Jedro

Najkasneje takrat, ko postane jasno, da se pogoj ne bo uresničil (smiselno: postane brezpredmeten), je treba šteti, kot da čas izpolnitve (rok) ni določen, zaradi česar pridobi upnik pravico zahtevati takojšnjo izpolnitev.

Ponudba v kateri je določen rok, do katerega mora biti sprejeta, veže ponudnika le do izteka tega roka.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

2. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da: sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 0007 Ig 2005/08794 z dne 15. 11. 2005 ostane v veljavi v 1. točki izreka za 17.027,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter v 3. točki izreka, medtem ko se sklep v preostalem delu v 1. točki izreka glede zneska 1.335,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi razveljavi in se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne (1. odstavek izreka); se ugotovi, da ne obstoji terjatev tožene stranke v višini 44.626,17 EUR (2. odstavek izreka); je tožena stranka dolžna v roku petnajstih dni plačati tožeči stranki nadaljnje stroške postopka v višini 946,16 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3 odstavek izreka).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje (smiselno v njenem ugoditvenem in stroškovnem delu) se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v primeru, da vtoževana terjatev sploh obstoji, ugotovi obstoj v pobot uveljavljane terjatve tožene stranke, sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 0007 Ig 2005/08794 z dne 15. 11. 2005 v celoti razveljavi in zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka (kot izvajalec) od tožene stranke (kot naročnika) vtožuje plačilo za opravljena slikopleskarska dela po računu št. 2/2004 z dne 20. 02. 2004 (B1). Sodišče je odločilo, da je toženi zahtevek utemeljen, potem ko je ugotovilo, da: je tožena stranka zoper postavki 1 in 2 računa konkretno in utemeljeno ugovarjala zgolj v višini 1.335,83 EUR (za kar je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek in pritožba odločitve v tem delu ne napada); tožena stranka postavkam na računu D1-D6 ni ugovarjala pred pravdo, da so bila dodatna dela med strankama nesporna in da je slednje potrebno plačati; da je sklicevanje tožene stranke na nezapadlost terjatve zaradi neizročitve garancij iz 24. člena Pogodbe št. 174/03 z dne 02. 12. 2003 (v nadaljevanju Pogodba) zaradi poteka garancijskega roka od izročitve objekta v letu 2004 neutemeljeno; tožena stranka ni izkazala protipravnosti ravnanja tožeče stranke kot pogoja za obstoj odškodninske terjatve, ki jo je zatrjevala v pobot. Zaradi preglednosti in jasnosti bo pritožbeno sodišče pritožbene očitke v nadaljevanju obravnavalo po posameznih sklopih, kot so navedeni v pritožbi.

a) glede del po postavkah D1 – D6 na računu 2/2004: Tožena stranka je navedbo o izostalem naročilu za izvedena dodatna dela zaračunana po postavkah D1-D6 podala v tč. 7 njene vloge z dne 11. 03. 2010 (list. št. 54). Tožeča stranka je na konkretiziran ugovor tožene stranke odgovorila da je v celoti opravila dela, dogovorjena s Pogodbo, ter da tožena stranka ni nikjer ugovarjala, da tožeča stranka teh del ni opravila (tč. 4 njene vloge z dne 10. 06. 2010, list. št. 65). Tudi po mnenju pritožbenega sodišča takšna trditvena podlaga ne zadostuje za zaključek, da so bila dela naročena ter da je posledično temelj vtoževanega zneska pogodbene narave (trditveno in dokazno breme o tem, da so bila dela dejansko naročena, je bilo na strani tožeče stranke).

Kljub neizkazanemu naročilu vtoževanih del in posledično izostali pogodbeni podlagi pa je po mnenju pritožbenega sodišča tožbeni zahtevek tudi v tem delu utemeljen. Tožeča stranka je namreč zatrjevala tudi obogatitveni (kondikcijski) temelj zahtevka po 190. členu Obligacijskega zakonika. Navajala je, da bi bila tožena stranka ob neplačanih, pa nesporno opravljenih delih in prejetem plačilu za ta dela s strani investitorja, neupravičeno obogatena (tč. 5 njene vloge z dne 10. 06. 2010, list. št. 66). Tožena stranka teh navedb ni prerekala, tekom postopka pa tudi ni konkretno ugovarjala višini oziroma znesku vtoževanih del, zato je slediti tožeči stranki in zaključiti, da bi dejstvo opravljenih, primerno zaračunanih del in prejetega plačila s strani investitorja predstavljalo prenos premoženja, ki mu pravo ne daje varstva.

Skladno z navedenim se izkažejo pritožbene navedbe o potrebni (dogovorjeni in predpisani) pisnosti naročila (sklenitev aneksa k pogodbi) za neodločilne (1. odstavek 360. člena ZPP) in se pritožbeno sodišče do njih ni opredeljevalo.

b) glede ugovora zapadlosti Sodišče prve stopnje ni spregledalo Pogodbe, kot to navaja pritožba, saj je pritrdilo toženi stranki, da je po Pogodbi za zapadlost terjatve potrebno predložiti garancijo (24. člen Pogodbe). Vendar pa je potrebno pri uporabi navedenega pogodbena določila izhajati tudi iz namena v Pogodbi določenega varstva tožene stranke (jamčevanje za napake pri gradnji). Ta je s potekom garancijskega roka izgubil pomen. Nevzdržno bi zato bilo, da bi glede na takšno pogodbeno določilo, ob dejstvu (pravilno) opravljenih in prevzetih del ter ob izostanku zatrjevanih napak na delih, tudi po preteku garancijskega roka izvajalec ostal brez plačila. Pogodbeni dogovor strank iz 24. člena Pogodbe je mogoče kvalificirati kot dogovor o odloženem plačilu po odložnem pogoju. Skladno z razlogovanjem Vrhovnega sodišča v sodbi, opr. št. III Ips 80/2007 z dne 16. 12. 2008, neizpolnitev tako določenega pogoja ne more pomeniti, da nasprotna stranka svojega dela obveznosti sploh ni dolžna izpolniti ali da lahko z izpolnitvijo odlaša v nedogled. Najkasneje takrat, ko postane jasno, da se pogoj ne bo uresničil (smiselno: postane brezpredmeten), je treba šteti, kot da čas izpolnitve (rok) ni določen, zaradi česar pridobi upnik pravico zahtevati takojšnjo izpolnitev.

c) glede pobotnega ugovora (odškodninska terjatev tožene stranke) Ugotovitev sodišča prve stopnje o časovni omejenosti ponudbe tožeče stranke je pravilna, saj jo izrecno dokazuje listina, na katero se je oprlo tudi sodišče prve stopnje (prošnja za ponudbo z dne 18. 06. 2003 – B2). Upoštevaje časovno omejenost ponudbe do konca meseca avgusta 2003 in po navedbah tožene stranke podano izjavo o sprejemu ponudbe šele novembra 2003, je zato pravilen zaključek sodišča prve stopnje o nesklenjeni pogodbi in posledično o neobstoju njene zatrjevane kršitve (neizpolnitev). Ponudba v kateri je določen rok, do katerega mora biti sprejeta, veže ponudnika le do izteka tega roka (1. odstavek 26. člena OZ).

Upoštevaje navedeno, je sodišče prve stopnje pravilno (kot nepotrebnega) zavrnilo dokaz z angažiranjem izvedenca finančne stroke. V kolikor ni podana protipravnost ravnanja, je nadaljnje izvajanje dokazov o višini škode nepotrebno.

č) neobrazloženost dokaznega sklepa Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi sodbe opredelilo do vseh relevantnih dokazov, jih je tudi navedlo (pogodba št. 174/03 z dne 02. 12. 2003 – B2, račun 2/2004 – B1, ponudba z dne 30. 05. 20003 – B25, ponudba – B2, ponudba – B23, pripis z dne 09. 12. 2003 – B24, dopis z dne 15. 03. 2004 – B3, prošnja za ponudbo z dne 18. 06. 2003 – B2, ponudba z dne 24. 06. 2003- B12), skladno s pravilnimi materialnopravnimi stališči nadaljnji dokazi z zaslišanjem prič in postavitvijo izvedenca niso bili potrebni, pritožba tudi ne pojasni konkretno, katera (konkretna) dejstva bi slednji dokazovali. Sodišče je nekatere zaključke o utemeljenosti terjatve sprejelo že na temelju neprerekanih ali izostalih (pravnorelevantnih) dejstev (prevzem objekta, izostanek konkretnega ugovora zoper opravljena dela, izostanek notifikacije napak, potek reklamacijske dobe), zato nadaljnje izvajanje dokazov v dokaz le-teh ni bilo potrebno (1. odstavek 214. člena ZPP).

Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške.