Jedro

Kadar sodišče pride do ugotovitve, da zahtevek na plačilo odškodnine po temelju ni utemeljen, mora tožbeni zahtevek zavrniti, saj se z vmesno sodbo lahko izreče le, da je tožbeni zahtevek po temelju delno ali v celoti utemeljen, ne pa, da ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je z izdajo „zavrnilne vmesne sodbe“, namesto, da bi s sodbo tožbeni zahtevek zavrnilo, po nepotrebnem podaljšalo in tudi podražilo postopek. Zaradi zmotne uporabe določbe 315. člena ZPP je podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, na katero pa pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, temveč le na pritožbo stranke.

Tožniku je pri spuščanju pri stopnicah zdrsnilo na listu okrasne lončnice (benjamina) in je padel po stopnicah. Stopnišče, na katerem je padel tožnik, ni nevarna stvar, za katero bi tožena stranka odgovarjala po načelu objektivne odgovornosti. Uveljavljena sodna praksa je, da stopnišče samo po sebi ni nevarna stvar in da hoja po stopnicah ne pomeni nevarne dejavnosti. Stopnišče v posebnih okoliščinah lahko postane nevarna stvar, vendar takšne okoliščine v konkretnem primeru niso bile ugotovljene.

Toženi stranki ni možno očitati neustreznega čiščenja, ker naj bi bil na tleh en list benjamina. Kakšen odpadel list benjamina ni mogel povzročiti spolzkosti stopnic, še zlasti, ker je rastlina stala na podestu med dvema krakoma stopnic. Toženi stranki ni možno očitati opustitve ustrezne skrbnosti glede zagotavljanja varnih pogojev dela, zato tožena stranka ni krivdno odgovorna za škodo, ki jo je tožnik utrpel zaradi padca po stopnišču.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana vmesna sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnikov tožbeni zahtevek po temelju neutemeljen (točka I izreka). Odločitev o stroških postopka je pridržalo do končne odločitve sodišča v tem sporu (točka II izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Izpodbijana sodba je bila sprejeta na podlagi parcialnih zaključkov o posameznih pravno pomembnih okoliščinah, vendar pa je napačen materialnopravni zaključek o celoti pravnega problema. Ob pravilno ugotovljenih posameznih pravno pomembnih okoliščinah je sodišče prve stopnje napačno sklepalo o neobstoju odškodninske odgovornosti tožene stranke. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik padel na stopnicah, na katerih niso bili pritrjeni protizdrsni trakovi, čeprav so priče A.A., B.B. in C.C. trdili, da so ti trakovi bili nameščeni. Navedene priče so s svojo izpovedbo želele ekskulpirati toženo stranko, zato bi sodišče prve stopnje to moralo upoštevati pri presoji verodostojnosti njihovih izpovedb o postavitvi vodil ob stopnicah, postavitvi okrasne rastline in lastnostnih pohodne površine. Stopnice same po sebi sicer niso nevarna stvar, vendar pa so bile v konkretnem primeru v razmerju do tožnika nevarne do te mere, da so njihove lastnosti bistveno prispevale k zdrsu in posledičnemu padcu tožnika. Sodišče prve stopnje je očitno napačno presojalo pomen fotografij, ki jih je tožnik posnel nekaj let po nastanku škodnega dogodka. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo stopnišče opremljeno z vodili. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je glede tega vprašanja verjelo pričam A.A., B.B. in C.C., ni pa jim verjelo glede obstoja protizdrsnih trakov. Glede na to, da so priče o tem vprašanju izpovedovale neprepričljivo in dvomljivo, bi sodišče prve stopnje ob upoštevanju pravila o obrnjenem dokaznem bremenu moralo ugotoviti, da tožena stranka ni dokazala, da je bilo stopnišče opremljeno z vodili. Enako velja glede drsnosti stopnišča, lastnosti pohodne površine stopnic, kot tudi glede okrasne rastline in odpadanja listov. Tožena stranka je s tem, ko je umaknila dokazni predlog za postavitev izvedenca s področja varstva pri delu, povzročila, da ni dokazala svojih trditev, ki so se nanašale na ekskulpacijske razloge. Tožena stranka je bila, glede na uzakonjeno pravilo obrnjenega dokaznega bremena, dolžna sama nositi trditveno in dokazno breme, da je poskrbela za to, da stopnice niso predstavljale povečane nevarnosti. