Jedro

Sodišče prve stopnje je dokazne predloge obrambe za zaslišanje odgovornih oseb v družbi V. d.d. zavrnilo, ker za razsojo v tej kazenski zadevi razlogi za zamudo družbe V. d.d. pri plačilu obveznosti do obsojenkine družbe niso pomembni. Posel, ki ga je obsojenka sklenila z oškodovano družbo, namreč ni bil pogojevan s plačilom s strani družbe V. d.d., terjatev obsojenkine družbe do družbe V. d.d. pa je bila že v času sklenitve pogodbe z oškodovano družbo zastavljena za poplačilo kreditov pri banki. Tudi potem, ko je družba V. d.o.o. plačilo izvršila, le-to ni bilo namenjeno poplačilu terjatve oškodovane družbe in je obsojenka velik del sredstev, ki je bil s strani družbe V. d.d. nakazan njeni družbi, kasneje bodisi dvignila z računa bodisi prenesla na drug transakcijski račun družbe, pri čemer dokumentacije o uporabi tega denarja ni.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati 400,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Celju je s sodbo z dne 21. 6. 2013 obsojeno M. K. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234.a člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in ji na podlagi 50. člena KZ izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere ji je določilo kazen eno leto in dva meseca zapora s preizkusno dobo dveh let in pod posebnim pogojem, da v enem letu od pravnomočnosti sodbe oškodovani družbi A. d.o.o. povrne premoženjskopravni zahtevek v višini 28.228,15 EUR, ki ga je sodišče oškodovanki prisodilo na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP je sodišče obsojenko oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Celju je pritožbo obsojenkinega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojenki naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenkin zagovornik 22. 4. 2014 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je 12. 6. 2014 odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojenki in njenemu zagovorniku. Obsojenka se je o odgovoru izjavila dne 23. 6. 2014. B.

5. Po zagovornikovem stališču je sodišče prve stopnje obsojenki onemogočilo ustavno pravico do zagovora, ker je zavrnilo njene predloge za zaslišanje odgovornih oseb v družbi V. d.d., ki bi predstavile razloge za zamudo pri plačilu obveznosti družbe V. d.d., do družbe M. d.o.o., ki jo je vodila obsojenka.

6. Glede na vsebino zagovornikovih navedb je Vrhovno sodišče navedbe o kršitvi obsojenkine pravice do zagovora presojalo z vidika kršitve obsojenkine pravice do obrambe iz tretje alineje 29. člena Ustave v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP. Merila za presojo kršitve pravice do izvajanja dokazov v obdolženčevo korist je Ustavno sodišče postavilo v odločbah št. Up-13/94 in Up-34/93 z dne 8. 6. 1995. Po načelu proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, pri čemer ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, obramba pa mora obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti, pri čemer se šteje, da je vsak dokazni predlog v korist obdolženca, kar pomeni, da ga mora sodišče izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. Sodišče torej sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazov dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo (odločba Ustavnega sodišče Up-203/97 z dne 16. 3. 2000 in sodba Vrhovnega sodišča I Ips 11/95 z dne 6. 9. 1995).

7. Sodišče prve stopnje je dokazne predloge obrambe za zaslišanje poimensko navedenih odgovornih oseb v družbi V. d.d. zavrnilo z obrazložitvijo, da je bilo dejansko stanje v tej kazenski zadevi razčiščeno do te mere, da zaslišanje predlaganih prič ni bilo potrebno in ne bi v ničemer pripomoglo k boljši razjasnitvi dejanskega stanja, ker za razsojo v tej kazenski zadevi razlogi za zamudo družbe V. d.d. pri plačilu obveznosti do družbe M. d.o.o. niso pomembni (4. točka obrazložitve sodbe). Iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče na podlagi dokaznega postopka presodilo, da ne držijo navedbe obrambe, da obsojenka ni mogla poplačati oškodovane družbe A. d.o.o., ker tudi sama ni bila poplačana s strani družbe V. d.d. Posel, ki ga je obsojenka sklenila z oškodovano družbo, namreč ni bil pogojevan s plačilom s strani družbe V. d.d., bila pa je terjatev družbe M. d.o.o. do družbe V. d.o.o. že v času sklenitve pogodbe z oškodovano družbo zastavljena za poplačilo kreditov pri banki N. d.d. (14. in 15. točka obrazložitve sodbe). Ob tem je sodišče prve stopnje izpostavilo, da tudi potem, ko je družba V. d.o.o. plačilo izvršila, le-to ni bilo namenjeno poplačilu terjatve oškodovane družbe, in da je obsojenka velik del sredstev, ki je bil s strani družbe V. d.d. nakazan družbi M. d.o.o., kasneje bodisi dvignila z računa bodisi prenesla na drug transakcijski račun družbe, pri čemer dokumentacije o uporabi tega denarja ni (10., 11. in 13. točka obrazložitve sodbe). Glede na pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje, na katerega je vezano Vrhovno sodišče pri presoji kršitev v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti, je zavrnitev dokaznih predlogov obrambe v sodbi sodišča prve stopnje, ki ji je v 8. točki obrazložitve sodbe pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, razumno in prepričljivo obrazložena ter skladna z merili, ki jih je v svojih odločbah postavilo Ustavno sodišče. Ker sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznih predlogov obrambe po presoji Vrhovnega sodišča ni kršilo tretje alineje 29. člena Ustave, bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, na katero nakazuje zagovornik, ni podana.

8. Tudi iz vsebine zagovornikove navedbe, da v izpodbijani sodbi ni naveden razlog, zakaj sodišče ni realiziralo obsojenkinega dokaznega predloga, da oškodovana družba A. d.o.o. v spis vloži posamezne naročilnice za dobavo opreme v telovadnico Osnovne šole Š., izhaja, da zagovornik uveljavlja kršitev pravice do obrambe iz tretje alineje 29. člena Ustave v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP. Vendar, ker zagovornik te kršitve v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje ni uveljavljal, je Vrhovno sodišče zaradi neizpolnitve pogoja materialnega izčrpanja pravnih sredstev ni presojalo (peti odstavek 420. člena ZKP).

9. Zagovornik z navedbo, da v izpodbijani sodbi odločitev sodišča o premoženjskopravnem zahtevku ni obrazložena, ker sodišče ni upoštevalo litispendence in objektivnih mej pravnomočne civilnopravne odločitve, ki jo predstavlja pravnomočna sodna plačilna zaveza družbe M. d.o.o. do oškodovane družbe A. d.o.o., po vsebini uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Po presoji Vrhovnega sodišča vložnik zahteve tudi s temi navedbami ne more uspeti. Sodišče prve stopnje je odločitev o premoženjskopravnem zahtevku v sodbi obrazložilo (17. točka v povezavi s 7. točko obrazložitve sodbe), na identične pritožbene navedbe pa je odgovorilo tudi sodišče druge stopnje, ki je v 9. točki obrazložitve sodbe presodilo, da oškodovana družba A. d.o.o. še ne razpolaga s pravnomočnim izvršilnim naslovom zoper obsojenko, ampak zgolj zoper družbo M. d.o.o., in zato uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana. Vrhovno sodišče se s presojo sodišča druge stopnje strinja. Pravnomočna sodba preprečuje vnovično odločanje o istem zahtevku med istima strankama(1). Ker v obravnavanem primeru tožena stranka ni ista, ne gre za razmerje med istima procesnima udeležencema, kar pomeni, da se v konkretnem primeru pravnomočnost oziroma njene subjektivne meje na odločanje o premoženjskopravnem zahtevku ne raztezajo. Zato stališču zagovornika, da gre za že razsojeno stvar (res iudicata), ni mogoče pritrditi. Pravnomočnost ima ne le objektivne, ampak tudi subjektivne meje – res iudicata facit ius inter partes. Navedb v zvezi z zatrjevano litispendenco pa zagovornik ni konkretneje pojasnil, zato jih Vrhovno sodišče ni moglo presojati.

10. Zagovornik kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja z navedbo, da je v pravnomočni sodbi v odločilnih dejstvih podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe ter tistim, kar se navaja v zapisnikih, ter da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so le-ti nejasni in v precejšnji meri med seboj nasprotni. Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti bi moral konkretno obrazložiti zatrjevane kršitve, da bi jih Vrhovno sodišče moglo presojati. Zgolj s prepisovanjem zakonske določbe 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornik standardu obrazloženosti tega izrednega pravnega sredstva ni zadostil, zato Vrhovno sodišče njegovih navedb ni presojalo. Iz istega razloga tudi ni presojalo zagovornikovih navedb, da sodišče druge stopnje pritožbenih zatrjevanj ni upoštevalo.

11. Kršitev kazenskega zakona zagovornik uveljavlja z navedbo, da obsojenka dejanja kot je opisano v izreku pravnomočne sodbe, ni storila oziroma ni storila v celoti, ker je velik del usklajevanj po posameznem naročanju izvedel L. K. S to navedbo zagovornik ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, ampak nedopusten razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

12. Presoji sodišča prve stopnje, da je obsojenka s preslepitvenim namenom, torej namenom, da ogoljufa oškodovano družbo in ji ne plača ničesar, razen predujma, ravnala že ob sklenitvi pogodbe, zagovornik nasprotuje z navedbo, da plačilo predujma kaže na zavedanje obsojenke, da je dobavljeno blago treba plačati, ne pa na njen preslepitveni namen.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je bila družba M. d.o.o., katere direktorica in edina družbenica je bila obsojenka, že ob sklenitvi dogovora o dobavi športne opreme v dolgovih in ni razpolagala z zadostnimi finančnimi sredstvi, njena terjatev do družbe V. d.d. pa je bila že tedaj zastavljena za poplačilo bančnih kreditov, kar vse je bilo obsojenki znano. Sodišče je tudi zaključilo, da je obsojenka predstavnico oškodovane družbe z nakazilom predplačila v višini 1.300.000,00 SIT utrdila v prepričanju, da ima poštene namene in da bo dobavljeno športno opremo plačala (8. in 15. točka obrazložitve sodbe). V luči teh dejstev in upoštevajoč ravnanje obsojenke, ki je že v fazi dogovarjanja za poslovno sodelovanje zatrjevala, da bo naročeno blago plačano, je sodišče prve stopnje po presoji Vrhovnega sodišča razumno presodilo, da je obsojenka z goljufivim oziroma s preslepitvenim namenom ravnala ne le v času izvajanja pogodbe, temveč že ob njeni sklenitvi, ko je predstavnika oškodovane družbe A. d.o.o., M. S. in P. S. preslepila, da sta ji verjela in odredila dobavo športne opreme za telovadnico OŠ Š. v skupni vrednosti 34.278,89 EUR.

13. S preostalimi navedbami, da pogodba med družbama M. d.o.o., in A. d.o.o. ni bila sklenjena; da je bilo razmerje med družbama pravno napačno opredeljeno; da sta se nižji sodišči izognili ugotavljanju razlogov za zamudo družbe V. d.d. pri plačilu obveznosti do družbe M. d.o.o.; da sodišče ni upoštevalo obsojenkinega zagovora v zvezi z zamudo družbe V. d.d.; in da je sodišče napačno ugotovilo finančni položaj družbe M. d.o.o., pa zagovornik uveljavlja razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga s tem izrednim pravnim sredstvom ni dopustno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

14. Ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere se zahteva sklicuje, zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dopustno, je Vrhovno sodišče zahtevo obsojenkinega zagovornika za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

15. Izrek o stroških postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Obsojenkin zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je obsojenka dolžna plačati sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju obsojenkinega premoženjskega stanja in zapletenosti postopka.

(1) Gl. sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 88/2012 z dne 25. 9. 2014.