Jedro

Toženki od dneva, ko bi njen mož izpolnil pogoje za redno starostno upokojitev, škoda zaradi izgubljenega preživljanja ne nastaja več oziroma ni več prikrajšana v primerjavi s tistimi dohodki, ki bi jih prejemala za preživljanje od moža, če bi bil še živ. Zato je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da so zaradi spremenjenih okoliščin podani pogoji za odpravo rente.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo z dnem vložitve tožbe, tj. z dnem 29. 7. 2005, odpravilo mesečno denarno rento v znesku 39,57 EUR, katero je bila toženki dolžna plačevati tožeča stranka na podlagi sodbe Okrajnega sodišča v Velenju opr. št. P 136/91 z dne 16. 11. 1994. Odločilo je, da mora toženka tožeči stranki povrniti 372,23 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema sodbe, od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti takšni sodbi se je pravočasno pritožila toženka iz vseh pritožbenih razlogov iz I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V pritožbi je navedla, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke II. odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, poleg tega pa je v obrazložitvi nasprotje med tem, kar se navaja o odločilnih dejstvih in med vsebino zapisnikov o izvedbi dokazov. Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe pravilno povzema izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke in pravilno ugotavlja, koliko bi pokojni mož zaslužil s popoldanskim delom, če bi še živel. Napačno pa je sodišče prve stopnje navedlo višino rente iz tujine. Ta bi namreč znašala 111,00 EUR in ne le 65,00 EUR. Tako bi bili pokojnikovi mesečni dohodki 735,71 EUR na mesec v letu 2005, poleg tega bi ob upokojitvi prejel še odpravnino v višini treh bruto plač, kar bi bil tudi pomemben vir dohodka za toženko. V pravdni zadevi P 356/2000 sodišče pravilno ugotavlja, da je bila toženka (tam tožnica) mesečno prikrajšana v letu 2005 po 199,56 EUR na mesec, medtem ko v izpodbijani sodbi ugotavlja, da prikrajšanja ni in da znašajo njeni dohodki več, kakor bi znašali dohodki pokojnega moža. Ko je sodišče odločalo o toženkinih dohodkih, je upoštevalo njeno vdovsko pokojnino, pokojnino iz tujine in dohodek kmetije, ni pa upoštevalo dohodka, ki bi ga njen mož zaslužil s popoldanskim delom. Tako bi njen mož v letu 2005 prejel 624,71 EUR mesečno iz naslova pokojnine in popoldanskega dela ter 111,00 EUR iz naslova pokojnine iz tujine, toženka pa le 396,51 EUR mesečno. Nesporno bi ji mož dajal več, kakor znašajo njeni dohodki, ugotovljeni v letu 2005, saj ni bila nikoli zaposlena in je mož vedno skrbel, da je bila preskrbljena in je razpolagala z vsemi njegovimi dohodki. Mož je za lastno preživljanje porabil malo, ker je bil večino dni zdoma, na rednem delu in na delu pri drugih, kjer je imel tudi hrano. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da bi pokojni delal tudi na domači kmetiji, s čimer bi prihranil stroške za plačevanje tuje delovne sile, vendar bi moralo to pomoč tudi denarno oceniti oz. ugotoviti, da izguba gospodarja in fizičnega delavca na kmetiji pomeni prikrajšanje v materialnem smislu. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da toženka po času, ko bi se pokojni mož upokojil, ni več prikrajšana v primerjavi z dohodki, ki bi jih imela, če bi njen mož še živel. Predlagala je, da sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podredno pa je predlagala spremembo sodbe.

Tožeča stranka ni podala odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Nekonkretiziran in iz tega razloga neutemeljen je pritožbeni očitek o podanosti bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke II. odstavka 339. člena ZPP. Toženka ne pojasni, v čem naj bi bile kršitve postopka, zato z navedbami, ki pomenijo le prepis zakonske določbe, ne more biti uspešna.

Podlaga za povračilo škode zaradi izgubljenega preživljanja zaradi smrti svojca je v določbi 173. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Po določbi 175. člena OZ pa lahko sodišče na zahtevo oškodovalca že prisojeno denarno rento zmanjša ali odpravi, če se pomembneje spremenijo okoliščine, ki jih je imelo pred očmi ob izdaji prejšnje odločbe. Sodišče prve stopnje je pri odločanju pravilno izhajalo iz navedene materialnopravne podlage in kot pravno odločilna dejstva za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka na odpravo rente zaradi spremenjenih okoliščin ugotavljalo višino dohodkov oz. prejemkov, ki bi jih toženkin mož prejemal, če ne bi bilo škodnega dogodka ter kolikšen del teh prejemkov bi prispeval za toženkino preživljanje, ta dejstva pa je primerjalo z mesečnimi dohodki, ki jih toženka prejema po moževi smrti. Ugotovilo je, da toženka pri svojih skupnih dohodkih ni več prikrajšana v primerjavi s tistimi dohodki, ki bi jih imela v primeru, če bi njen pokojni mož še živel, zato je z dnem vložitve tožbe odpravilo rento.