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je sodišče prve stopnje s škodljivimi posledicami napačno bremenilo tožnika, ker ta ni založil druge polovice predujma za izvedenca s področja varstva pri delu. Tožena stranka ni storila vsega, kar bi lahko, da bi v največji možni meri zmanjšala ali celo odpravila vzroke za nastanek nevarnosti zdrsa ali padca uporabnika stopnic. To je razvidno že iz dejstva, da je tožena stranka po škodnem dogodku namestila protizdrsne trakove, po prepričanju tožnika pa tudi vodila. Stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni bila dolžna namestiti protizdrsnih trakov je arbitrarno in zmotno. Tožena stranka je sledila interesu za zagotovitev najvišje možne varnosti s tem, da je po škodnem dogodku namestila protizdrsne trakove in vodila ter okrasno rastlino nadomestila z umetno. Odgovornost delodajalca je zaostrena, saj mora tisti, v čigar korist se delo opravlja, izvesti vse ukrepe, da se delo lahko varno opravi. Navedeno pomeni, da je dolžan zagotoviti tudi tiste ukrepe, ki jih je mogoče pričakovati le od zelo skrbnega delodajalca. Tožnik sicer soglaša, da hoja po stopnicah sama zase ni nevarna dejavnost in da samo po sebi tudi ni nevarno, če površina, po kateri se hodi nima protizdrsnih trakov; če niso nameščena vodila in če se na ravni pohodni površini nahajajo listi rastline; nevarno pa postane, ko se navedene štiri okoliščine združijo v enovito kombinacijo. Tožniku ni mogoče očitati nobene opustitve ali aktivnega dejanja, s katerim bi prispeval k padcu, zato je neprepričljiv zaključek sodišča prve stopnje, da je padec potrebno pripisati izključno nepazljivosti in osebnim lastnostim tožnika. Tožena stranka bi morala nositi dokazno iniciativo, vendar je sodišče prve stopnje dokazno breme preneslo na tožnika. Sodišče prve stopnje je zaradi zmotne uporabe materialnega prava in posledično zmotne ugotovitve dejanskega stanja, tožnikov zahtevek neutemeljeno zavrnilo. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano vmesno sodbo spremeni tako, da ugotovi obstoj odškodninske obveznosti tožene stranke.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano vmesno sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Uvodoma pritožbeno sodišče opozarja, da je sodišče prve stopnje povsem neutemeljeno izdalo vmesno sodbo. Kadar sodišče pride do ugotovitve, da zahtevek po temelju ni utemeljen, mora tožbeni zahtevek zavrniti, saj se z vmesno sodbo lahko izreče le, da je tožbeni zahtevek po temelju delno ali v celoti utemeljen, ne pa, da ni utemeljen. O tem je pravno mnenje sprejelo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije na občni seji dne 18. 12. 2011. Že prej pa je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi opr. št. II Ips 213/1999 z dne 19. 1. 2000 zavzelo stališče, da ni smotrna vmesna sodba, s katero je ugotovljeno, da tožena stranka ni odgovorna za nastalo škodo. Sodišče prve stopnje je s svojim ravnanjem, ko je izdalo vmesno sodbo, namesto, da bi tožbeni zahtevek zavrnilo, po nepotrebnem podaljšalo in tudi podražilo postopek. Zaradi zmotne uporabe določbe 315. člena ZPP je podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, na katero pa pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, temveč le na pritožbo stranke. Tožnik te bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne uveljavlja, pritožbeno sodišče pa nanjo opozarja zato, da ne bi prihajalo do ponovitev takšnega nepravilnega izdajanja vmesnih sodb.

Pritožba sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih ni uporabilo pravilno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, od katerih je odvisna odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Ta dejstva pa so predvsem naslednja: - tožnik se je poškodoval, ko je 17. 1. 2007 padel po stopnišču v Centru D. v E.; - na podlagi tožnikove izjave je bilo v obrazcu prijave poškodbe pri delu zapisano, da je tožniku pri spuščanju pri stopnicah zdrsnilo na listu okrasne lončnice (benjamina) in je padel po stopnicah; - pohodna površina stopnic, na katerih je tožnik padel je ravna; stopnice pa so izdelane iz marmorja, ki ne drsi; - v času škodnega dogodka je bilo stopnišče na obeh straneh opremljeno z oprijemalno ograjo (vodili), stopnice pa so bile suhe, primerno vzdrževane in niso bile mokre ali spolzke; - v času škodnega dogodka stopnice še niso bile obložene s trakovi, ki preprečujejo drsenje, temveč so bili ti trakovi postavljeni po škodnem dogodku; - v času škodnega dogodka je na podestu stopnišča stala okrasna lončnica (benjamin), s katere je sicer lahko odpadel kakšen list, vendar so delavci tožene stranke vsako jutro stopnišče v celoti pometli in pomili, sproti pa so ga čistili tudi čez dan; - na teh stopnicah, razen tožnika, ni padel še nihče, čeprav jih dnevno uporablja po več sto ljudi.

