbeno sodišče še dodaja: Pritožbeno sodišče nima pomislekov v ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka F. d.o.o. uporablja sporni poslovni prostor v izmeri 68 m2 na podlagi veljavnega pravnega naslova, to je najemne pogodbe z dne 2.11.1988, ki jo je sklenila z MML. V zvezi s pritožbenimi navedbami o spornem nadaljevanju najemne pogodbe tudi za novo nastalo družbo F. d.o.o., pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je iz izpisa iz sodnega registra, na katerega je svojo odločitev oprlo tudi sodišče prve stopnje (priloga A7), razvidno, da je prišlo do preoblikovanja Trajne delovne skupnosti samostojnih kulturnih delavcev F. v gospodarsko družbo F. d.o.o. 61. člen Zakona o uresničevanju javnega interesa na področju kulture (Ur.l. RS št. 75/94) je namreč določil, da se morajo delovne skupnosti samostojnih kulturnih delavcev v enem letu od uveljavitve zakona organizirati kot zavodi ali gospodarske družbe, sicer se po preteku tega roka izbrišejo iz sodnega registra po uradni dolžnosti. V konkretnem primeru je torej prišlo le do organizacijske spremembe Trajne delovne skupnosti samostojnih kulturnih delavcev v družbo F. d.o.o., ki pomeni le statusno spremembo, ki pa ne povzroči ne prenehanja, ne nastanka novega subjekta. Ker gre torej za isti subjekt, tudi ni prišlo do spremembe v osebi najemnika, kot to zatrjuje pritožba. Prav tako na sam obstoj najemnega razmerja ne vpliva dejstvo, da družba F. d.o.o. ne opravlja identične dejavnosti, kot jo je opravljala Trajna delovna skupnost samostojnih kulturnih delavcev. Pritrditi je zato sodišču prve stopnje, da glede na to, da ima družba F. d.o.o. za uporabo spornega poslovnega prostora veljaven pravni naslov, to je najemno pogodbo z dne 2.11.1988, bi morala tožeča stranka poleg zahteve za izpraznitev poslovnega prostora odpovedati tudi najemno pogodbo. Ob trditvah tožeče stranke, da tožena stranka sploh nima sklenjene najemne pogodbe, ker gre za drugo osebo najemnika, namreč ni mogoče ugotoviti, da tožeča stranka toženi stranki odpoveduje najemno pogodbo, ko hkrati njen obstoj za toženo stranko zanika. Ker tožeča stranka sodne odpovedi najemne pogodbe ni podala, je sodišče prve stopnje ob uporabi določbe 2. odstavka 29. člena Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (ZPSPP), ki kot pogoja za izdajo naloga o izpraznitvi poslovnega prostora predvideva kumulativno tako sodno odpoved najemodajalca kot tudi zahtevo za izpraznitev poslovnega prostora, pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na izpraznitev poslovnega prostora s strani tožene stranke. Glede na pritožbene navedbe, da je bila nepremičnina v denacionalizacijskem postopku vrnjena upravičencem tudi v posest, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da glede na določbo 1. odstavka 24. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) vrnitev nepremičnine ne vpliva na najemna razmerja. V upravnem postopku se tudi ni odločalo o obstoju najemnega razmerja in pravici uporabe spornega poslovnega prostora s strani tožene stranke, temveč je to predmet tega pravdnega postopka. Po mnenju pritožbenega sodišča tako ni potrebno dopolnjevanje postopka z izvedbo dokazov, ki jih predlagata pritožnika, saj je dejansko stanje dovolj razčiščeno. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi določbe 368. člena ZPP/77 pritožbo obeh tožnikov zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu (točka 3 in 5 izreka sodbe prve stopnje) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

O pritožbi zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe: Ker je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (ugotovilo torej da terjatev tožeče stranke ne obstoji), je pravilno razveljavilo sklep o začasni odredbi z dne 12.11.1998 in predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, saj glede na zavrnitev tožbenega zahtevka niso bili več podani pogoji za veljavnost začasne odredbe, določeni v 272. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Ker je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka potrdilo, je posledično pravilna tudi odločitev o začasni odredbi. Odveč je zato razpravljanje o ostalih pogojih za izdajo začasne odredbe in so zato pritožbene navedbe glede tega neutemeljene. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo tožnikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (točka 4 izreka), saj niso podani ne uveljavljani, ne po uradni dolžnosti upoštevni pritožbeni razlogi (2. točka 380. člena ZPP/77).

Ker tožnika s pritožbo nista uspela, sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je vsebovana že v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (1. odst. 154. člena ZPP/77).