Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija zoper odločitev o premoženjski škodi se zavrže, revizija zoper odločitev o nepremoženjski škodi pa se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora druga tožena stranka tožeči stranki plačati 2.400.128,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od 2.400.000 SIT od 21.10.2003 do plačila, od 128,50 SIT pa od 28.2.1989 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo je še, da morata toženi stranki tožeči stranki nerazdelno povrniti 696.957,93 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.10.2003 do plačila, druga tožena stranka pa mora tožeči stranki povrniti še 286.098,20 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.10.2003 do plačila. Oškodovanki je za pretrpljene telesne bolečine priznalo 950.000 SIT, za strah 250.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 1.100.000 SIT in za duševne bolečine zaradi skaženosti 100.000 SIT, skupaj 2.400.000 SIT.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti zvišalo za 400.000 SIT, za duševne bolečine zaradi skaženosti pa za 200.000 SIT. Posledično je odločilo, da morata toženi stranki tožeči stranki nerazdelno povrniti 710.071,73 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.10.2003 do plačila, druga tožena stranka pa mora tožeči stranki povrniti še 302.774,71 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.10.2003 do plačila in 63.429,50 SIT stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila. Sicer je pritožbo tožeče stranke in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo je tožeča stranka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje v zavrnilnem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Meni, da je njen odškodninski zahtevek, tako za nepremoženjsko kot za premoženjsko škodo, v celoti utemeljen. Sodišče bi ji moralo za pretrpljene telesne bolečine prisoditi 1.800.000 SIT, za strah pa 500.000 SIT, kolikor je zahtevala. Zaključek, da ob udarcu ni občutila strahu, je napačen. Sposobnost hitrega reagiranja na napad ne pomeni, da se ni bala. Poleg tega je strah za izid zdravljenja trajal dlje časa in ne le od leta 1983, ko je bila postavljena diagnoza. Ker sodišče ni odredilo izvedencu, naj oceni strah tožnice v trenutku napada, je zagrešilo bistveno kršitev določbo pravdnega postopka.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija glede premoženjske škode (v reviziji sporno 94,92 EUR, prej 22.747,60 SIT) ni dovoljena, revizija glede nepremoženjske škode pa ni utemeljena.

O zavrženju revizije v delu, ki se nanaša na premoženjsko škodo: Revizija je dovoljena zoper pravnomočno sodbo, če vrednost izpodbijanega dela presega 4.172,92 EUR (prej 1.000.00 SIT; drugi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/07 - ur. p. b., v nadaljevanju ZPP). Z revizijo izpodbijani del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo premoženjske škode v višini 94,92 EUR, ne dosega revizijskega praga. Dejanska in pravna podlaga tožbenega zahtevka v tem delu je samostojna in drugačna kot dejanska in pravna podlaga tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo nepremoženjske škode, zato se tudi vrednost spornega predmeta upošteva ločeno (primerjaj z drugim odstavkom 41. člena ZPP).

Ker revizija v tem delu ni dovoljena, jo je moralo revizijsko sodišče zavreči (377. člen ZPP).

O zavrnitvi revizije v delu, ki se nanaša na nepremoženjsko škodo: Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), so brez pomena revizijske navedbe, ki grajajo dejanski zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ob samem udarcu ni občutila strahu. Sklepanje o trajanju in intenzivnosti strahu za izid zdravljenja pa temelji na ugotovitvi, da je oškodovanka "vseskozi čutila v roki bolečine, pri tem pa je šele leta 1983 ugotovila njihov vzrok, saj je bila šele takrat postavljena diagnoza pri nevrofiziologu" (prvi odstavek na šesti strani sodbe sodišča prve stopnje), zato tožeča stranka v reviziji nekorektno opozarja, da je strah trajal dlje časa in ne le od leta 1983, ko je bila postavljena diagnoza.

S tem, ko sodišče v zvezi s pretrpljenim strahom tožeče stranke ni postavilo izvedenca, ki bi moral oceniti njen strah v trenutku napada, ni zagrešilo ne absolutne ne relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pravno naziranje tožeče stranke je treba odkloniti že iz razloga, ker na področju dokazovanja velja razpravno načelo; sodišče sme izvesti le dokaz, ki ga je predlagala vsaj ena od strank (prvi odstavek 7. člena ZPP). Tožeča stranka izvedenca ustrezne stroke, ki bi ocenil tožničino notranje psihično doživljanje v trenutku, ko je bila zaradi napada druge toženke ogrožena njena telesna integriteta, ni predlagala (predlagani so bili le izvedenci medicinske stroke, ki nimajo specialnega znanja za presojo obstoja, trajanja in intenzivnosti primarnega strahu). O omenjenih relevantnih okoliščinah je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo na podlagi oškodovankine izpovedbe, ki je dokazno sredstvo, ki v največji možni meri privede do potrebne dejanske podlage za uporabo načela individualizacije odškodnine.

Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Načelo individualizacije zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost (stopnjo) in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. V skladu z načelom objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine pa mora sodišče pri njeni odmeri gledati na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (prvi in drugi odstavek 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl., v nadaljevanju ZOR).

Sodišči prve in druge stopnje sta z odmero denarne odškodnine za telesne bolečine (950.000 SIT) in strah (250.000 SIT) pravilno izpolnili pravni standard pravične denarne odškodnine, saj je prisojena odškodnina primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožeče stranke (glej razloge sodbe sodišča prve stopnje na peti in šesti strani in razloge sodbe sodišča druge stopnje na šesti in sedmi strani).

Revizijsko sodišče je v tem delu neutemeljeno revizijo tožeče stranke zavrnilo (378. člena ZPP).