Pritožba neutemeljeno odreka verodostojnost pričam A.A., B.B. in C.C., češ da jim sodišče prve stopnje ne bi smelo verjeti, da je bilo stopnišče opremljeno z oprijemalno ograjo, saj se je za neresnično izkazala njihova izpovedba, da so bili v času škodnega dogodka nameščeni trakovi, ki preprečujejo drsenje. Zmota navedenih prič glede namestitve trakov je povsem opravičljiva, saj je med škodnim dogodkom in njihovim zaslišanjem minilo več kot 6 let, trakovi pa so bili nameščeni kratek čas po škodnem dogodku. Sicer pa je o obstoju oprijemalne ograje prepričljivo izpovedala tudi priča F.F., ki se je pravilno spomnila, da so protizdrsne trakove na stopnice namestili po škodnem dogodku. Priča G.G., ki se je prav tako kot tožnik udeležila tečaja v kraju E., je sicer izpovedovala dokaj negotovo, kar je razumljivo, glede na časovno oddaljenost dogodka, vendar pa je izpovedala, da kolikor se spomni so vodila bila na eni strani. V kolikor ograje v času škodnega dogodka v resnici ne bi bilo, bi Center D. v dopisu, ki ga je 26. 1. 2009 naslovil na Upravo RS za zaščito in reševanje (priloga A6) to prav gotovo zapisal, tako kot je zapisal, da v času nezgode še ni bilo nameščenih protizdrsnih trakov. Podobno velja glede izpovedbe navedenih treh prič o nedrsnosti tal, lastnostih pohodne površine stopnišča in okrasnem benjaminu. Tudi glede teh vprašanj so izpovedbe prič A.A., B.B. in C.C. povsem skladne z izpovedbami ostalih prič, katerih verodostojnost tožnik ne izpodbija.

Ugotovitev sodišča prve stopnje o stanju stopnišča v spornem času ne temeljijo na fotografijah, ki jih je v spis vložil tožnik (priloga A9) temveč na izpovedbah prič. Fotografije so bile uporabljene samo kot pripomoček, ki je bil posameznim pričam pokazan. Razen tega, fotografij v spis ni vložil samo tožnik, temveč je štiri fotografije v spis vložila tudi tožena stranka (priloga B3). Očitno gre za fotografije, ki so bile priloga dopisa z dne 26. 1. 2009, saj se na koncu tega dopisa kot priloge omenjajo štiri fotografije. Povsem zmotna so pritožbena stališča o tem, kaj vse bi morala dokazati tožena stranka na podlagi pravila o obrnjenem dokaznem bremenu. Obrnjeno dokazno breme v skladu s 1. odstavkom 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami) velja le glede odgovornosti kot četrtega elementa splošnega civilnega delikta, ne pa tudi glede ostalih treh elementov, to je protipravnosti, škode in vzročne zveze med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem. Navedeno pomeni, da oškodovancu (to je tožniku) ni treba dokazovati, da je povzročitelj škode kriv, mora pa dokazati preostale tri elemente splošnega civilnega delikta. Navedeno izhaja iz določbe 1. odstavka 131. člena OZ o tem, da je škodo dolžan povrniti tisti, ki jo je povzročil, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Navedeno pomeni, da je bil tožnik dolžan dokazati svoje trditve, da stopnišče ni bilo opremljeno z vodili, da so bila tla mokra in spolzka, da je bilo na tleh odpadlo listje (potrditvah v prijavi nezgode pri delu en sam list).

V tem sporu se glede odločilnih dejstev tudi ni sklepalo na podlagi pravila o dokaznem bremenu iz 215. člena ZPP. Ta določa, da kadar sodišče na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakšnega dejstva, o njem sklepa na podlagi pravila o dokaznem bremenu. Vendar pa je v tem sporu sodišče prve stopnje pravno odločilna dejstva zanesljivo ugotovilo na podlagi izvedenega dokaznega postopka in o njih ni sklepalo na podlagi pravil o dokaznem bremenu. Tako je na podlagi zaslišanja prič ugotovilo, da stopnice niso bile mokre in spolzke, temveč so bile suhe, da so izdelane iz materiala, ki ne drsi ter da je bilo stopnišče na obeh straneh opremljeno z oprijemalno ograjo.

