Jedro

Toženec je zakonito zavrgel tožnikovo zahtevo za odmero starostne pokojnine po 6. členu ZPIZVZ, saj sta obe predhodni odločbi o priznanju starostne pokojnine in o priznanju predčasne pokojnine postali pravnomočni, dejansko stanje, kakor tudi pravna podlaga, pa se po tem, ko je bila izdana zavrnilna odločba, nista spremenila. Zato ni nobene pravne podlage, da bi se starostna pokojnina ponovno odmerila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožbi se ugodi in se odločba ZPIZ št. ... z dne 16. 7. 2009 v zvezi s sklepom št. ... z dne 12. 3. 2009 odpravi, tožniku pa se prizna pravica do odmere pokojnine po 6. členu ZPIZVZ.

Tožena stranka je dolžna v roku 30 dni tožniku odmeriti pokojnino po 6. členu ZPIZVZ od 1. 12. 2008 dalje in mu premalo izplačane zneske v istem roku tudi izplačati, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, vse v roku 15 dni, da ne bo potrebna izvršba.“ Zavrnilo pa je tudi podredni tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožbi se ugodi in se odločba ZPIZ št. ... z dne 16. 7. 2009 v zvezi s sklepom št. ... z dne 12. 3. 2008 odpravi, toženi stranki pa se naloži izvedba novega postopka in izdaja nove odločbe. Tožena stranka je tožniku dolžna povrniti stroške tega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, v roku 15 dni, da ne bo potrebna izvršba.“ Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bil tožnikov pogled na odločitev o zavrženju podan že v tožbi ter meni, da je prav, če se do njegovih navedb opredeli tudi pritožbeno sodišče. Ne strinja se s stališčem, da je bil njegov zahtevek pravilno zavržen, ker je odločitev o priznanju pravice do starostne pokojnine postala pravnomočna in je zato njegovo utemeljevanje morebitne upravičenosti do odmere pokojnine po 6. členu ZPIZVZ, kot tudi sklicevanje na konkretne ustavne odločbe, za rešitev predmetne zadeve postalo irelevantno. To stališče izhaja iz predpostavke, da želi tožnik dve pokojnini, eno po splošnih predpisih in eno po 6. členu ZPIZVZ, kar pa ne drži, saj je jasno, da ne more na podlagi ene pokojninske dobe uživati dveh pokojnin. V tem primeru gre za vprašanje razlike med samo pravico in uživanjem te pravice. Če bi se izkazalo, da tožnik kot zavarovanec izpolnjuje pogoje za priznanje pravice tako po splošnih predpisih, kot po 6. členu ZPIZVZ, bi prišel v poštev 1. odstavek 177. člena ZPIZ-1. Pravnomočnost odločitve o priznanju pravice do ene oblike pokojnine, ne pomeni, da zavarovancu ni mogoče priznati tudi pravice do druge oblike pokojnine. Poudarja, da je tožnik do dogodkov v letu 1991 delal v Republiki Sloveniji, na področju katere je tudi vplačeval prispevke v pokojninski sklad, ki pa je kljub temu, da zaradi posebne ureditve za vojaške osebe tedaj ni šlo za republiški, pač pa zvezni sklad. V njegovem primeru je pravna podlaga za priznanje pravice do starostne pokojnine ZPIZVZ in ne ZPIZ, ki je le podlaga za odmero same pokojnine. Tako stališče deli tudi toženec, tožnik pa je upravičenec do starostne pokojnine na podlagi 4. odstavka 2. člena ZPIZVZ, torej mu je bila pokojnina priznana pod pogoji in na način, določen v ZPIZ, to je po splošnih predpisih, pokojninska osnova pa mu je bila izračunana po 7. in 8. členu ZPIZVZ. Vztraja, da ima tožnik položaj upravičenca iz 2. člena ZPIZVZ, ne sicer po 1., 2., ali 4. alineji 1. odstavka 6. člena ZPIZVZ (verjetno 2. člena ZPIZVZ), pač pa po 4. odstavku tega člena. V zvezi s tem je prepričan, da poleg izpolnjevanja pogojev za pravico do odmere starostne pokojnine po splošnih predpisih, izpolnjuje tudi pogoje za odmero pokojnine po 6. členu ZPIZVZ, ob ustreznem tolmačenju tega zakona. Opozarja na ključno razliko med 6. in 7. členom ZPIZVZ in da v njegovem primeru pride v poštev le 8. ali 6. člen ZPIZVZ. Odgovor na vprašanje, kateri od teh dveh členov je v konkretnem primeru primernejši za odmero pokojnine, je potrebno poiskati s pomočjo analogije. Meni, da pride v poštev edino odmera po 6. členu, kar argumentira s tem, da določba 8. člena ZPIZVZ ne določa, da se ta člen uporablja za zavarovance, ki imajo pokojninsko dobo, priznano po vojaških predpisih, da določba 6. člena ZPIZVZ ureja vprašanje zagotavljanja pravic, ki so jih upravičenci pridobili na podlagi odločb, izdanih po vojaških predpisih in da je tožnikov položaj podoben položaju, ki ga ureja 6. člen ZPIZVZ. Glede na navedeno je jasno, da bi morali tožniku po analogiji priznati pravico do pokojnine v znesku, kot bi mu šel po vojaških predpisih za september 1991. V prid temu zaključku dodatno govori več odločb Ustavnega sodišča Republike Slovenije, ki jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Sodišče prve stopnje se je ukvarjalo tudi s tem, da je bil tožnik od aktivne vojaške službe razrešen 31. 10. 1991 in upokojen s 1. 11. 1991 ter mu zato v septembru 1991 pravica do pokojnine sploh še ni pripadala. Opozarja na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. Up-49/05 z dne 23. 3. 2006, s katero je to razveljavilo sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. VIII Ips 102/2004, ki je bila po vsebini oziroma razlogih identična odločbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. VIII Ips 80/2005. Citira jedro evidenčnega stavka ter še tri točke navedene ustavne odločbe in sicer točko B.6, B.7 in B.8. Navaja, da se preko citiranih delov ustavne odločbe pride do bistva zadeve, ki je v tem, da je tožnik imel takšno odločbo nosilca vojaškega zavarovanja, kot jo omenjata ustavna odločba, in sicer odločbo SSNO – Zavoda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev št. ... z dne 18. 12. 1991, po kateri je imel ob upokojitvi 16. 12. 1991 skupaj 40 let, 1 mesec in 18 dni pokojninske dobe. Poudarja, da je potrebno izpostaviti tudi vprašanje ustavnosti takšne ureditve ZPIZVZ, ki tožniku, če njegovi argumenti ne bi bili sprejeti, onemogoča odmero pokojnine, ki bi mu šla po 6. členu ZPIZVZ, ne pa po pavšalnih zneskih v smislu 7. in 8. člena ZPIZVZ. Opozarja tudi na 2. odstavek 36. člena sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju, na Zakon o ratifikaciji sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju ter administrativni dogovor o izvajanju sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno odločilo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) v tem postopku presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 16. 7. 2009 ter sklep št. ..., s katerim je bila na podlagi 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami,v nadaljevanju ZUP) zavržena zavarovančeva, sedaj tožnikova zahteva za odmero pokojnine po določbi 6. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju bivših vojaških zavarovancev (Ur. l. RS, št. 49/98 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZVZ). Takšno odločitev je sodišče prve stopnje štelo za pravilno in zakonito in tožnikov tožbeni ter podredni tožbeni zahtevek zavrnilo, s tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. Kot izhaja iz listinske dokumentacije, je v obravnavanem primeru bila tožniku z odločbo Območne enote ..., št.... z dne 16. 3. 1999 priznana pravica do starostne pokojnine po določbi 39. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ/92) v zvezi s ZPIZVZ, izračun pokojninske osnove in odmera pokojnine pa je bila za obdobje aktivne vojaške službe, opravljena po določbi 7. in 8. člena ZPIZVZ. Nadalje je bila tožnikova starostna pokojnina po objavi valorizacijskih količnikov z odločbo Območne enote ..., št. ... z dne 13. 10. 2004 tudi dokončno odmerjena, takšna odločitev pa potrjena z dokončno odločbo toženca št. ... z dne 7. 3. 2005. Zoper takšno odločitev tožnik ni vložil tožbe tako, da je odločba postala tudi pravnomočna. V drugem postopku je toženec na podlagi sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani , opr. št. Ps 837/2007, potrjene s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 548/2007, tožniku z odločbo št. ... z dne 8. 4. 2008 priznal pravico do predčasne pokojnine od 1. 1. 1992 do 11. 5. 1994 in pravico do starostne pokojnine od 12. 5. 1994 do 14. 2. 1996 po določbah 8. člena ZPIZVZ. Tudi ta odločba je postala pravnomočna. Iz obrazložitve je razvidno, da je bilo tožniku pojasnjeno, da odmera pokojnine po 6. členu ZPIZVZ ni možna, saj se ta določba izrecno nanaša le na upravičence iz 1., 2. in 4. alineje 1. odstavka 2. člena ZPIZVZ. Tožniku pa je bila priznana pravica do starostne pokojnine na podlagi 4. odstavka 2. člena ZPIZVZ.