Toženka pritožbeno ne izpodbija dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča glede njenih mesečnih dohodkov iz naslova vdovske pokojnine, pokojnine iz tujine in dohodka kmetije oz. subvencij, prav tako priznava ugotovljena dejstva sodišča glede višine pokojnine pokojnega moža. Trditve o odpravnini v višini treh bruto plač, ki bi jo mož prejel ob upokojitvi, predstavljajo nedopustna nova dejstva (t.i. pritožbene novote), ki jih sodišče druge stopnje ob neizkazanem pogoju nekrivde ne more upoštevati (I. odstavek 337. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je, opirajoč se na izvedenski mnenji izvedencev medicinske in finančne stroke, natančno obrazložilo, v kolikšnem obsegu bi bil I. S. sposoben za dodatno popoldansko delo in kolikšen bi bil njegov zaslužek iz tega dela, zato so pritožbena zatrjevanja, da prvostopno sodišče ni upoštevalo dohodka, ki bi ga I. S. zaslužil s popoldanskim (zidarskim) delom neutemeljena. Prepričljivih dokaznih zaključkov, da bi I. S. za lastno preživljanje porabil tisto, kar bi zaslužil z zidarskim in kmečkim delom pri sosedih in znancih ter znesek pokojnine iz tujine v znesku 65,00 EUR, medtem ko bi celotno redno pokojnino namenil za toženkino preživljanje (ta bi po ugotovitvah sodišča prve stopnje za leto 2005 znašala 382,66 EUR, od oktobra 2005 389,17 EUR, od 1. 1. 2008 dalje pa 436,38 EUR mesečno), toženka zato zgolj s pavšalnimi in nekonkretiziranimi pritožbenimi navedbami, da je njen mož za lastno preživljanje porabil silno malo, ker je bil večino dni zdoma, in da bi ji nesporno za njeno preživljanje dajal več, kot znašajo njeni dohodki, ugotovljeni za leto 2005 v znesku 396,51 EUR, ne more uspešno izpodbiti. Prav tako ni mogoče slediti pritožbenim zatrjevanjem o višjem znesku pokojnine iz tujine (v znesku 111,00 EUR mesečno), ki bi jo prejemal toženkin mož, saj toženka za takšne trditve ne ponuja nobenega dokaza. Pa tudi sicer bi bila takšna zatrjevanja pravno odločilna za presojo le, če bi toženka zatrjevala in tudi uspela dokazati, da bi razliko pokojnine iz tujine v znesku 46,00 EUR pokojni mož namenil izključno za njeno preživljanje, oz. če bi uspela izpodbiti zaključek prvostopnega sodišča glede prejemkov, ki bi jih mož namenil za njeno preživljanje (le redno pokojnino). To pa ji ni uspelo, kot izhaja že iz gornje obrazložitve. Pritožbena zatrjevanja, da bi moralo sodišče prve stopnje denarno oceniti tudi fizično pomoč pokojnega moža pri delih na kmetiji, saj izguba gospodarja na kmetiji pomeni prikrajšanje v materialnem smislu, pa prav tako predstavljajo pritožbene novote, ki jih sodišče druge stopnje ne more upoštevati, saj toženka ne pojasni, zakaj jih brez svoje krivde ni mogla pravočasno navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (I. odstavek 337. člena ZPP).

Upoštevaje dejanske ugotovitve v razlogih sodbe, ki jih pritožnica s pritožbo ni uspela izpodbiti, da bi od 1. 1. 2008 dalje toženkini skupni dohodki znašali 434,54 EUR mesečno, pokojnina njenega moža pa 436,38 EUR mesečno, toženka pa prejema še subvencije za kmetijsko proizvodnjo, s katerimi lahko pokrije razliko 1,84 EUR, kolikor bi bila formalno še prikrajšana v preživljanju, je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno zaključilo, da so zaradi spremenjenih okoliščin podani pogoji za odpravo rente. Toženki namreč od dneva, ko bi njen mož izpolnil pogoje za redno starostno upokojitev, če bi bil še živ (z dnem 19. 6. 2005), škoda zaradi izgubljenega preživljanja ne nastaja več oz. ni več prikrajšana v primerjavi s tistimi dohodki, ki bi jih prejemala za preživljanje od moža, če bi bil še živ. Pravilnosti takšne presoje toženka tudi ne more izpodbiti s sklicevanjem na drugačno dokazno oceno sodišča v drugem postopku (opr. št. P 356/2000). Tudi v kolikor bi bila namreč v drugem pravdnem postopku dokazna ocena različna od predmetne, sodišča niso vezana na argumentacijo v drugih zadevah, ampak sodijo v okviru dejanske trditvene podlage in na podlagi izvedenih dokazov v sporu, ki ga obravnavajo.

Glede na obrazloženo je pritožba v celoti neutemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pri tem ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP).

Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (I. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s I. odstavkom 154. člena ZPP).