Jedro

Četrti odstavek 54. člena ZS določa, da se za strokovne sodelavce uporabljajo določbe četrtega ter petega odstavka 53.a člena ZS, kar pomeni, da o pravnem sredstvu zoper odločitev o stroških postopka, ki jo izda strokovni sodelavec, odloči sodnik istega sodišča. Gre za specialnejšo določbo v razmerju do drugega odstavka 3. člena ZDSS-1, ki določa, da o pritožbah zoper odločbe delovnega in socialnega sodišča odloča višje delovno in socialno sodišče. Zoper sklep, ki ga izda strokovni sodelavec sodišča prve stopnje, ima torej stranka možnost pritožbe, o kateri odloča sodnik istega sodišča, zoper odločbo slednjega pa ima nato stranka možnost pritožbe, o kateri odloča pritožbeno sodišče. V konkretnem primeru namreč ne gre za situacijo iz četrtega odstavka 163. člena ZPP, ko bi strokovni sodelavec odločal zgolj o višini stroškov po tem, ko je sodišče že odločilo, katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu. Zgolj v takšnem primeru namreč o pritožbi zoper sklep strokovnega sodelavca odloča višje sodišče.

Izrek

I. Pritožbeno sodišče ni stvarno pristojno za odločanje o pritožbi zoper izpodbijani sklep o stroških postopka.

II. Odločanje o pritožbi zoper izpodbijani sklep se odstopi v pristojno reševanje Delovnemu sodišču v Mariboru.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom, ki ga je izdala strokovna sodelavka, odločilo, da je dolžna tožeča stranka toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 485,32 EUR, v 15 dneh od vročitve sklepa, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka dalje do plačila.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, ker je sklep izdala strokovna sodelavka, ki za navedeno ni pristojna, posledično sodišče ni bilo pravilno sestavljeno. Sklep bi morala izdati predsednica senata, saj strokovni sodelavec skladno z osmim odstavkom 163. člena ZPP lahko izda zgolj sklep o odmeri stroškov, ne pa tudi o tem, katera stranka stroške nosi. Ker sodišče v sklepu o ustavitvi postopka ni odločalo, je ravnalo v nasprotju z določbo četrtega odstavka 163. člena ZPP. Stroški so bili tudi nepravilno odmerjeni, saj se v individualnih delovnih sporih primarno uporablja Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), ta pa v 41. členu določa, da v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice, kar pa ni bilo ugotovljeno. To velja tudi v primeru umika tožbe. Nepravilno je sodišče toženki za sestavo odgovora na tožbo priznalo 600 točk po 16/1c OT, saj ta določba velja zgolj v razmerju odvetnika do stranke, ne pa tudi v razmerju do nasprotne stranke. Zvišanje pravdnih stroškov, ki temelji le na lastnosti ene stranke spora, in sicer delodajalca, je v nasprotju z ustavnim načelom enakosti. Takšna ureditev je zato v nasprotju z načelom varovanja delavca kot šibkejše stranke in specifične narave delovnih sporov. Odločitev je tako v nasprotju z ustaljeno sodno prakso (Pdp 734/2019, Pdp 735/2019).

3. Za odločitev o tožnikovi pritožbi je pristojno Delovno sodišče v Mariboru.

4. Člen 163/7 Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) določa, da če sodišče izda sklep o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe, umika pravnega sredstva ali drugih okoliščin, ki povzročijo konec postopka zunaj obravnave, se lahko zahteva povrnitev stroškov v roku 15 dni od prejema sklepa o ustavitvi postopka. Po členu 163/8 ZPP lahko izda sklep o odmeri stroškov iz člena 163/7 ZPP tudi strokovni sodelavec. Drugi odstavek 53.a člena Zakona o sodiščih (ZS, Ur. l. RS, št. 94/07- UPB in nadalj.) določa med drugim, da lahko samostojni sodniški pomočniki in višji sodniški pomočniki izdajo med drugim tudi sklepe o stroških postopka. Po četrtem odstavku 53.a člena ZS je zoper odločitev, ki jo izda samostojni sodniški pomočnik oziroma višji sodniški pomočnik, vselej dovoljeno pravno sredstvo. Po petem odstavku 53.a člena ZS o pravnem sredstvu iz prejšnjega odstavka odloči sodnik istega sodišča. Četrti odstavek 54. člena ZS določa, da se za strokovne sodelavce uporabljajo določbe četrtega ter petega odstavka 53.a člena ZS, kar pomeni, da o pravnem sredstvu zoper odločitev o stroških postopka, ki jo izda strokovni sodelavec, odloči sodnik istega sodišča. Gre za specialnejšo določbo v razmerju do drugega odstavka 3. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.), ki določa, da o pritožbah zoper odločbe delovnega in socialnega sodišča odloča višje delovno in socialno sodišče. Zoper sklep, ki ga izda strokovni sodelavec sodišča prve stopnje, ima torej stranka možnost pritožbe, o kateri odloča sodnik istega sodišča, zoper odločbo slednjega pa ima nato stranka možnost pritožbe, o kateri odloča pritožbeno sodišče1. V konkretnem primeru namreč ne gre za situacijo iz četrtega odstavka 163. člena ZPP, ko bi strokovni sodelavec odločal zgolj o višini stroškov po tem, ko je sodišče že odločilo, katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu. Zgolj v takšnem primeru namreč o pritožbi zoper sklep strokovnega sodelavca odloča višje sodišče. 5. Ker je torej četrti odstavek 54. člena ZS v zvezi s četrtim in petim odstavkom 53.a člena ZS določil za reševanje pritožb zoper sklepe o stroških postopka, ki jih izda strokovni sodelavec, funkcionalno pristojnost (ki je del stvarne pristojnosti) sodnika istega sodišča, pritožbeno sodišče ni pristojno za rešitev predmetne pritožbe. Glede na navedeno se je pritožbeno sodišče v zvezi s prvim odstavkom 19. člena ZPP izreklo za nepristojno za rešitev pritožbe in sklenilo, da odločanje o pritožbi odstopi v reševanje pristojnemu Delovnemu sodišču v Mariboru.2 1 Prim. Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2006, str. 60, točka 7. 2 Prim. VDSS, opr. št. Pdp 658/2022.