Iz 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP, ki se uporablja v zvezi z 12. in 249. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) izhaja, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če se v isti zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njem že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec za zavrženje tožnikove zahteve za odmero starostne pokojnine po 6. členu ZPIZVZ imel podlago v 4. točki 1. odstavka 129. člena ZUP, saj sta obe odločbi o priznanju starostne pokojnine št. ... z dne 7. 3. 2005 in o priznanju predčasne pokojnine št. ... z dne 8. 4. 2008, postali pravnomočni, dejansko stanje, kakor tudi pravna podlaga, potem, ko je bila izdana zavrnilna odločba, pa se nista spremenila. Zato ni nobene pravne podlage, da bi se starostna pokojnina ponovno odmerila in sicer na podlagi 6. člena ZPIZVZ, kot je tožnik uveljavljal s svojo zahtevo v postopku pred tožencem oziroma s tožbo pred sodiščem. Sodišče prve stopnje je tudi sicer pravilno postopalo, ko je presojalo le pravilnost in zakonitost izpodbijane dokončne odločbe št. ... z dne 16. 6. 2009 in sklep št. ... z dne 12. 3. 2009, ne da bi odločalo o tožnikovem tožbenem zahtevku po vsebini. S citirano dokončno odločbo ter sklepom je določen predmet in obseg odločanja in le o predmetu in obsegu, kot je določen z upravnim aktom, lahko sodišče prve stopnje skladno z določbo 63. člena v zvezi z 81. členom ZDSS-1, odloča. Ker za vsebinsko odločanje o zadevi ni nobene podlage, so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene in za pritožbeno rešitev zadeve irelevantne.

Na podlagi vsega navedenega in zaradi neutemeljenih pritožbenih navedb in ker je izpodbijana sodba pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.