Tudi sicer je bilo tožnikovo dokazovanje dejstev, na katerih je gradil svoj zahtevek, skrajno neprepričljivo. Tako je tožnik v tožbi najprej zatrjeval, da so bila tla spolzka zaradi vode, ki so jo udeleženci tečaja prenesli od zunaj, kjer naj bi deževalo. Med postopkom se je pokazalo, da to ne drži, da tistega dne ni deževalo in da so bila tla suha. Tožnik je tudi v tožbi ponovil svojo izjavo iz prijave poškodbe pri delu, da naj bi mu zdrsnilo na listu benjamina, ko pa je tožena stranka v odgovoru opozorila, da gre za list v velikosti 4 cm², je tožnik šele ob svojem zaslišanju na drugem naroku za glavno obravnavo začel izpovedovati širše, kot je bilo v trditveni podlagi tožbe, to je, da je „v bistvu stopil na listje“. Prav tako je tožnik med izpovedbo širil trditveno podlago tožbe z izpovedovanjem, da je bil ob listih na marmorju tudi nek prah, kar naj bi verjetno dokazovalo, da so takrat na stopnišču potekala obnovitvena dela. Tožnik je namreč v tožbi trdil, da so tudi na stopnišču potekala obnovitvena dela (zato naj bi bilo stopnišče brez ograje), navajal je, da bodo o tem izpovedale predlagane priče, vendar nobena od prič, ki jih je tožnik predlagal tega ni potrdila. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ob sklicevanju na določbo 286. člena ZPP tega dela tožnikove izpovedbe ni upoštevalo.

Neutemeljeni so pritožbeni očitki v zvezi z neizvedbo dokaza z izvedencem s področja varstva pri delu. Izvedbo tega dokaza sta najprej predlagali obe stranki, zato je sodišče prve stopnje obema naložilo plačilo predujma. Tožena stranka je predujem sicer plačala, vendar je naknadno umaknila ta dokazni predlog. Tožnik predujma za izvedbo dokaza z izvedencem ni založil, čeprav je bil na posledice pravočasno opozorjen, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je na podlagi tretjega odstavka 153. člena ZPP opustilo izvedbo tega dokaza. V skladu s citirano določbo sodišče opusti izvedbo dokaza, če znesek, ki je potreben za stroške, ni založen v roku, ki ga je določilo.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da stopnišče, na katerem je padel tožnik, ni nevarna stvar, za katero bi tožena stranka odgovarjala po načelu objektivne odgovornosti. Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami) ne odgovarja na vprašanje, kaj je nevarna stvar, iz katere izvira povečana nevarnost nastanka škode in je zato podana objektivna odgovornost njenega imetnika. Pojem nevarne stvari je pravni standard, ki ga mora v vsakem konkretnem primeru napolniti sodna praksa. Uveljavljena sodna praksa je, da stopnišče samo po sebi ni nevarna stvar in da hoja po stopnicah ne pomeni nevarne dejavnosti. Seveda tudi stopnišče v posebnih okoliščinah lahko postane nevarna stvar, vendar takšne okoliščine v konkretnem primeru niso bile ugotovljene, saj ne drži tožnikovo zatrjevanje, da naj bi bile stopnice mokre in spolzke oziroma prašne ali pa posute z listjem, na katerem bi tožniku zdrsnilo. Celo v primeru, če bi te podane okoliščine, ki jih zatrjuje tožnik, to ne bi mogla biti osnova za objektivno, temveč kvečjemu za krivdno odgovornost tožene stranke. Tožena stranka bi morala z ustreznimi ukrepi (čiščenje, postavitev trakov, ki preprečujejo zdrs, namestitev ograje in podobno) odstraniti nevarnost za nastanek škode. Opustitev takšnih ukrepov bi pomenilo protipravno ravnanje tožene stranke.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo tudi, ko je ugotovilo, da tožena stranka ni krivdno odgovorna za škodo, ki jo je tožnik utrpel zaradi padca po stopnišču. Za krivdno odgovornost povzročitelja škode morajo biti podani vsi štirje elementi splošnega civilnega delikta, to je škoda; nedopustnost ravnanja povzročitelja škode; vzročna zveza med škodo in nedopustnim ravnanjem ter odgovornost na strani povzročitelja škode. Vsi štirje elementi morajo biti podani kumulativno, če manjka le eden od njih, ni podlage za krivdno odškodninsko odgovornost. Že iz splošne prepovedi povzročanja škode v 10. členu OZ (vsak se je dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo) izhaja, da za odškodninsko odgovornost zadošča že takšno ravnanje, ki je na splošno nedopustno in ni potrebno, da bi bilo s pravno normo posebej prepovedano. Tožnik takšnega nedopustnega ravnanja tožene stranke v zvezi njegovim padcem na stopnišču ni dokazal, pri čemer je tudi zmotno menil, da bi to morala dokazovati tožena stranka. Bistvena je ugotovitev sodišča prve stopnje, da so stopnice v celoti ustrezale veljavnim tehničnim predpisom in standardom, kar je razvidno tudi iz tega, da je tožena stranka za objekt imela uporabno dovoljenje. Stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka na stopnice ni bila dolžna namestiti protizdrsnih trakov ni samovoljno in arbitrarno, kot to neutemeljeno očita pritožba, temveč temelji na določbi tretjega odstavka 56. člena Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti zdravja delavcev na delovnih mestih (Ur. l. RS, št. 89/1999 s spremembami), na katero se sodišče prve stopnje z razlogi izpodbijane sodbe tudi izrecno sklicuje. V skladu s to določbo mora biti pohodna površina stopnic ravna in izdelana iz materiala, ki ne drsi; če pa delodajalec tega ne more zagotoviti, mora stopnice obložiti s trakovi, ki preprečujejo drsenje. Iz ugotovitve, da je bila pohodna površina stopnic ravna in da so bile izdelane iz materiala, ki ne drsi, izhaja, da tožena stranka stopnic dejansko ni bila dolžna obložiti s trakovi, ki bi preprečevali drsenje.

