Jedro

Za odkup stanovanja po privatizacijskih določbah SZ bi bila pravno odločilna samo stanovanjska pravica na dan uveljavitve SZ na stanovanju v Mariboru, katerega odkup zahteva, ki pa je ni bilo, ne pa zatrjevana stanovanjska pravica na stanovanju v Nišu (v tujini).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka s tožnikom, skladno z določili Stanovanjskega zakona, skleniti kupoprodajno pogodbo za trisobno stanovanje v stanovanjski hiši Ulica V. v Mariboru, v velikosti 59,20 m2 in mu izstaviti zemljiškoknjižno listino, sposobno za prepis lastništva.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti drugostopenjski sodbi je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V reviziji navaja, da je zmotna dokazna ocena prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča, da tožnik ni upravičen do odkupa stanovanja po Stanovanjskem zakonu (SZ). Tožnik je pridobil stanovanjsko pravico na stanovanju v Ulica S. v Mariboru na podlagi stanovanja v Nišu, na katerem je imel stanovanjsko pravico ob uveljavitvi SZ z dne 19.10.1991. Očitno je bila navedba v najemni pogodbi z dne 19.7.1994, da gre za službeno stanovanje, zapisana po pomoti, saj ne upošteva vseh okoliščin obravnavanega primera in ne odraža prave volje pogodbenih strank. Ministrstvo za obrambo je namreč sklepalo povsem identične najemne pogodbe tudi z drugimi delavci tožene stranke, pa jim je kljub temu priznalo pravico do nakupa stanovanja po 117. členu SZ. Tožena stranka je zato ignorirala določbe Ustave Republike Slovenije, ki govorijo o enakosti pred zakonom. Dne 12.3.1998 je bila tožniku izdana odločba predsednika stanovanjske komisije Ministrstva za obrambo o zamenjavi službenega stanovanja. Iz citirane odločbe izhaja, da je bilo tožniku dne 19.7.1994 dodeljeno dvosobno stanovanje na Ulici S. v Mariboru. V zamenjavo za zgoraj navedeno stanovanje se je tožniku dodelilo trisobno stanovanje v Mariboru, Ulica V., kot službeno stanovanje za čas zaposlitve tožnika na Ministrstvu za obrambo. Napačno legalistično stališče višjega sodišča bi bilo sprejemljivo samo pod pogojem, da bi v okviru legalizma višje sodišče povzelo tudi Brionsko deklaracijo, h kateri je pristopila tudi Republika Slovenija. Na podlagi zamenjave stanovanj je tožnik na kasnejšem stanovanju prav tako pridobil stanovanjsko pravico, pri čemer so v stanovanjskem bloku Ulica V. v Mariboru štirje stanovalci pridobili stanovanjsko pravico na stanovanju na podlagi povsem identične odločbe Garnizona Maribor, tako da je bilo v tožnikovem primeru poteptano ustavno načelo enakosti pred zakonom.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Tožnik je na podlagi določbe 117. člena Stanovanjske zakona (SZ, Uradni list RS, št. 18/91-I do 1/2000), s katerim je bila uzakonjena privatizacija stanovanj, zahteval odkup trisobnega stanovanja v Ulici V. v Mariboru. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da tožnik uporablja navedeno stanovanje na podlagi najemne pogodbe s toženo stranko z dne 12.3.1998, predhodno pa je na podlagi najemne pogodbe z dne 19.7.1994 uporabljal stanovanje na naslovu S., Maribor. Ob teh ugotovitvah sta nižji sodišči kot odločilni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka navedli, da tožnik ob uveljavitvi SZ dne 19.10.1991 ni bil imetnik stanovanjske pravice na stanovanju, katerega odkup zahteva. Revizijsko sodišče se strinja s tako materialnopravno presojo nižjih sodišč (in ne dokazno oceno, kot trdi revizija). Tožnik v reviziji neutemeljeno govori o pomotnih zapisih o službenem stanovanju v najemnih pogodbah, saj ta okoliščina ni pravno odločilna ob presoji, da tožnik na spornem stanovanju ni bil in ni mogel postati imetnik stanovanjske pravice. Leta 1991 uveljavljeni SZ namreč stanovanjske pravice ne pozna več, tako da niti leta 1998, niti leta 1994 tožnik ni postal imetnik stanovanjske pravice na stanovanjih v Mariboru. V skladu z ustreznimi določbami SZ je sklenil najemni pogodbi in postal najemnik enega oziroma drugega stanovanja.

Tožnik zatrjuje pridobitev stanovanjske pravice na stanovanju v S. ulici v Mariboru na podlagi stanovanjske pravice, ki jo je imel ob uveljavitvi SZ dne 19.10.1991 na stanovanju v Nišu. Tožnik nobene povezave med pravicami na stanovanju v Nišu in pravicami na stanovanjih v Mariboru ni izkazal, pravilna pa je predvsem presoja v izpodbijani sodbi, da so nerelevantna tožnikova zatrjevanja o stanovanjski pravici na stanovanju v Nišu. Pravno odločilna bi bila samo stanovanjska pravica na dan uveljavitve SZ na stanovanju v Mariboru, katerega odkup zahteva, ki pa je ni bilo. Zavezanci za prodajo stanovanj po 117. členu SZ so namreč samo lastniki, ki so po 111. členu SZ in nadaljnjih na dan uveljavitve SZ postali lastniki družbenih stanovanj. Republika Slovenija ni niti po SZ, niti po Ustavnem zakonu za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (UZITUL, Uradni list RS, št. 1/91-I) postala lastnica vojaškega stanovanja v Nišu. Tožnik pa na podlagi stanovanjske pravice na stanovanju v Nišu tudi po določbah UZITUL ni pridobil pravice do privatizacijskega odkupa stanovanja po 117. členu SZ.

Končno so neutemeljene tudi revizijske trditve o kršitvi ustavnega načela enakosti pred zakonom. Tožnik se sklicuje na štiri stanovalce bloka v Ulici V. v Mariboru, ki naj bi pridobili stanovanjsko pravico na podlagi identične odločbe Garnizona Maribor. Tožnik ni predložil nobene odločbe Garnizona Maribor in nobene odločbe o dodelitvi družbenega stanovanja v Mariboru, pač pa se je skliceval na stanovanjsko pravico na stanovanju v Nišu. Tako je očitno, da gre pri tožniku za drugačno dejansko stanje kot v zatrjevanih drugih primerih. Po drugi strani pa je sodna praksa v primerih, enakih tožnikovemu, enotna (primerjaj sodbi VS RS, opr. št. II Ips 553/96 in II Ips 425/99).

Na podlagi povedanega je zaključiti, da uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan in da je bil tožnikov tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnjen. Uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa tožeča stranka ni niti konkretizirala niti obrazložila, tako da je ni bilo mogoče upoštevati. Revizijsko sodišče je zato revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).