Jedro

V obravnavanem primeru je med strankama sporna odločitev prvostopenjskega organa, ki tožniku ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV za nakup tovornega motornega vozila, ki ga je tožnik financiral na podlagi pogodbe o finančnem lizingu od družbe B. d.o.o., za katero je bilo v postopku DIN ugotovljeno, da gre za družbo tipa „missing trader“ oz. „neplačujoči gospodarski subjekt“. Iz ugotovitev DIN pri navedeni družbi izhaja, da nima kadrovskih in tudi ne materialnih pogojev, da bi dobavo predmetnega tovornega vozila tožniku sploh lahko opravila, njene poslovne aktivnosti so bile omejene le na poslovanje preko tekočega računa, ne izpolnjuje svojih davčnih obveznosti, redno ne predlagala obračunov DDV in DDV tudi ni plačala ter ji je bila posledično tudi odvzeta ID številka za DDV.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je davčni organ tožniku za leto 2007 dodatno naložil plačilo davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) in pripadajoče obresti v skupnem znesku 16.928,43 EUR (točka I.1. izreka); davek z obrestmi mora biti plačan v 30 dneh od vročitve odločbe, po preteku tega roka pa se bodo zaračunale zamudne obresti in začel postopek davčne izvršbe (točka II.1. izreka); tožnik ni zahteval povrnitve stroškov, stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ, pritožba ne zadrži izvršitve (točki III. in IV. izreka). Pri tožniku je bil opravljen davčni inšpekcijski nadzor (v nadaljevanju DIN) in o ugotovitvah 22. 6. 2009 sestavljen zapisnik. Tožnikove pripombe na zapisnik in odgovori nanje so razvidni iz strani 8 obrazložitve izpodbijane odločbe. Tožnik je na podlagi računa št. 1885 z dne 27. 12. 2007 preko A. d.o.o. kupil tovorno vozilo MAN TGA 18.440 v vrednosti 79.500,00 EUR z obračunanim DDV v znesku 15.900,00 EUR. Družba A. je na podlagi pogodbe o finančnem leasingu sklenjene 18. 12. 2007 financirala nakup predmetnega vozila, ki ga je dobavila družba B. d.o.o. Navedena družba pa je to vozilo kupila pri podjetju C. GmbH, Nemčija (v nadaljevanju nemški dobavitelj), na podlagi računa št. 500291 z dne 11. 12. 2007. V vrednosti 70.000,00 EUR. Nemški dobavitelj je račun za prodajo vozila izdal najprej na tožnikovo ime, ker pa je posel urejala družba B. d.o.o. je tožnik v Nemčijo poslal dopis, s katerim je dobavitelju sporočil, naj se račun glasi na družbo B. d.o.o. Tožnik oz. njegov šofer pa je predmetno vozilo v Nemčiji prevzel 14. 12. 2007 na podlagi pooblastila družbe B. d.o.o. z dne 13. 12. 2007. Tožnik je nakup vozila v celoti financiral preko lizinga na podlagi računa, ki ga je izdala družba B. d.o.o. v vrednosti 79.500,00 EUR in na podlagi pogodbe o finančnem lizingu z dne 18. 12. 2007. Lizingodajalec je 27. 12. 2007 tožniku izdal račun št. 07120011589 za dobavo citiranega vozila, kot datum odpreme pa je naveden 18. 12. 2007. Iz ugotovitev DIN pri družbi B. d.o.o. izhaja, da so izkazani vsi objektivni elementi, ki opredeljujejo „neplačujoče gospodarske subjekte“ oz. „missing traderje“, saj družba nima zaposlenih, nima opreme, dejavnosti ne oglašuje, nima poslovnih prostorov, ne vodi poslovnih knjig, ne razpolaga s poslovno dokumentacjio, direktor družbe D.D. pa ni znal razložiti konkretnih okoliščin nabave predmetnega motornega vozila. Davčni organ navaja Uredbo Komisije (ES) št. 1925/2004, ki opredeljuje „neplačujoče gospodarske subjekte“, Šesto direktivo Sveta ter sodbe SEU C-396/98, C-400/98, C-110/94, C-255/02 in C-384/04. Podlaga za uporabo predpisov Evropske skupnosti je v tretji odstavek 3a. člena Ustave RS. Davčni organ tožniku očita, da je prezrl očitne znake, da je posel sumljiv in ekonomsko nelogičen ter da ni ravnal kot dober gospodar. Tožnik je kontaktiral direktno z nemškim dobaviteljem in vozilo sam prevzel v Nemčiji ter ga na svoje stroške prepeljal v Slovenijo. Nemški dobavitelj je to vozilo družbi B. d.o.o. prodal po vrednosti 70.000,00 EUR, družba B. d.o.o. pa ga je A. družbe prodala tožniku za 79.500,00 EUR. Razliko v višini 9.500,00 EUR je tožniku zaračunala samo zato, ker je prodajo vozila objavila na svoji internetni strani. Med navedenimi subjekti je obstajala neobičajno velika mera medsebojnega zaupanja. Davčni organ tožniku očita, da je vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje v poslu, ki pomeni utajo davkov. V skladu z navedenim tožniku na podlagi določbe 63. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanj ZDDV-1) ni bila priznana pravica do odbitka vstopnega DDV v znesku 15.900,00 EUR.

2. Pritožbeni organ je pritožbo zavrnil in navedel, da je iz dopisa 10. 12. 2007 razvidno, da je tožnik zaprosil nemškega prodajalca, da račun za vozilo izstavi na družbo B. d.o.o. Tožnik je vozilo našel na spletu, z direktorjem družbe B d.o.o. pa ni kontaktiral. Predmetno vozilo si je sam ogledal v Nemčiji, vendar takrat za ceno ni spraševal. Po njegovem mnenju naj bi imela družba B. d.o.o. vozilo zakupljeno. Nemški prodajalec je nato izstavil račun na tožnikovo ime, zato mu je tožnik v Nemčijo poslal dopis, s katerim mu je naročil, naj račun izda na ime družbe B. d.o.o. Torej je tožnik opravil vse aktivnosti v zvezi z nakupom tovornega vozila v Nemčiji, vključno s prevzemom vozila z dne 14. 12. 2007, ki ga je opravil tožnikov šofer. Nemški prodajalec je pri sklepanju posla prišel v stik le s tožnikom. Tožnik je očitno nastopal v svojem imenu, kasneje pa je prodajalcu naročil, naj izstavi račun na ime družbe B. d.o.o. Dejstvo je, da je tožnik vozilo prevzel, še preden ga je plačal oz. brez predujma ali plačila are, kar kaže na visoko stopnjo zaupanja med tožnikom in družbo B. d.o.o. Po drugi strani je bilo v DIN ugotovljeno, da družba B. d.o.o. ni opravljala nobene gospodarske dejavnosti in tudi ni predlagala obračunov za DDV. Glede na okoliščine sklepanja posla in glede na tožnikov odnos do družbe B. d.o.o. se tudi drugostopenjski organ strinja, da je tožnik vedel oz. moral vedeti, da sodeluje v postopku, ki predstavlja utajo davkov. Družba B. je sicer v času posla razpolagala z ID številko za DDV, vendar bi moral tožnik v skladu s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika preveriti svoje poslovne partnerje. Iz podatkov AJPES je mogoče ugotoviti, da je bila družba registrirana le za drugo podjetniško in poslovno svetovanje, ne pa tudi za trgovino z motornimi vozili. Družba ni objavila nobene stacionarne številke telefona, tožnik ni vedel imena in priimka osebe, s katero naj bi se po telefonu dogovarjal za posel. Tožnik pri nabavi predmetnega motornega vozila ni ravnal s skrbnostjo dobrega gospodarja in ni preveril podatkov o ponudniku, pač pa je pri nakupu vozila z družbo B. d.o.o. tesno sodeloval in kar sam opravil vse aktivnosti v zvezi z nakupom. Glede na navedeno je davčni organ tožniku naložil plačilo zneska DDV, ki ga je tožnik neutemeljeno uveljavljal kot vstopni DDV od nabave predmetnega tovornega vozila.

3. Tožnik se z odločitvijo davčnih organov ne strinja in navaja, da ni vedel, da je bila družba B. d.o.o. „neplačujoči gospodarski subjekt“. Pojasnilo glede poslovanja z „neplačujočimi gospodarskimi subjekti“ pa je davčni organ objavil na svoji internetni strani šele leta 2008. V obdobju nabave predmetnega tovornega vozila problematika poslovanja z „missing traderji“ še ni bila poznan. Tožnik je pridobil ID številko družbe B. d.o.o. za DDV. Kot vsak dober gospodar je tožnik ugotovil, da je cena predmetnega vozila ugodna. V spornem letu je tožnik kupil 7 tovornih vozil, pri čemer pa nobenega dobavitelja ni posebej preverjal. Družba A. je od družbe B. d.o.o. zahtevala potrdilo, da gre za zavezanca za DDV. Družba B. d.o.o. je bila vpisana v davčni register 22. 1. 2007 in ji je bila 26. 3. 2008 odvzeta ID številka za DDV, iz česar izhaja, da je v obdobju nabave predmetnega vozila nedvoumno obstajala in poslovala. V konkretnem primeru se davčni organ sklicuje na sodbe SEU, pri čemer pa ni mogoče razbrati, kakšen vpliv imajo te na predmetno dobavo. V vsakem primeru pa tožnik ni vedel in ni mogel vedeti, da sodeluje pri goljufiji in utaji davkov. Svoje obveznosti do lizingodajalca je poravnal, plačal pa je tudi DDV. Vozilo je našel na spletni strani Avto.net, za ceno pa se je dogovarjal le z družbo B. d.o.o. Pri nemškem dobavitelju ni mogel dobiti točne informacije o ceni predmetnega vozila, zato je s pooblaščencem družbe B. d.o.o. kontaktiral preko mobilnega telefona, ki je bil objavljen na spletni strani Avto.net,. Na podlagi objave mobilnega telefona pa tožnik ni mogel sklepati, da gre za „neplačujoči gospodarski subjekt“. S poslovanjem družbe B. d.o.o. tožnik ni bil seznanjen, odmerjen DDV z zamudnimi obresti pa je tudi poravnal 16. 7. 2009. Vsebinsko tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožnikove tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh upravnih odločb ter predlaga zavrnitev tožbe.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi obeh davčnih organov in jih ne navaja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja: V obravnavanem primeru je med strankama sporna odločitev prvostopenjskega organa, ki tožniku ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV za nakup tovornega motornega vozila iz Nemčije, ki ga je tožnik financiral na podlagi pogodbe o finančnem lizingu z dne 18. 12. 2007 preko družbe A. od družbe B. d.o.o., za katero je bilo v postopku DIN ugotovljeno, da gre za družbo tipa „missing trader“ oz. „neplačujoči gospodarski subjekt“. Tudi po presoji sodišča je družba B. d.o.o. „neplačujoči gospodarski subjekt“, kot jih opredeljuje Uredba komisije (ES) št. 1925/2004 z dne 29. oktobra 2004. Iz ugotovitev DIN pri družbi B. d.o.o. izhaja, da nima kadrovskih in tudi ne materialnih pogojev, da bi dobavo predmetnega tovornega vozila tožniku sploh lahko opravila, njene poslovne aktivnosti so bile omejene le na poslovanje preko tekočega računa, ne izpolnjuje svojih davčnih obveznosti, redno ne predlagala obračunov DDV in DDV tudi ni plačala ter ji je bila, kot izhaja iz upravnih spisov, posledično tudi odvzeta ID številka za DDV. Očitki tožnika, da davčni organi tega niso opredeljevali v spornem obdobju, pa na drugačno odločitev ne vpliva.

7. Prvostopenjski organ je natančno pojasnil razloge, zaradi katerih ocenjuje, da gre v obravnavanem primeru za posel, katerega namen je pridobitev davčne ugodnosti oz. utaja davka. Tudi po presoji sodišča je bil predmetni nakup tovornega vozila neobičajen, ekonomsko nelogičen, iz listin upravnega spisa pa izhaja, da je bilo med udeleženci posla neobičajno visoka stopnje medsebojnega zaupanja. Tožnik si je sam ogledal predmetno tovorno vozilo v Nemčiji, ne da bi se pozanimal za njegovo ceno. Tožnik je sporno vozilo našel na internetni strani „Avto.net“, prodajalca, družbe B. d.o.o. ni poznal in njegove bonitete tudi ni preveril. Predmetno vozilo je prevzel sam v Nemčiji, še preden je bila kupnina zanj poravnana, pri tem pa ni plačal nobenega avansa ali are. Nato pa ga je sam na svoje stroške prepeljal v Slovenijo. Tako je tudi po presoji sodišča pri nakupu predmetnega vozila v Nemčiji sam aktivno sodeloval in je tudi sam opravil vse aktivnosti potrebne za nakup ter 14. 12. 2007 predmetno vozilo v Nemčiji tudi sam prevzel, v svojem imenu. Tudi po mnenju sodišča je tožnik celoten posel dogovarjal in sklenil sam. Navedeno izhaja iz dopisa tožnika nemškemu dobavitelju, naj račun za prodajo predmetnega tovornega vozila izda na družbo B. d.o.o., čemur pa tožnik tudi ne ugovarja. Prav tako med strankama ni sporno, da je predmetno tovorno vozilo 14. 12. 2007 prevzel tožnikov šofer in tudi uredil postopek homologacije tega vozila. Nemški dobavitelj v zvezi s sklenitvijo posla glede predmetnega tovornega vozila sploh ni sodeloval z družbo B. d.o.o., marveč zgolj s tožnikom. Tudi v postopku tako tožnik, kot tudi odgovorna oseba družbe B. d.o.o. davčnemu organu nista pojasnila vloge, ki naj bi jo imela družba B. d.o.o. v predmetnem poslu. Glede na okoliščine postopka bi namreč tudi po mnenju sodišča tožnik predmetno tovorno vozilo kupil v Nemčiji sam za ceno, ki bi bila za 9.500,00 EUR nižja. Sodišče se strinja, da v obravnavanem primeru ni podana dobrovernost tožnika, kar želi tožnik prikazati tožbi, ko navaja, da je preveril ali je družba B. d.o.o. zavezana za DDV. Iz upravnih spisov izhaja tudi, da tožnik niti ni vedel, s kom naj bi posloval, kar je mimo vseh poslovnih običajev. Iz podatkov AJPES bi lahko tudi razbral, da družba B. d.o.o. ni registrirana za opravljanja dejavnosti trgovine z motornimi vozili. Zgolj preverjanje ID številke za DDV poslovnih partnerjev pa ni dovolj glede na skrbnost, ki se pričakuje od dobrih gospodarstvenikov. Bistveno v zadevi pa je, da je tožnik sam opravil vse aktivnosti v zvezi z nakupom spornega tovornega vozila pri nemškem prodajalcu. Tudi po presoji sodišča bi tožnik kot dober gospodarstvenik lahko vedel, da je takšen posel neobičajen, ekonomsko nelogičen in bi tako moral in mogel vedeti da sodeluje v postopku, katerega namen je pridobitev davčnih ugodnosti. Iz podatkov, ki jih je ugotovil prvostopenjski organ, je v tem postopku ugotovljen obstoj zlorabe. Tožnik tudi po presoji sodišča tako ne more uveljavljati pravice do odbitka vstopnega DDV (enako stališče je zavzeto v sodbi SEU C-255/02). Okoliščine so v zadostni meri razjasnjene, tožnik pa tudi v tožbi ni navedel ničesar, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev.

8. Neutemeljen je tudi ugovor tožnika, da sodbe SEU v predmetni zadevi niso neposredno uporabljive. SEU s svojimi sodbami razlaga pravo Evropske unije. Njegove sodbe so zavezujoče tako za sodišča kot tudi za vse upravne organe držav članic. Le na tak način se lahko zagotovi pravna varnost in enotna uporaba prava v vseh državah članicah Evropske unije. Zato je tudi po mnenju sodišča pravilna odločitev davčnega organa in skladna s prakso SEU, da se v primeru, kot je obravnavani, tožniku ne prizna pravica do odbitka vstopnega DDV na podlagi spornega računa, ki ga je izdal „neplačujoči gospodarski subjekt“, saj gre za fiktivne posle, tožniku pa se, glede na vse navedene okoliščine, ki so tudi v neobičajnem poslovanju v obravnavanem primeru, nedvomno lahko očita, da je vedel ali bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki pomenijo zlorabo pravic iz naslova DDV.

9. Izpodbijana odločba vsebuje vse predpisane elemente in je obrazložena v skladu z določbo 214. členom ZUP. Prvostopenjski organ je v davčnem postopku ugotovil in presodil vsa dejstva, pomembna za sprejem pravilne odločitve in svojo odločitev tudi obširno ter argumentirano obrazložil. Prav tako je tudi podrobno pojasnil, kako je prišel do ugotovitev, da gre v danem primeru po vsebini dejansko za prikrite posle z namenom zlorabe davčnega sistema DDV in tako tudi po presoji sodišča utemeljeno ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV, ker niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 63. člena ZDDV-1. 10. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo

11. Sodišče je na podlagi 59. člena ZUS-1 v zadevi odločalo brez glavne obravnave.