Jedro

Zastaranje služnosti, ki pripelje do njenega prenehanja, ne teče v času, ko služnosti ni mogoče izvrševati zaradi objektivnih ovir, ne pa zaradi lastnikove prepovedi.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne

tožbeni zahtevek, ki se glasi: Ugotovi se, da za potrebe gospodujočega zemljišča: - nepremičnine parc. št. 364 pašnik (1760,00 m2), vpisane pri vl. št. 395 k.o. R., ki je last prvotožnice M. A. Ž. ter - nepremičnine parc. št. 365 gozd (1672,00 m2), ki je vpisana pri vl. št. 333 k.o. R. in parc. št. 366 gozd (4597,00 m2), ki je vpisana pri vl. št. 190 k.o. R., obe last drugotožnice A. Š., obstaja v korist vsakokratnega lastnika navedenih nepremičnin, v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 363 travnik (1365,00 m2) k.o. R., služnostna pravica hoje in vonje s traktorji in osebnimi vozili po obstoječi proti v širni cca 3,00 m, ki poteka od javne poti parc. št. 477/2 k.o. R., po zahodnem delu zemljišča parc. št. 363 travnik (1365,00 m2), mimo senika na tej parceli do prac. št. 365 k.o. R. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni izstaviti tožeči stranki za vknjižbo sposobno listno, na podlagi katere bo za potrebe nepremičnin parc. št. 364 k.o. pašnik /1762,00 m2), parc. št. 365 gozd (1672,00 m2) in parc. št. 366 gozd (4597,00 m2), vse k.o. R., kot gospodujočih zemljišč, mogoča vknjižba služnostne pravice hoje in voženj s traktorji in osebnimi vozili po obstoječi poti v širini cca 3,00 m, ki poteka od javne poti parc. št. 477/2 k.o. R., po zahodnem delu zemljišča, parc. št. 365 k.o. R., mimo senika na tej parceli do zemljišča parc. št. 365 k.o. R., v breme služečega zemljišča - nepremičnine parc. št. 363 travnik (1365,00 m2) k.o. R., ker bo sicer tako listino nadomestila ta sodba.

Toženi stranki se prepoveduje vsakršno poseganje v zgoraj opisano služnostno pravico, pod izvršbo.

2.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka na prvi stopnji v znesku

1.660,30 EUR in njene stroške pritožbenega postopka v znesku 276,36 EUR, oboje v 15 dneh, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstaja v korist gospodujočih zemljišč - parc. št. 364, 365 in 366 in v breme služečega zemljišča - parc. št. 363 služnostna pravica hoje in vožnje s traktorji ter osebnimi vozili po obstoječi poti v širini 3,00 m, ki poteka od javne poti parc. 477/2, po zahodnem delu zemljišča parc. št. 363 mimo senika, do parc. 365, vse k.o. R. Toženi stranki je zato naložilo izstavitev ustrezne listine, na podlagi katere bo mogoča vknjižba služnosti v zemljiško knjigo, ter ji v bodoče prepovedalo vsakršno poseganje v služnostno pravico. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti tudi njene pravdne stroške v znesku 1.308,60 EUR.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 – UPB3, s spremembami, ZPP) s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podredno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da bi moralo sodišče zaradi pomanjkljive trditvene podlage zahtevek kot nesklepčnega zavrniti. Ne glede na to pa tožeča stranka ni dokazala nepretrgane 20-letne uporabe poti. Na ogledu je bilo ugotovljeno, da je zemljišče zatravljeno, kolesnice niso vidne, veje dveh dreves ob poti pa zakrivajo pot, kar dokazuje, da se po poti zadnjih 40 let ni vozilo. Zgolj občasne redke vožnje z voli in koreto pa ne vodijo do priposestvovanja. Pritožba povzema izpovedbe prič, na katere se je oprlo sodišče, ter opozarja na neskladja med njimi. Priče namreč niso znale opredeliti 20-letnega obdobja nepretrgane uporabe, različno so izpovedale tudi glede kolesnic na poti. Meni, da bi moralo sodišče slediti preostalim pričam, ki so povsem skladno izpovedale, da se pot ni uporabljala. Sodišče je ugotovilo tudi služnost vožnje z osebnimi avti, čeprav takšne vožnje v preteklosti niso bile izkazane. Pri tem se je sklicevalo na tehnološki napredek, vendar bi bilo treba upoštevati namen voženj, torej spravilo sena, temu pa vožnja z osebnimi vozili ni namenjena. Glede na to, da je širina voza največ 2 m, odločitev sodišča, da obstoji služnost v širini 3m predstavlja razširitev služnosti. Sicer pritožba vztraja pri tem, da je služnost prenehala. Zadnjih 40 let se namreč ni izvrševala oziroma se je zožila na vožnjo enkrat letno. Sodišče se je neutemeljeno oprlo na osamljeno izpoved priče B. V kolikor se je še v letu 1987 vozilo po poti zaradi spravila lesa, kot je izpovedala navedena priča, je šlo le za enkratno vožnjo lesa (ne pa spravilo sena), takšna vožnja za drug namen pa ne more pretrgati teka priposestvovanja prostosti. Pri tem opravilu naj bi mu pomagal mož prve tožnice, ta pa je izpovedal, da je po poti nazadnje vozil pred 25 leti, torej leta 1982 in ne 1987. Tudi ostale priče so povedale, da se po poti ni vozilo zadnjih 25 ali 30 let. Sodišče se napačno sklicuje na sodno prakso, po kateri zastaranje ne more teči v času, ko služnosti ni mogoče izvrševati. Navedeno velja le v primeru, ko je nemožnost izvrševanja služnosti neodvisna od volje lastnika, v konkretnem primeru pa je lastnica prepovedala vožnjo in postavila ograjo. Toženka se je tako uprla uporabi zemljišča s strani tožnic, zato vožnja ni bila mogoča. Vožnji se je uprla že pred letom 2004, ko je zaklenila ograjo. Ker je toženka nasprotovala uporabi poti, ji je druga tožnica v letu 2003 (in ne v letu 2005, kot zaključuje sodišče) poslala pismo, v katerem tožnica prosi za dostop do svoje parcele. Končno pritožba opozarja še na to, da sodba ni izvršljiva, saj v naravi pot ne obstaja oziroma ni vidna.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka zavrača pritožbene očitke ter priglaša stroške odgovora.

Pritožba je utemeljena.

Iz trditvene podlage tožbe izhaja, da so pravni predniki tožnic (v določenem obsegu) uporabljali toženkino zemljišče parc. št. 363 k.o. R. za dostop do zemljišč 364, 365 in 366, vse k.o. R., in sicer več desetletij, čemur toženka oziroma njeni predniki niso nasprotovali, zato sta služnost priposestvovali. Tožnici sta tako navedli vsa potrebna dejstva, ki omogočajo preizkus utemeljenosti zahtevka, in so očitki o pomanjkljivi trditveni podlagi neutemeljeni. Opredelitev časovnega obdobja, v katerem se je pot uporabljala, kot ga je navedlo sodišče prve stopnje (od leta 1945 do leta 1976), ne predstavlja zatrjevane prekoračitve tožbenih trditev.

Pritožbeno sodišče sicer ne dvomi, da se je v preteklosti (dovolj dolgo) vozilo z vozovi in hodilo po toženkini parceli ter sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje. Iz izpovedi prič A. P. ter F. B. izhaja, da se je toženkino zemljišče uporabljalo za potrebe gozda oziroma travnika na parc. 364, 365 in 366, vse k.o. R., dva do trikrat letno že pred 60 oziroma 30 leti. Po pričanju bivšega lastnika parc. št. 366 A. G. se je zemljišče uporabljalo vse od njegovega desetega leta starosti (torej od leta 1939 dalje). Dolgoletno vožnjo po zemljišču so potrdile tudi I. L., P. Ž., M. A. ter M. L., po navedbah katere se je vozilo od njenega petega do tridesetega leta starosti. Navedene izpovedbe dajejo zadosti podlage za zaključek, da se je služnost izvrševala vsaj 20 let, kolikor je bilo potrebno za njeno priposestvovanje po pravilih tedaj veljavnega Občega državljanjskega zakonika (po načelnem pravnem mnenju Zveznega Vrhovne ga sodišča z dne 4.4.1960) oziroma 54. čl. Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Ur. list SFRJ, št. 6/80). Med naštetimi izpovedbami tudi ni nes kladnosti, ki bi bile bistvene, kot skuša prikazati pritožba. Glede na to, da se je toženkino zemljišče uporabljalo le nekajkrat letno, ni mogoče pričakovati, da bodo kolesnice vseskozi vidne, saj jih trava hitro preraste. Dejstvo, da so nekatere priče o kolesnicah vedele povedati, druge pa ne, zato nima posebne teže. Pritožbeno sodišče pa v celoti pritrjuje stališču pritožbe, da je služnost zaradi neizvrševanja že pred vložitvijo tožbe prenehala (223. čl. Stvarnopravnega zakonika, Ur. list RS, št. 87/2002; SPZ). Le F. B. je trdil, da se je v tem 20-letnem obdobju (glede na vložitev tožbe 7.6.2006 je relevantno izvrševanje po letu 1986) vozilo po toženkini parceli, ko so v letu 1987 spravljali les. Po oceni pritožbenega sodišča pa navedeno predstavlja kvečjemu enkratno vožnjo, ne pa rednega izvrševanja služnostne pravice. Iz ostalih izpovedb namreč izhaja, da se je nazadnje vozilo po tem zemljišču pred 30 leti (F. B. in M. L.), 25 leti (P. Ž.) oziroma 20 leti (I.L.), torej so redno uporabo toženkine parcele opustili že pred letom 1987. Na tek zastaranja tudi ne vpliva dejstvo, da je toženka v letu 2004 zaklenila ograjo in s tem onemogočila vožnjo po svoji parceli, kot zmotno meni sodišče prve stopnje. Zastaranje služnosti namreč ne teče le tedaj, kadar je ni mogoče izvrševati zaradi objektivnih ovir. Ker se služnost v pridobljenem obsegu ni izvrševala že vsaj 20 let pred vložitvijo tožbe, je le-ta prenehala in bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrniti. Zaradi napačne materialnopravne presoje sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja in izstavitev zemljiškoknjižne listine zavrnilo (358. čl. ZPP).

Glede na to, da je pritožba utemeljena že iz zgoraj opisanih razlogov, se do ostalih (sicer utemeljenih) pritožbenih očitkov, ki se nanašajo na neizvršljivost sodbe ter razširitev služnosti vožnje z osebnimi avtomobili, pritožbenemu sodišču ni treba opredeliti.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi 1. odst. 154. in 3. odst. 165. čl. ZPP. Tožena stranka, ki je v postopku uspela, je upravičena do povrnitve pravdnih stroškov. Pravdni stroški za postopek na prvi stopnji, ki jih je priznalo pritožbeno sodišče, so razvidni iz priloženega stroškovnika na list. št. 122 spisa in znašajo skupaj 1.660,30 EUR. Odmerjeni so v skladu z veljavno Odvetniško tarifo ter Zakonom o sodnih taksah.

Tožena stranka je upravičena tudi do povrnitve pritožbenih stroškov, ki znašajo 276,36 EUR (sestava pritožbe 375 točk, 20% DDV, 2% materialnih stroškov ter sodna taksa 65,68 EUR).

Glede na uspeh tožene stranke s pritožbo tožeča stranka ni upravičena do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo (1. odst. 154. čl. ZPP).