Naloga delodajalca je, da zagotovi varne pogoje dela (v konkretnem primeru varno gibanje po stopnicah), zato mora ravnati z ustrezno skrbnostjo. Skrbnost pa ne pomeni le ravnanje v skladu z zakoni in podzakonskimi predpisi, pač pa tudi preventivno ravnanje in ukrepanje, da se na mestih, kjer je pričakovati večjo možnost nastanka poškodbe, ukrene vse potrebno za preprečitev škode. Toženi stranki ni možno očitati opustitve ustrezne skrbnosti. Glede dejanskega stanja imajo posebno težo izjave, ki so jih delavci tožene stranke dali na dan, ko je tožnik utrpel poškodbo (priloge A3 do A5). Med njimi je tudi izjava A.A. (priloga A3) o tem, da so bile stopnice tistega dne očiščene (pometene) okrog 8. ure zjutraj, kar je le eno uro pred škodnim dogodkom. Toženi stranki ni možno očitati neustreznega čiščenja, ker naj bi bil na tleh, pa še to na podestu, en list benjamina (tako je tožnik navajal v času, ko je še lahko podajal nove navedbe). Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da kakšen odpadel list benjamina ni mogel povzročiti spolzkosti stopnic, še zlasti, ker je rastlina stala na podestu med dvema krakoma stopnic. Sodišče prve stopnje zato pravilno ugotavlja, da je tožnikov padec pripisati izključno njegovi nepazljivosti, njegovim osebnim lastnostim, nenazadnje je tožnik pred škodnim dogodkom enkrat že padel po stopnicah in se poškodoval. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na to, da naj bi iz pravne teorije izhajala drugačna, zaostrena odgovornost delodajalca za škodo, ki jo delavec utrpi v delovni nesreči. Za takšno stališče v zakonodaji ni nobene podlage. Nasprotno, prvi odstavek 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) določa, da če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. Splošna pravila civilnega prava pa pomenijo, da je delodajalec delavcu dolžan povrniti vsako škodo, ki jo je utrpel bodisi zaradi krivdnega ravnanja delodajalca oziroma delavcev, za katere odgovarja ali pa, ki jo je delavec utrpel zaradi delodajalčeve nevarne stvari ali pa nevarne dejavnosti, s katero se delodajalec ukvarja. Že zgoraj pa je razloženo, da tožena stranka za škodo ne odgovarja niti po pravilih o objektivni odgovornosti imetnika nevarne stvari oziroma tistega, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo, niti po pravilih o krivdni neposlovni odškodninski odgovornosti, saj ni bilo dokazano, da bi tožena stranka ravnala protipravno.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičena niti tožena stranka, saj odgovora na pritožbo ni možno šteti za strošek, ki bi bil potreben za spor v smislu določbe prvega odstavka 155. člena ZPP. Ta določa, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo.