Jedro

Vložena tožba oziroma nepravnomočno končan upravni spor je procesna predpostavka za odločanje o začasni odredbi. Zato v primeru, ko je o zadevi že pravnomočno odločeno, izdaje začasne odredbe pri sodišču na podlagi 2. in 3. odstavka 32. člena ZUS-1 ni več mogoče zahtevati. Določbe ZPP in ZIZ se v upravnem postopku pri izdaji začasne odredbe ne uporabljajo, saj ZUS-1 v celoti ureja tako postopek, kot tudi pogoje za njeno izdajo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi 2. točka izreka izpodbijanega sklepa.

Obrazložitev

Z 2. točko izreka izpodbijanega sklepa, je sodišče prve stopnje na podlagi 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS – 1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US) zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, in sicer, da se zadrži izvršitev odločbe tožene stranke z dne 15.7.2008, o imenovanju A.A. na delovno mesto ravnateljice javnega zavoda N., in sicer do pravnomočne odločitve po razpisu za ravnatelja/direktorja N. z dne 11.1.2008 in do pravnomočne sodbe v tem upravnem sporu.

V obrazložitvi k izpodbijani 2. točki izreka sklepa je sodišče prve stopnje navedlo, da potreba za izdajo začasne odredbe ni izkazana, ker je bil upravni spor pravnomočno končan.

Tožnik v pritožbi navaja, da stališče sodišča, da je začasno odredbo mogoče izdati zgolj do pravnomočnosti odločbe, ni pravilno. Tožnik je zahteval izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena ZUS-1, ki ureja le pogoje za izdajo začasne odredbe, med tem ko drugih podrobnejših določb ne vsebuje. Zato se glede na določbo 22. člena ZUS-1 uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). ZIZ pa v 267. členu določa, da je mogoče začasno odredbo izdati pred uvedbo sodnega postopka, med postopkom, pa tudi po koncu postopka, vse dokler ni opravljena izvršba. Pa tudi če bi stališče sodišča vzdržalo, tožnik poudarja, da sodba, s katero je bilo o zadevi pravnomočno odločeno, ne predstavlja vsebinske oziroma meritorne odločitve o zadevi, to je o imenovanju direktorja N., saj je bil z njo izpodbijani akt le odpravljen in zadeva vrnjena toženi stranki v ponovno odločanje. To pomeni, da materialna pravnomočnost še ni nastopila, ker bo o zadevi potrebno ponovno odločati. Iz tega sledi, da potreba za izdajo začasne odredbe še vedno obstaja. Sicer pa je odločitev sodišča tudi vsebinsko napačna, saj je namen začasne odredbe v zavarovanju zahtevka tožeče stranke. Učinkovito varstvo pravic tožnika pa ne bo mogoče, kolikor bo odločitev o imenovanju po novem razpisu z dne 9.5.2008 prehitela pravnomočno odločitev po razpisu z dne 11.1.2008. Ravno to je hotela doseči tožena stranka s hitrim imenovanjem po drugem razpisu z dne 9.5.2008. Za izdajo začasne odredbe so izpolnjeni tudi vsi ostali pogoji iz 32. člena ZUS-1. Glede na navedeno tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da izda zahtevano začasno odredbo ter toženi stranki naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je odločitev sodišča pravilna, pritožba pa neutemeljena. Sklicuje se na razloge, ki jih je navedlo sodišče. Navaja, da je sodišče odpravilo tako obvestilo o izidu prvega razpisa, kot tudi obvestilo o izidu drugega razpisa ter odločbo o imenovanju z dne 15.7.2008, s tem pa so odpravljene tudi posledice, ki so iz navedenih aktov nastale. To v konkretnem primeru pomeni vrnitev v stanje pred izdajo izpodbijanih aktov, ko o pravici tožnika še ni bilo odločeno. Z izvršitvijo sodbe št. U 1757/2008 se izvrši tudi sodba št. U 1756/2008. Minister bo o dokončni izbiri direktorja N. odločil v ponovnem postopku z izdajo dokončnega akta, zoper katerega bo tožnik lahko ponovno sprožil upravni spor. Glede na navedeno ni potrebe za izdajo začasne odredbe. Za izdajo začasne odredbe tudi niso izpolnjeni pogoji. Tožnik je bil namreč skladno z določbo ZUJIK dne 28.2.2008 imenovan za vršilca dolžnosti direktorja N., in sicer za čas do imenovanja novega direktorja po izvedenem javnem razpisu oziroma najdlje za dobo enega leta. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno razmerje imenovanje direktorja javnega zavoda – N. Iz podatkov spisa izhaja in tudi ni sporno, da je tožnik pri sodišču zahteval izdajo začasne odredbe v zvezi s tožbo, vloženo dne 29.7.2008, o kateri je bilo odločeno s sodbo prvostopnega sodišča št. U 1757/2008-7, ki je postala pravnomočna dne 5.8.2008. Z navedeno pravnomočno sodbo je sodišče prve stopnje tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt z dne 9.7.2008, obvestilo o izidu razpisa ter odločbo z dne 15.7.2008, o imenovanju A.A. za ravnateljico javnega zavoda N. S pravnomočno sodbo, št. U 1756/2008-7 z dne 5.8.2008, pa je sodišče prve stopnje odpravilo tudi akt o izbiri – neizbiri direktorja/ ravnatelja N. na podlagi razpisa z dne 11.1.2008. Ker je bil torej pravnomočno končan tako upravni spor zaradi imenovanja direktorja N. na podlagi prvega razpisa, kot tudi upravni spor zaradi imenovanja direktorja N. na podlagi drugega razpisa, tudi po presoji pritožbenega sodišča izdaja začasne odredbe ni mogoča. Smisel začasne odredbe po ZUS-1 je, da se preprečijo posledice, ki bi zaradi v upravnem sporu izpodbijanega akta nastale tožniku, pa bi jih bilo kasneje, če bi sodišče ugotovilo, da je akt nezakonit, težko ali nemogoče odpraviti. Zato se z začasno odredbo le začasno, in sicer do pravnomočne sodne odločbe, zadrži izvršitev izpodbijanega akta (2. odstavek 32. člena ZUS-1) ali začasno uredi stanje glede na sporno pravno razmerje (3. odstavek 32. člena ZUS-1).

Iz navedene ureditve začasne odredbe torej izhaja, da je mogoče tako odložitev izvršitve izpodbijanega akta kot tudi začasno ureditev stanja zahtevati le, dokler o zadevi ni pravnomočno odločeno. Če pa je, tako kot v tem primeru, o zadevi že pravnomočno odločeno, izdaja začasne odredbe v upravnem sporu pri sodišču ni več mogoče zahtevati. Vložena tožba oziroma nepravnomočno končan upravni spor je namreč procesna predpostavka za odločanje sodišča o predlagani začasni odredbi na podlagi 2. in 3. odstavka 32. člena ZUS-1. Ob pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da procesna predpostavka za odločanje o zahtevani začasni odredbi ni izpolnjena, bi moralo sodišče prve stopnje zahtevo za izdajo začasne odredbe zavreči. Vendar po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje s tem, ko je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ni bistveno kršilo določb postopka v upravnem sporu. Odločitev sodišča, da se predlog za izdajo začasne odredbe zavrže, namreč za tožnika ne bi imela ugodnejših posledic.

Sklicevanje tožnika na določbe ZPP in ZIZ ni utemeljeno. Po določbi 1. odstavka 22. člena ZUS-1 se namreč določbe ZPP primerno uporabljajo le za vprašanja postopka, ki s tem zakonom niso urejena. ZUS-1 pa v 32. členu ureja tako postopek za izdajo začasne odredbe, kot tudi pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za izdajo začasne odredbe.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi s 1. odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.