Jedro

Zasebni tožilec ni upravičen vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 15.11.2007 spoznalo:- obdolženo Z.C. za krivo storitve kaznivega dejanja obrekovanja po drugem in prvem odstavku 170. člena Kazenskega zakonika - KZ (dejanje opisano pod točko 1 izreka sodbe) in kaznivega dejanja obrekovanja po prvem odstavku 170. člena KZ (dejanje opisano pod točko 2 izreka ter ji izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je za prvo kaznivo dejanje določilo kazen tri mesece zapora, za drugo kaznivo dejanje pa kazen dveh mesecev zapora, zatem pa ji po določbi 2. točke drugega odstavka 47. člena KZ določilo enotno kazen štiri mesece zapora, ki pa ne bo izrečena, če v preizkusni dobi enega leta ne bo storila novega kaznivega dejanja; ter ji v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka in - obdolženega M.G. za krivega storitve kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 169. člena KZ (dejanje opisano pod točko 3 izreka) in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen enega meseca in petnajst dni zapora, ki pa ne bo izrečena, če v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja ter mu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka.

2. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 12.11.2008 pritožbi obdolženkinih zagovornikov ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v točkah 1 in 2 izreka spremenilo tako, da je obdolženko iz razloga 3. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivi dejanji obrekovanja po drugem in prvem odstavku 170. člena KZ in po prvem odstavku 170. člena KZ ter zasebnemu tožilcu v plačilo naložilo stroške tega dela kazenskega postopka (točka I. izreka sodbe sodišča druge stopnje); pritožbi obdolženca in njegovega zagovornika pa zavrnilo kot neutemeljeni in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu (v točki 3 izreka) potrdilo, obdolžencu pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka (točka II. izreka sodbe sodišča druge stopnje).

3. Zoper oprostilni del sodbe je pooblaščenec M.G. dne 3.3.2009 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga po 1. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi ugodi in ugotovi, da je bil z izpodbijano sodbo v korist Z.C. prekršen zakon.

4. Vrhovni državni tožilec dr. Z.F. v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 19.3.2009 predlaga zavrženje zahteve. Z odgovorom državnega tožilca sta bila M.G. in njegov pooblaščenec dne 24.3.2009 seznanjena.

B.

5. Glede na navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče ugotavlja, da je v zahtevi M.G. naveden kot obdolženec, odvetnik V.O. pa kot njegov pooblaščenec. Vendar pa, kot izhaja iz vsebine vložene zahteve za varstvo zakonitosti in predloga Vrhovnemu sodišču, je zahteva za varstvo zakonitosti vložena izključno zoper oprostilni del pravnomočne sodbe. To je tisti del sodbe, kjer je bila obdolžena Z.C. oproščena očitkov kaznivih dejanj obrekovanja po drugem in prvem odstavku 170. člena in po prvem odstavku 170. člena KZ po zasebnih tožbah zasebnega tožilca M.G. 6. Po določbi prvega odstavka 421. člena ZKP smejo zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti državni tožilec Republike Slovenije, obdolženec in njegov zagovornik; po obdolženčevi smrti pa jo smejo v njegovo korist vložiti osebe iz drugega odstavka 367. člena ZKP.

7. Zasebni tožilec tako ni oseba, ki bi v skladu s prvim odstavkom 421. člena ZKP bila upravičena vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. Zato je Vrhovno sodišče skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP v zvezi s 422. členom ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti kot nedovoljeno zavrglo (enako tudi sodba Vrhovnega sodišča I Ips 35/2009 z dne 12.3.2009).