Jedro

Tožena stranka ni odgovorila na prvo pripravljalno vlogo tožeče stranke, v kateri je ta natančno obrazložila svoj zahtevek, ugovor tožene stranke zoper sklep o izvršbi pa je vseboval zgolj splošne navedbe o neobstoju obligacijskega razmerja in o tem, da tožeča stranka servisa vozila ni opravila kakovostno, zaradi česar je toženi stranki nastala velika škoda. Sodišče prve stopnje je zato pravilno vse trditve tožeče stranke iz njene dopolnitve tožbe štelo za priznane.

V postopku v sporih majhne vrednosti pravdne stranke v pritožbi ne morejo več navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov, prav tako ni dopusten pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni od prejema te sodbe tožeči stranki plačati 1.938,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 15. 10. 2020 do plačila. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 528,79 EUR, po preteku izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

2. Zoper izpodbijano sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo odstopi ponovno v reševanje na sodišče prve stopnje.

3. Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem je nasprotovala utemeljenosti pritožbe in priglasila stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, teče ta gospodarski spor skladno s prvim odstavkom 495. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po določbah postopka v sporih majhne vrednosti. O pritožbi je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Sodba v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je torej izključen.

6. Tožeča stranka v tem postopku zahteva plačilo 1.938,94 EUR na podlagi računa št. 1-2-997 z dne 29. 9. 2020, ki je bil izstavljen zaradi popravila in zamenjave delov motornega vozila. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe, na katere je pritožbeno sodišče vezano, izhaja, da je tožeča stranka skladno z naročilom tožene stranke in njunim dogovorom popravila vozilo tožene stranke, zamenjala dele vozila, katere je morala, in vozilo servisirala. Tožena stranka je račun z dne 29. 9. 2020 zavrnila šele dne 28. 4. 2022. Ker tožena stranka ni odgovorila na prvo pripravljalno vlogo (dopolnitev tožbe) tožeče stranke, v kateri je ta natančneje obrazložila svoj zahtevek, in ni dopolnila oziroma obrazložila svojih navedb iz ugovora zoper sklep o izvršbi, je sodišče prve stopnje vse trditve tožeče stranke iz njene dopolnitve tožbe štelo za priznane, saj jih tožena stranka ni argumentirano zanikala. Presodilo je, da iz trditev tožeče stranke in dokazov izhaja, da je tožbeni zahtevek v celoti utemeljen, saj je tožeča stranka uspela izkazati, da ji je tožena stranka dolžna plačati 1.938,94 EUR na podlagi računa št. 1-2-997 z dne 29. 9. 2020. Tožbenemu zahtevku je sodišče prve stopnje zato v celoti ugodilo.

7. V postopku v sporih majhne vrednosti mora tožeča stranka navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi, tožena stranka pa v odgovoru na tožbo (451. člen ZPP). Tožena stranka ni odgovorila na prvo pripravljalno vlogo (dopolnitev tožbe) tožeče stranke, čeprav ji je bil skupaj s to vlogo vročen tudi poziv za odgovor (list. št. 42 spisa), ki je posebej prilagojen za postopke v sporih majhne vrednosti, ki so se začeli z izvršbo na podlagi verodostojne listine. V pozivu je bilo natančno in pregledno predstavljeno, koliko vlog in s kakšno vsebino lahko v takšnem postopku vloži vsaka stranka, podano je bilo tudi opozorilo, da se dejstva in dokazi, ki jih stranka navaja v vlogah, ki niso navedene v tem pozivu, ne upoštevajo (453. člen ZPP). S tem pozivom je bila tožena stranka opozorjena, da lahko na prvo pripravljalno vlogo tožeče stranke odgovori v roku 8 dni od njenega prejema in da mora v tem odgovoru navesti vsa dejstva in predložiti vse listine ter predlagati vse dokaze, s katerimi se ugotavljajo v odgovoru navedena dejstva.

8. Tožena stranka ni odgovorila na prvo pripravljalno vlogo tožeče stranke, v kateri je ta natančno obrazložila svoj zahtevek, ugovor tožene stranke zoper sklep o izvršbi pa je vseboval zgolj splošne navedbe o neobstoju obligacijskega razmerja in o tem, da tožeča stranka servisa vozila ni opravila kakovostno, zaradi česar je toženi stranki nastala velika škoda. Sodišče prve stopnje je zato pravilno vse trditve tožeče stranke iz njene dopolnitve tožbe štelo za priznane. Dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke (drugi odstavek 214. člena ZPP). Priznanih dejstev ni treba dokazovati (prvi odstavek 214. člena ZPP). Toženkine navedbe v ugovoru zoper sklep o izvršbi o nekakovostno opravljenem servisu so bile premalo konkretizirane, da bi jih bilo mogoče šteti kot obrazloženo zanikanje tožničinih navedb iz prve pripravljalne vloge. Ker je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da med strankama ni sporno dejansko stanje, ni bilo potrebno izvajanje dokaza z zaslišanjem strank. Izvajanje dokazov je namenjeno dokazovanju predhodno zatrjevanih dejstev, in ne dopolnjevanju pomanjkljive trditvene podlage.

9. V postopku v sporih majhne vrednosti pravdne stranke v pritožbi ne morejo več navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov, prav tako ni dopusten pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato pritožbeno sodišče ne more upoštevati pritožbenih navedb o tem, da med strankama ne obstaja nikakršno obligacijsko razmerje, da je tožena stranka naročila obnovo in ne zamenjave motorja s starim motorjem, da tožeča stranka motorja ni obnovila, ampak ga je zamenjala s starim motorjem, ki je bil ravno pred tem, da se pokvari, kar se je za tem tudi dejansko zgodilo, takšna poškodba pa se na novem oziroma obnovljenem motorju ne bi mogla zgoditi po prevoženih dobrih 20.000 kilometrih, da so se po servisu tožeče stranke kvarile tudi druge komponente in je vozilo neprestano na popravilih zaradi drugih del in komponent, da je ob prevzemu vozila gospod A. A. sam izjavil, da ima motor kombija čuden zvok po opravljenem servisu (kar lahko potrdi tudi sin direktorja tožene stranke), in da je kasneje tožena stranka večkrat telefonsko klicala tožečo stranko, da vozilo vedno bolj čudno ropota, tožeča stranka pa se na klice tožene stranke, naj odpravi napako, ni odzivala, ter predlaganega dokaza s pisno izjavo avtomehanika, ki je pregledal motor.

10. Pritožbeno sodišče se je opredelilo do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker so pritožbeni očitki tožene stranke neutemeljeni in ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela in tudi ni zahtevala povrnitve stroškov pritožbenega postopka. Tožeča stranka z odgovorom na pritožbo ni prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča, zato pritožbeno sodišče teh stroškov ni priznalo kot potrebnih za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP) in jih je dolžna nositi tožeča stranka sama.